Njegovo veličanstvo smrdi kot divja žival
Senčna stran Sončnega kralja
Francoski kralj Ludvik XIV. je bil najslavnejši kralj v francoski zgodovini. Na prestol je prišel star komaj pet let in njegova vladavina je bila najdaljša v francoski zgodovini. Vladal je kar 72 let. Podpiral je umetnost in dal je zgraditi eno najveličastnejših palač, Versailles. Čeprav je bil po načinu vladanja absolutist, je iz Francije naredil eno najpomembnejših držav sveta. Imenovali so ga sončni kralj. Imel pa je, za današnji čas, zelo slabe higienske navade. Vendar ni bil edini.
Če bi najsijajnejšega francoskega kralja vseh časov srečali danes, bi se verjetno z gnusom obrnili od njega. Pa ne zaradi videza ali nenavadnih oblačil, ampak zaradi njegovega vonja. »Njegovo veličanstvo Ludvik XIV. smrdi kot divja žival,« je v nekem svojem poročilu napisal takratni ruski diplomat v Franciji o kralju, za katerega so pravili, da se je okopal samo trikrat v življenju.
In ruski diplomat ni bil edini, ki se je pritoževal nad njegovim vonjem. Tudi njegova uradna ljubica – francoski kralji so poleg žene vedno imeli vsaj eno uradno ljubico –Madame de Montespan se je večkrat pritožila nad njegovim zadahom, kajti Ludvik je imel izredno slabe zobe. In zato se je Madame de Montespan dobesedno polivala s parfumi, da bi z njimi premagala slab vonj svojega kraljevega ljubimca, kadar sta bila skupaj. Vendar pa njeni parfumi kralju niso bili všeč in so mu povzročali glavobole. In vsaj enkrat sta se v kočiji sprla glede tega, kdo izmed njiju bolj smrdi, je zapisal kraljevi kronist.
Sicer pa Ludvik XIV. ni bil za tedanje čase nič posebnega. Misel na vsakodnevno prhanje, posebno s toplo vodo, bi povprečnega Francoza iz 17. stoletja navdalo z grozo. Umivanje s toplo vodo je veljalo za nevarno in o tem so bili prepričani tudi zdravniki, saj so menili, da topla voda odpira pore, s tem pa telo izpostavlja vdoru boleznim. Takrat namreč še niso vedeli, da bolezni širijo virusi in bakterije, prepričani so bili, da bolezni povzročajo miazme – izparine, plini in vonji. Topla voda pa naj bi škodovala tudi očem in povzročala očesno mreno.
Trditev, da se je sončni kralj okopal samo trikrat v življenju, je sicer zelo verjetno pretirana, saj je navsezadnje v Versaillesu dal postaviti kar nekaj kopalnic, dve samo zase, vendar pa se je kopal zelo redko. Običajno pa so ga služabniki umivali tako, da so ga podrgnili z lanenimi krpami, namočenimi v destiliran alkohol. Ljudje takratnega časa so bili namreč prepričani, da laneno blago poleg tega, da je vpijalo znoj, tudi odstranjuje umazanijo s telesa. In zato je po njihovem mnenju bilo tudi dovolj, da se večkrat na dan preoblečejo.
Kralj, ki je bil znan po tem, da je za zabavo pogosto mečeval, jahal konje in se ukvarjal še z drugimi športi tedanjega časa – in se seveda pri tem pošteno oznojil – je tako lanene srajce in spodnje perilo menjal tudi po trikrat na dan. Njegove srajce pa so morale biti odišavljene z vonjem angelske vode. To je bila voda, v kateri so najprej kuhali različne dišave – aloe vero, muškatni orešček, klinčke, kadilo in cvetne liste vrtnic – vse skupaj pustili stati en dan in eno noč in nato dodali še vodo s cvetovi pomaranče, jasmina in ščepec mošusne dišave.
Dišeče smrdeči dvor in neromantični Pariz
Podobno so ravnali tudi drugi aristokrati, ki so živeli v Versaillesu. Dame so svoj vonj prikrivale s parfumi in dišečimi pudri, moški pa so med sloji obleke nosili vrečke z aromatičnimi rastlinami – recimo s posušeno sivko, meliso, timijanom, rožmarinom ali celo s takrat zelo dragocenima cimetom in klinčki. Zadnji dve začimbi sta bili v tedanjih časih v Evropi tako redki in dragoceni, da so njuno težo odmerjali z zlatom, zato so si ju lahko privoščili le najbogatejši.
Tudi pohištvo in mnogotere tapiserije v Versaillesu so vlažili z odišavljenimi vodami, da bi tako prikrili strahoten smrad, ki se je posebno poleti širil po njem. V kraljevi palači je namreč poleg kralja in njegove družine živela še množica aristokratov. Ludvik XIV. je vse pomembneže tistega časa zbral na enem kraju, da bi jih tako laže nadziral in preprečil morebiten upor in zaroto. In poleg velikašev je na dvoru živela cela vrsta služabnikov. Vsa ta množica pa je imela na voljo samo tri stranišča, ki seveda niso imela tekočega splakovanja, kot to poznamo danes, temveč so bila v obliki sedeža s preluknjanim sedalom, pod katerega so postavili vedro, v katerega so se zbirali izločki.
Najpogosteje pa so se dvorjani in služabniki – tako moški kot ženske – olajšali kar po skrivnih kotih v palači. Šele ko je sončni kralj leta 1715 umrl, je njegov naslednik zapovedal, da iz hodnika kraljeve palače enkrat na teden odstranijo izločke, ki so jih tam puščali dvorjani.
Nič bolje ni bilo v tedanjem Parizu. Prebivalci že takrat skoraj polmilijonskega mesta so imeli na voljo samo dve ljudski kopališči. Domovi navadnih meščanov pa seveda niso imeli kopalnic in stranišč, prav tako po mestu ni bilo kanalizacije. In lahko si predstavljate, da sprehod po takratnem Parizu ni bil prav nič romantičen. Vsaj kar zadeva vonje.
Tudi ostala Evropa ni bila nič boljša
Niso pa bili Francozi edini, ki so smrdeli. Podobno je bilo skoraj po vsej Evropi. Ta je po propadu Rimskega cesarstva na higieno pozabila. V starem Rimu so bila javna kopališča, ki so bila dostopna vsem slojem ljudi, zelo pogosta in Rimljani so vanje pogosto zahajali ter se predajali užitkom savn in bazenov, hkrati pa so tam bila tudi javna stranišča, pa tudi javne hiše.
Ko je v rimskem cesarstvu zavladalo krščanstvo, so se stvari začele spreminjati. Kopališča so v očeh Cerkve postajala leglo nemorale in razvrata – posebno tista, v katerih so se skupaj družili moški in ženske. Cerkvena navodila so sčasoma vodila do tega, da so jih zaprli. Še več, veljalo je za nemoralno, če se je kdo kopal gol. Tako se je higiena povprečnega Evropejca počasi omejila samo na umivanje obraza in rok ter občasno izpiranje ust.
V 16. stoletju so se protestanti začeli redno umivati in kopati, vendar je v preostali, večinoma katoliški Evropi to bilo nekaj, kar so počeli krivoverci in zato so v katoliških deželah, skupaj z že omenjenim prepričanjem, da je kopanje v topli vodi nevarno, kopanje še bolj prezirali.
Šele v 18. stoletju so začeli tudi v katoliških deželah razmišljati in pisati knjige o tem, kako pomembna je vsakdanja higiena za zdravje, in počasi so se te navade razširile tako med plemstvom kot med običajnimi ljudmi.
Kdor bere ★★★ POLITIKIN ZABAVNIK ★★★ vé več!
********* MORDA PA VAS ZANIMA TUDI TO **********
Kako in s katerim milom pravilno umivati roke in kako preprečiti, da se dotikamo obraza?
