Zakaj ljudje zehamo, ko vidimo druge zehati?
Nekdo okoli tebe je utrujen in odpira usta kot lev, čez nekaj sekund pa se sam znajdeš v isti situaciji in se ne moreš zadržati, da ne bi zehal.
Ampak ali si se kdaj vprašal, zakaj je tako?
Predstavljamo kratek pregled znanstvenega ozadja in nekaj domnevnih teorij, ki so se pojavile v zadnjih letih.
Ali ste vedeli, da povprečen človek vsak dan 20-krat zazeha?
Večina ljudi domneva, da zehamo zato, da dobimo več kisika, in znanstveniki so še pred nekaj desetletji mislili enako. Vendar je leta 1987 študija pokazala, da ni povezave med zehanjem in pomanjkanjem kisika. Zato je danes glavna teorija, da gre za vzburjenje, vendar ne TISTE vrste.
Ko začnemo postajati utrujeni, še posebej če gledamo nekaj zelo dolgočasnega, naše telo zeha, da nas malo poživi. Dr. Reyan Saghir, akademski kirurg, je za publikacijo Real Simple podal izjavo: "Ko postanemo utrujeni, zlasti če gledamo nezanimive ali neinteraktivne ponavljajoče se dražljaje, kot je na primer predavanje, naše telo zeha, da bi se 'prebudilo'. Študije so pokazale, da se srčni utrip posameznika dvigne in doseže vrh 10-15 sekund po zehanju, podobno kot pri kofeinu."
Zakaj pa to počnemo, ko to počnejo drugi? Gre verjetno zgolj za empatijo.
Dr. Saghir dodaja: "S staranjem ljudje krepimo svoj psihosocialni in nevrološki razvoj, pri čemer zehanje drugih jemljemo kot znak, da moramo zehati tudi mi." Ta fenomen telesa se imenuje eofenomen in ni opazen le pri ljudeh. Izkaže se, da tudi šimpanzi in psi zehajo, ko zehajo drugi. To je le naraven odziv, saj so naši možgani naravnani tako, da posnemajo ljudi okoli nas."
Saghir je dejal: "Študije so pokazale, da zehanje sproži "zrcalne nevrone" v desno zadnjem spodnjem čelnem girusu možganov, ki se aktivirajo pri izvajanju ciljno usmerjenega vedenja za pravo posnemanje, zaradi česar se zehanju fizično ne moremo upreti, saj so naši možgani tako naravnani."
"Kot duševno zdravi odrasli bomo zaradi svojega psihosocialnega razvoja zehali, ko bodo zehali drugi. Pri posameznikih brez ustreznega duševnega razvoja pa nalezljivega učinka zehanja ni opaziti."
"V študijah pri otrocih, pri katerih se živčni mehanizem še razvija, je bilo na primer ugotovljeno, da zehajo, ko so utrujeni, in ne kot odziv na zehanje drugih. Podobno je pri odraslih z boleznimi, kot sta avtizem ali shizofrenija, pri katerih je socialni razvoj drugačen, kjer zehanje ni bilo recipročno."
Pomembno vlogo ima tudi to, kako blizu čustveno ste osebi, ki zeha.
Dr. Saghir je nadaljeval: "Za primer, če zazeha nekdo iz družine, je veliko večja verjetnost posnemanja zehanja, kot če bi bila tista oseba neznanec. To je zaradi empatične povezave, ki jo ustvarimo z osebo, ki zeha in posledično nehote želimo posnemati njihove gibe, brezpogojno."
