To so bile njene zadnje besede
Zadnje besede Marije Antoanete so bile presenetljivo prijazne
Revolucije v zgodovini niso ravno redkost: ameriška, ruska, arabska pomlad, kitajska kulturna revolucija, če jih naštejemo le nekaj.
Še ena, ki je našla pot v večino zgodovinskih knjig po svetu, je francoska revolucija. Bila je ena od najbolj nasilnih revolucij svojega časa, prst za njen vznik pa bi težko bila bolj primerna. Med dejavniki so bile finančne težave zaradi prejšnjih vojn; razočarana buržoazija zaradi izključenosti iz političnega delovanja; želja nižjega sloja, da se naredi konec fevdalnemu sistemu; pomanjkanje hrane; in nove ideje filozofov po Evropi. Zaradi vsega tega je Franciji »odneslo pokrov«. Srečanja med predstavniki vlade, aristokrati in veljaki iz vrst buržoazije napetosti niso sprostila.
Nekateri zastopniki iz vrst ljudstva so ustanovili svojo organizacijo, francoskemu kralju Ludviku XVI. pa je uspelo prepričati nekatere zastopnike plemstva in duhovščine, da so se pridružili novi Nacionalni ustavodajni skupščini (ter v stanje pripravljenosti zdramil čete). Ta skupščina je odpravila fevdalni sistem in državljanom poklonila volilno pravico.
Kar pa ni odpravilo pomanjkanja hrane. 14. julija 1789 so se Parižani uprli v Bastilji – zaporu, ki je bil zanje simbol monarhije.
Zloglasna giljotina
Nacionalna ustavodajna skupščina je poskušala ustvariti vlado, ki bi si oblast delila s kraljem oziroma monarhom, a so svetovalci Ludvika XVI. imeli svoje zamisli.
Istočasno je izbruhnila vojna med Francijo, Avstrijo in avstrijsko zaveznico Prusijo. V Avstriji rojena Ludvikova soproga Marija Antoaneta je predlagala, da bi njen brat, cesar Svetega rimskega cesarstva, Leopold II. napadel Francijo in pomagal pri boju proti revoluciji. To se ni zgodilo. Francosko kraljevo družino so zaprli leta 1792; do konca tega leta je bila ustanovljena druga skupščina, ki je načrtovala odpravo monarhije v Franciji. Ta je kralja obtožila izdaje in ga januarja 1793 obglavila z giljotino.
Voditelji skupščine so Marijo Antoaneto preselili v Conciergerie ob Seni, nekoč del kraljeve palače, po novem pa zapor. Bila je ločena od svoje družine in drugih jetnikov. Dva meseca pozneje je bila obtožena zapravljivosti, izdaje in celo incesta s sinom Ludvikom XVII. Njeni čustveni pozivi so ostali neuslišani: kot njenega moža so tudi njo usmrtili na pariškem trgu Place de la Concorde.
Bila je mirna, ko so jo 16. oktobra 1793 pospremili do giljotine. Svoje zadnje besede je namenila rablju, potem ko mu je pomotoma stopila na nogo: »Oprostite, gospod. Tega nisem storila zanalašč.«
Še bolj znan citat
Z njo je povezan še en citat, ki ga poznajo domala vsi. Ko je zaradi slabih letin med francoskimi državljani zavladalo pomanjkanje hrane, so se razširile govorice, da naj bi kraljica, ko je bil njen soprog obveščen o stradanju svojih podanikov, pribila: »Če nimajo kruha, naj pač jedo potico.«
Izjava je, razumljivo, razjarila ljudstvo, čeprav številni zgodovinarji te dni menijo, da si je ni privoščila, saj da je zelo cenila dobrodelne namene. Fraza je namreč obstajala, še preden naj bi jo izrekla Antoaneta. Morda zato njene zadnje besede bolj izražajo njeno naravo in zapuščino kot pa tiste o potici.
