IMG_20180401_134602 Odkrito.si

Tanja Žagar tega ne bo nikoli pozabila! S sinkom ...

sandra selihovic Svet24.si

Sandra ima jasno začrtan cilj

Žalostna ženska Petisvet.si

Žalostna resnica o njej, ki o drugih grdo govori!

cerkev svetega pavla_muenchen Svet24.si

VIDEO: Panika v cerkvi, košare z velikonočnimi ...

samantha cohen 1 Svet24.si

Meghan znova šokirala: zdaj je sporočila, ...

10_Miha_Perat Njena.si

Zvezde plešejo: Takšno soprogo ima Miha Perat

ema in milan Njena.si

Milan razkrinkal priljubljeno Emo?

Anja Štefan tudi o svoji nagrajeni pesniški zbirki za otroke

Aina Šmid, Ženska, 09.02.2019 13:01:38

Ena tistih znalk in srečnic, ki je iz svoje ljubezni in talenta za pripovedovanje zgodb »naredila« svoj poklic.

Delite na:
Anja Štefan tudi o svoji nagrajeni pesniški zbirki za otroke
Anja Štefan Nada Žgank

Pravljice zbira, piše, pripoveduje, posluša, izbrska iz zaprašenih arhivov, pove na novo in si, kot vsak dober pripovedovalec zgodb, izmisli tudi svoje. Anjine pesmice, uganke, zgodbice in pravljice živijo v tisočih izvodih kot slikanice, revije, zbirke ali ploščki po domovih mnogih otrok, ne nujno samo majhnih. Po izobrazbi slovenistka in anglistka ter magistra folkloristke, rojena v Šempetru pri Gorici, živi v Cerknici in je veliko na poti, kamor jo vodijo njene pravljice.

Prejemnica mnogih nagrad za otroško književno ustvarjalnost, od Levstikove do strokovnih priznanj za kakovostno knjigo: Ljubljana bere in zlata hruška, je nedavno dobila tudi nagrado večernica za najboljšo pesniško zbirko za otroke, da o nominaciji za švedsko nagrado Astrid Lindgren niti ne govorimo. Zato ni čudno, da nama je bilo težko ujeti urico za najin pogovor, saj so si jo mediji kar podajali, vmes pa še delo, nastopi, zgodbice. In štirje otroci. »Pa ni vedno tako,« pravi, »so tudi zatišna obdobja, ko lahko delam doma, mirno, ne da bi mi v glavi brenčalo, kam moram že spet skočiti. Včasih se mi zdi, kot da moja delovna obdobja valujejo, malo navzven in malo navznoter, malo med ljudi in spet v svoj ožji krog …« Z glasbeno pripovedovalsko karavano, ki se je sestavila ob izidu zbirke Anjinih zgodb in zgoščenke Svet je kakor ringaraja pa se jo da videti na odrih po vsej Sloveniji. Pred leti je pionirsko zagnala enega prvih pripovedovalskih festivalov ne samo pri nas, tudi v evropskem merilu, ki je danes tako velika uspešnica, da si je treba vsako pomlad karte zanj zagotoviti že dneve pred začetkom. Kar se tiče njenih pravljic, pesmi in ugank, se ni bati, da bi svet domišljije tistih, ki radi berejo, pišejo ali poslušajo, usahnil. »Svet je kakor ringaraja,/ vse prihaja, vse odhaja,/vse v krogu se vrti,/zdaj smo tu in zdaj nas ni.« Pravljice se spreminjajo, a ne izginjajo, kot nas je v pogovoru potolažila poznavalka in ustvarjalka zgodbic za mlade duše.

Ste sveža dobitnica letošnje večernice, nagrade za najboljšo pesniško zbirko za otroke, prejeli ste priznanje Kristine Brenkove za posebne dosežke, nominirani ste za švedsko nagrado Astrid Lindgren, vaša knjiga Drobtine iz mišje doline si je prislužila tudi belo vrano, prestižno priznanje münchenske knjižnice. Ali nagrade pobožajo, se pisatelju, ustvarjalcu tako odprejo kakšna vrata za naprej?
Gotovo vsakomur dobro dene, da je njegovo delo opaženo in da doživi javno priznanje, še posebno, če se to hkrati prihaja s strokovne in laične strani. Ta jesen mi je res naklonjena. Vesela sem priznanj, ki mi jih je na različnih koncih namenila stroka, hkrati pa čisto presenečena in zmehčana od pozornosti in naklonjenosti, ki se je name vsula z vseh strani, od prijateljev, stanovskih kolegov, raznih znancev in mnogih ljudi, ki jih sploh ne poznam. Huh, si rečem, zdaj se pa najbrž res že kar malo pozna, kaj vsa ta leta delam. So pa nagrade pomembne tudi z drugih vidikov. Če jo neka knjiga dobi, potem je v javnosti deležna večje pozornosti in gre širše med ljudi. Hkrati se prebudi večja pozornost za celotni opus in tega se ustvarjalci in založbe gotovo veselimo. Včasih pripelje tudi do kakšnih posrečenih nadaljnjih povezav, morda z glasbeniki, lutkovnim gledališčem, televizijo. Nagrada je lahko dober poriv na nadaljnje delo, če le imaš dobre ideje in čas, da takoj sedeš in začneš. 

Živite na cerkniškem koncu, ki je že sam po sebi znan in zanimiv po bogati pravljični dediščini. Vas je to okolje spodbudilo, da ste se lotili raziskovanja in zbiranja pravljic?
Izročilo je živelo povsod, po vseh naših pokrajinah, kjer živimo ljudje, tam so pravljice. Res pa je, da ne vztraja povsod enako močno in opazno: v razvitih predelih izginja hitreje, na podeželju in predvsem v pokrajinah, ki se razvijajo počasneje, pa navadno bolj vztraja. Notranjska je nenavadna: deluje nekam odmaknjeno, zavita je v svoj mir, spremembe pronicajo tipajoče in počasi. Zelo postopoma sem navezovala stik z njo in nikoli nisem sistematično zbirala notranjskega pripovednega izročila. Zato bi težko rekla, da sta me ravno Cerknica in tukajšnje izročilo usmerila k raziskovanju slovstvene folklore. Mislim, da mi je bila po tej plati kar dobro postlano že od najmlajših let doma. Gotovo pa ima okolje, v katerem živim, neke kvalitete, ki mi omogočajo, da lahko delam tako kot delam. Omogoča mi veliko miru in zelo veliko vsakodnevnega stika z naravo. Na zadnji strani hiše imamo gozd, na prednji pet korakov do polja, samo čez cesto skočim. To pomeni, da lahko grem hodit, kadarkoli imam utrujeno glavo ali čutim, da bi morala nekaj premleti, domisliti, ponoviti. Korak daje ritem, misli se prevetrijo, nadiham se, ulovim kakšen lep pogled. In lažje delam naprej.

Se danes na terenu še najde kaj novega, neodkritega ali so vaši predhodniki že bolj ali manj popisali in posneli večino ljudskih pesmi in pravljic, ki so se ohranile med ljudmi?
Še se najde in še se snema. Marija Stanonik je že pred leti začela izdajati zbirko Glasovi, ki prinaša tisto, kar se je našlo na terenu v zadnjih desetletjih, po drugi svetovni vojni. Izročilo ni nekaj statičnega, ves čas se vrti, nastaja, se pozablja in spet nastaja. So pa razlike v tem, kaj nastaja, kaj se pripoveduje. Čudežne pravljice so najbolj podvržene izumiranju in ljudskih pravljičarjev, kot jih je srečeval Milko Matičetov, danes ni več. Velika sreča je, da jih je Matičetov toliko našel in posnel. Se pa do njegove zapuščine – torej do naših slovenskih ljudskih pripovedi – obnašamo precej brezbrižno. Letos je evropsko leto kulturne dediščine, na različnih ravneh glasno poudarjamo pomen izročila, hkrati pa Inštitut za slovensko narodopisje nima niti toliko denarja, da bi Matičetove pravljice presnel z magnetofonskih trakov. Tako še samim znanstvenikom niso dostopne. Če bi jih hoteli prepisati in objaviti, bi se v to moralo vključiti več ljudi, saj so povedane v različnih narečjih in jih je zelo veliko, več tisoč. Kolikšno bogastvo, za katerega ne naredimo nič in od katerega sproti tudi ne moremo nič imeti. Škoda.

Se pravljice danes še pripovedujejo doma?
Pred leti sem delala neko mini raziskavo o tem, koliko današnji otroci poznajo ljudske pripovedi in koliko jim doma pripovedujejo. Pokazalo se je, da velika večina enači glasno branje in pripovedovanje, predvsem pa, da je danes med otroki in njihovimi odraslimi veliko bolj prisotna avtorska kot ljudska pravljica. Avtorskih pravljic namreč danes izide veliko, veliko več in ljudske se kar izgubijo med njimi. Poleg tega pa smo bili do ljudskega izročila kar nekaj desetletij precej brezbrižni. V sedemdesetih in osemdesetih letih je skoraj izginilo iz Cicibana, iz učbenikov, tudi tovrstne knjige so izhajale redkeje. V zadnjih dveh desetletjih smo uspeli doseči, da je ljudska pravljica spet bolj prisotna, najbolj prav preko knjige. Današnji starši, vzgojiteljice, učiteljice, knjižničarji ljudske pravljice večinoma spoznavajo iz knjig in morda jim je katera tako všeč, da jo potem večkrat pripovedujejo. Tako se pripovedovanje znova vzpostavlja, po nekoliko drugačni poti.

Drobtine iz misje doline_naslovnica.jpg
Drobtine iz mišje doline
Revija Ženska

So pravljice namenjene samo otrokom? Nekoč so te zgodbe in pesmi pripovedovali in poslušali tudi starejši?
To je bilo druženje ob zgodbah. Ljudje pač zgodbam radi prisluhnemo, že od nekdaj je tako, ampak danes je poti do njih zelo veliko: televizija, radio, kino, knjige, razne predstave, internet … lahko si jih sproti izbiramo in prikličemo po želji. Nekoč pa so zgodbe živele le kot govorjena beseda. Torej ni čudno, da so združevale tudi odrasle. Pravzaprav velikokrat predvsem odrasle. Nekaterih, tistih opolzkih, pred otroki sploh niso hoteli govoriti. Danes ponovno odkrivamo čar preproste govorjene besede: imeti pred sabo nekoga, ki ga je lepo poslušati, ki se ne spakuje in ki ve zanimivo zgodbo. Biti v družbi drugih odraslih, nagnjenih k podobni preprostosti, biti v skupni pozornosti. Tudi po zaslugi našega pripovedovalskega festivala in drugih pripovedovalskih dogodkov, ki v zadnjem času kar vznikajo, se pogled na pripovedno izročilo in pripovedovanje spreminja.

Prav pripovedovalski festival Pravljice danes, ki ga vsako leto organizirate v Cankarjevem domu, kaže da je tovrstno izročilo spet zelo živahno in ima tudi svoje občinstvo.
Pripovedovalski festival se je zelo prijel. Uspelo nam je pritegniti dovolj širok krog ljudi, ki so zelo naklonjeni tovrstnemu podajanju zgodb. Imamo veliko stalnih, zvestih poslušalcev, hkrati pa so se jim iz leta v leto pridružujejo novi …

Ker se širi dober glas …
Ja, naši dogodki so bili zadnja leta v glavnem razprodani, nekateri že tedne prej, kar je lepo. Z lanskim letom sem vodenje festivala prepustila mlajšim. Festival se je v mlajših rokah malo spremenil, osvežil, dobil drugačen prizvok. Temu, kar smo gojile snovalke prej, se je pridružila večja pozornost do osebnih zgodb in to bo, kot kaže, spet pridobilo neko novo publiko.

Kakšni pa so sodobni pripovedovalci zgodb? Med njimi so znana imena, vsak ima svoj slog …
Zelo različni. Ko sem začela s festivalom, ljudi, ki bi se ukvarjali s pripovedovanjem profesionalno ali vsaj polprofesionalno, pri nas skoraj ni bilo. Pravzaprav sva bili le medve z Ljobo Jenče. Zato sem k pripovedovanju vabila čisto po lastnem občutku. Bila sem pozorna na to, kdo zanimivo govori, koga mi je lepo poslušati, kdo bi lahko imel dober občutek za zgodbo, kdo je kot človek zanimiv, sočen. Sprva sem iskala sama, potem pa skupaj s sodelavkama Ireno Matko Lukan in Alenko Veler. Tako so se v našem programu znašli igralci, pesniki, pisatelji, knjižničarji, muzealci, skladatelji, razni profesorji, arhitekti, glasbeniki, umetnostni zgodovinarji, radijski spikerji, tudi fizik in turistični vodič sta bila vmes. Kar pisana druščina. Ne smemo se slepiti, da so se potem vsi ti ljudje tako navdušili nad pripovedovanjem, da bi to postala pomembna smer na njihovi poti, mislim pa, da je nekatere vendarle kar precej premamilo. Recimo Boštjana Gorenca Pižamo, ki mu je bil prav naš festival prvi pripovedovalski izziv. Ali pa Cirila Horjaka, ki poleg tega, da riše, danes tudi veliko pripoveduje. Festival in moje ostalo delo sta na začetku precej vplivala tudi na spikerje Radia Študent in njihove Za dva groša fantazije. Nekateri so potem vztrajali na tej poti, drugi so se usmerili drugam.

Glede na upadanje bralne kulture in preusmerjanje na druge, hitre, slikovne medije, kakšna je prihodnost zgodbic, pesmi, knjig?
Nisem v skrbeh, vsaj kar se tiče knjig za otroke ne. Verjamem, da je knjigo lepo držati pred sabo, jo imeti v rokah in biti zraven otroka, mu glasno brati, skupaj uživati ob zgodbi in ilustracijah, listati, se spet vrniti nazaj – knjiga ima svoj čar in svojo moč, ki ju ne more kar tako izgubiti.

Se razumevanje pravljic z generacijami spreminja? So lahko nekatere vsebine za današnje otroke prekrute ali premalo razumljive? In nasprotno, preveč preproste?
Gotovo se razumevanje pravljic s časom spreminja. Pravljica je vedno živela v povezavi s svojim okoljem, odmevala je okolje, razmere, okoliščine, v katerih se je pripovedovala. Če določene navade in običaji niso več prisotni, če niso več prisotni predmeti, o katerih teče beseda, skratka, če je preveč neznanega, potem taka pravljica ni več razumljiva. Zelo drugače je ali se zanimaš za pravljice z etnološkega vidika ali pa iščeš pravljice, ki bi bile razumljive današnjim otrokom. Gre za popolnoma drugačen pristop, nabor in izbiro. Zato je treba kar veliko brskati po gradivu, da najdeš tisto, kar bo zanimivo današnjim otrokom in po drugi strani to, kar bo zanimivo današnjim odraslim.

Kot mama štirih otrok in nekdo, ki veliko hodi po šolah, kakšne pravljice imajo otroci danes najraje? Katere so vzeli za svoje?
Težko govorim kar na splošno, pravljica mora biti najprej všeč meni, da jo uvrstim v svoj repertoar. Če mi je všeč, jo tudi bolje povem. In če jo bolje povem, ima več možnosti, da bo všeč tudi mojim poslušalcem. Otroci imajo še vedno zelo radi čudežne pravljice in pravljice, v katerih se zgodi nekaj zares. Pravljice torej, v katerih se lahko godijo tudi grozljive reči, težke preizkušnje, jaz kot pripovedovalka pa moram vnaprej presoditi, katero je tisto hudo, ki ga želim ponujati in v čem ne vidim smisla in je tudi zame preveč.

Je o nekaterih človeških lastnostih in odnosih lažje govoriti otrokom skozi živalski svet? V vaših avtorskih pravljicah imajo živali največkrat glavno vlogo.
Res se je zgodilo tako, da v mojih avtorskih pravljicah največkrat nastopajo živali. Še sama ne vem, zakaj, to se zgodi kar samo po sebi. Morda mi pomaga, da se lahko naslonim na lastnosti, ki jih imajo živali v naši skupni zavesti. Čeprav se ne oprem vedno na to. Moje živali so mnogokrat čisto drugačne kot tiste v izročilu.
Za vami je že veliko knjig, slikanic. Ilustracije dajo zgodbicam in pesmim še neko novo predstavno življenje.

Anja Stefan-foto Sasa Kovacic1.jpg
»Knjiga ima svoj čar in svojo moč, ki ju ne more kar tako izgubiti.«
Revija Ženska

Imamo veliko odličnih ilustratork in ilustratorjev, kateri vam najbolj ležijo?
V Sloveniji imamo zelo dobro ilustratorsko šolo, že starejša generacija je bila izjemna, a tudi med mlajšimi je kar nekaj takih, ki imajo veliko moč. Delala sem že z mnogimi. Idealni za moja tipanja, izbiranja in preizkušanja v to smer sta bili reviji Ciciban in Cicido, kjer so nas urednice kombinirale po svoji presoji. Tako smo se spoznavali in počasi zavohaš, dobiš občutek zato, s kom greš bolje skupaj, kdo ti bolj leži, čigavo delo ti je bolj všeč. To je ena plat, kaj mi kot ustvarjalki bolj diši, ustreza, seveda pa ima zmeraj močno besedo pri dokončni odločitvi tudi urednik. Večinoma sem zelo zadovoljna s podobami, ki nastanejo ob mojih besedilih.

Veliko vaših knjig je ilustrirala Marjanca Jemec Božič, ena od velikih dam ljubljanske ilustratorske šole, gospa, ki je še danes pri devetdesetih letih zelo aktivna.
Z Marjanco delava skupaj že zelo dolgo, skoraj od mojih začetkov, torej že več kot dvajset let. Skoraj vse živalske pravljice, ki sem jih poslala na Ciciban in Cicido, so potovale k Marjanci. Iz njih je nastala najina prva knjiga Melje, melje mlinček, bila je zelo toplo sprejeta, v veselje otrokom, njihovim odraslim in nama seveda tudi, tako da je bilo nadaljnje sodelovanje kar samoumevno. Čez nekaj let je izšel Kotiček na koncu sveta, potem Gugalnica za vse, nedavno še knjižica Sedem medvedov. Za Marjančino devetdesetletnico pa so izšle Škratovske oči, moje pesmi z njenimi ilustracijami. Ta hip nimava kakih določenih načrtov za prihodnost, a se hecava, de se ne bova pustili, da si že še kaj izmisliva. Delati z Marjanco, to je nekaj posebnega. Že sproti sem se zavedala, da je to zame privilegij, ob njenem jubileju pa mi je postalo še bolj jasno, da je to morda ena od mojih vseživljenjskih popotnic. Vsaj želim si, da bi nekaj njene vedrine v meni ostalo za zmeraj. Marjanca je izjemno svetla in pozitivna gospa, ima neverjetno živost v sebi. Pri devetdesetih je vsa poskočna in bistra, energična, radovedna in zagnana za delo. Poznam le malo ljudi, ki bi bili tako svetli, nekomplicirani in sposobni stvari vselej obrniti na pozitivno stran. To ne pomeni, da Marjanca kar naprej poka šale in se smeji, preprosto gre za to, kako zna pogledati na stvari. Vse to se vidi tudi v njenih ilustracijah. V zgodbi vselej najde tisto, kar bi lahko malo zasijalo, če drugega ne, bo naredila sonce, ki bo vedrilo na nebu. Ali pa bo tisti obupan prašiček ali kdor koli že, obupan na takšen način, da se lahko zraven vedno tudi vsaj malo nasmehneš. Kot se je včasih dobro dobrodušno posmehniti samemu sebi.

Veliko pa ste delali tudi z drugima velikima damama slovenske ilustracije, Jelko Reichman in Ančko Gošnik Godec.
Ja, tudi z Jelko Reichman sva kar nekakšen tandem, menda sva naredili skupaj še kakšno knjigo več. Dve knjigi slikopisov, dve knjigi ugank, dve knjigi pesmic, tretja je na poti … Ko sem bila še mlada in na začetku, je bilo zame zelo pomembno, da je Jelka želela vzeti v roke moja besedila, enako Ančka Gošnik Godec. To je bilo tako, kot bi mi nekdo prišepnil: dobro delaš, glej, če so one pripravljene risati tvoja besedila. Za mladega človeka so taka sodelovanja zelo dragocena, zato sem vsem trem ljubim damam vedno znova hvaležna. Rada delam z njimi, tudi zdaj, ko so že starejše, smo v navezi. Poleg tega so vse tri krasne kot ljudje. Če jih obiščem ali če klepetamo po telefonu – vedno se nekaj pretoči, vedno nekaj dobim. Mislim, da so prav one, takšne kot so, bistveno vplivale na vzdušje na celotni ilustratorski sceni. V veliki meri so prispevale k pozitivnemu vzdušju med ilustratorji, da so si ustvarjalci med sabo naklonjeni ali vsaj ne nevoščljivi in sposobni prijetnega druženja. Ko se najdemo na tiskovnih konferencah ali podelitvah nagrad, je v zraku vedno nekaj prijateljskega. Mislim, da so staroste, ki se znajo tako lepo vesti eden do drugega in do mlajših, zelo bistvene za oblikovanje duha celotnega področja.

Poznali ste tudi Kristino Brenkovo, legendarno urednico literature za otroke in mladino. Kakšna je bila? Vam je predala kakšen pomemben nasvet?
To je spet ena od tistih sreč, ki so se mi zgodile na moji ustvarjalni poti. S Kristino sva se srečali, ko ni bila več urednica, ampak v pokoju, stara že precej čez sedemdeset. Opazila je moje delo v Cicibanu in Cicidoju, všeč so ji bile moje pesmi in pravljice in verjetno me je ravno zato spustila malo bližje k sebi, če govorim o prvem stiku. Ni se prav hitro odločila za kak pogovor ali intervju. K sebi me je sprejela, ker so se pri založbi odločili, da bom jaz dokončala njen izbor ljudskih pripovedi Lonček kuhaj. Ko sem pisala spremno besedo, sem šla k njej na pogovor o tem, kako gleda na pravljice. Pravzaprav je bila spremna beseda le izgovor, da sem jo lahko vprašala vse, kaj mi je ležalo na duši, da sem s pomočjo njenih besed poskušala razkaditi svoje dvome in nejasnosti. Dolgo sva se pogovarjali, stisnila nama je pomarančni sok in mi na koncu za hec podarila svoj ožemalnik za pomaranče. Plastičen, oranžen, še vedno ga imam na polički v svoji delovni sobi, čeprav mi je vmes padel na tla in se polomil. Od takrat naprej mi je bila odprta pot k njej. Obiskovala sem jo, še večkrat pa sva se slišali po telefonu. Mogoče bi nekdo, ki je delal z njo kot urednico, povedal kaj drugega, zame pa je bila poosebljena modrost, nekdo, ki sem ga lahko vzela zelo zares, ker je tako dobro poznal in čutil tisto, s čemer sem se ukvarjala. Bila je urednica, pisateljica in nekdo, ki je veliko naredil na področju ljudske pripovedi. Torej je bila zame z vseh treh vidikov velika avtoriteta in sem na njeno besedo veliko dala. Večkrat me je opogumila, ko sem sama kolebala. Moje misli, spomini nanjo so svetli.

Poseben projekt, ki ste se ga lotili in je še živ, pa je bil Svet je kakor ringaraja, skupaj z glasbeniki …
Svet je kakor ringaraja je naslov knjige, antologije mojih pesmic in zgodb. Ko je izšla knjiga, je hkrati izšla tudi zgoščenka z enakim naslovom. Z urednico sva naredili izbor tistih mojih uglasbenih pesmi, ki so se med ljudmi že zelo priljubile, hkrati pa ponudili Boštjanu Gombaču še nekatera besedila, za katera se nama zdela, da kličejo po glasbi. On je poiskal sodelavce, glasbenike in pevce, naredil aranžmaje in vse skupaj je izpadlo zelo posrečeno. Boštjan se rad poheca, da je to zgoščenka, ki je staršem prijazna. Veliko staršev nam je omenilo, da poslušajo te pesmice tudi oni sami, odrasli, zares je dobra muzika, ki se jo da poslušati tako in tako. Potem sem se odločila, da vse skupaj postavimo še v živo na oder. Nastopa nas skupaj sedem, šest glasbenikov in jaz, oni igrajo in pojejo, jaz pa vmes govorim pesmi, drobne pravljice, kakšno uganko. Vsak čas bomo spet nastopali na knjižnem sejmu, ob koncu leta spet v Cankarjevem domu, odpravljamo se v Mursko soboto, Novo mesto, na Ptuj, v Sežano. Biti v tej energični mešanici besede in glasbe in ustvarjati neko množično skupno veselje, to me ta hip zelo vleče.

In kaj počne Anja Štefan, ko ne piše, ko ne nastopa, se ne dobiva z ilustratorji, uredniki? Kakšno je njeno življenje?
Imam zelo veliko različnih veselij, pravzaprav me ideje ves čas prehitevajo, res mi ni dolgčas. Letos sem se za svoje veselje začela učiti igranja na kitaro. Ne, rajši bom začela tako, rada se sprehajam. Odkar imam novo kolo uživam tudi v kolesarjenju. Rada se podružim z ljudmi, ki jih imam rada, s svojimi prijateljicami, s prijatelji, ki jih imava skupaj z možem, z zanimivimi znanci. Od zmeraj rada, kadar imam čas, porišem kakšno svoje oblačilo. Najraje na kakšno staro cunjo, da se ne sekiram, ali bo izpadlo v redu ali mi bo všeč. Po navadi ob tem zelo uživam. Tudi sicer uživam delati z rokami. Ko sem bila mlada, sem rada ustvarjala v glini, zdaj pa mi je že nekaj let lepo, posebej pozimi, če se lotim štikanja. Včasih vezem na klobučevinaste krogle, ki jih naredim sama iz nepredene volne, in to so potem darila za moje najboljše prijateljice. Včasih rada izvezem kaj tudi na svoje obleke. Naredim kakšno ogrlico ali uhane, porišem kak kos pohištva. V teh rokodelskih rečeh neverjetno uživam. Rada kuham marmelade. Ko so bili otroci majhni, zato ni bilo časa, zdaj pa uživam v mešanju različnih okusov. Otroci obožujejo višnjevo, borovničevo in jagodovo marmelado, ko pri mojih starših obrodijo marelice, skuhamo tudi marelično. Potem se pa še malo igram: naberem drnulje, maline, gozdne jagode, dodam malo borovnic …
Če bi lahko malo začarali naš svet po svoje, kaj bi kot pesnica in pisateljica privoščili mladim, otrokom?
Če bi imela takšno moč, hm, začarala bi, da bi bili tisti, ki uravnavajo naš svet, zreli in odgovorni, pošteni in dobronamerni ljudje. To bi se poznalo nam vsem, ne le otrokom.

ŽE OD JUTRA SI PREPEVAM

Že od jutra si prepevam,
vem, da bo prekrasen dan,
vse mi teče kot po maslu,
veter piha v pravo stran.

Nisem sončece, a sijem,
nisem ptička, a letim.
Kam me nese? Prav me nese –
nos imam, pa grem za njim.

Mi je kakšno zrno sreče
padlo v čevelj ali žep?
Kamorkoli se obrnem –
svet je velik, svet je lep.

Kajti danes sem kot sonce,
danes poje mi korak.
Kdo je pihnil, pihnil, pihnil
dobro voljo skozi zrak …

Objavljeno v reviji Ženska št. 12, 3. 12. 2019.