NASA nad Zemljo pošilja asteroid
Asteroid PDC 2021, ki so ga opazili 19. aprila, bo z Zemljo trčil 20. oktobra in bo razdejal območje s premerom do 100 kilometrov. Preden znorite, naj vas pomirimo: gre samo za simulacijo oziroma vajo.
Vsaki dve leti Mednarodna Akademija Astronavtike organiziea konferenco o planetarni obrambi. Na njej znanstveniki in odgovorni za varnost vadijo in razpravljajo o odgovorih, ki jih ima človeštvo na morebiten trk našega planeta z večjim asteroidom.
V ta namen vsakič naredijo scenarij, ki vsebuje simulacijo resničnega poteka dogodkov od prve zaznave asteroida do padca na Zemljo.
Hipotetični scenarij, ki ga je izdelala NASA, si lahko ogledate tukaj.
Za letošnji scenarij je ameriška vesoljska agencija izdelala simulacijo, v kateri so ustvarili izmišljeni asteroid in ga poimenovali PDC 2021. (Mimogrede že ime je izmišljeno - astronomi namreč opažene asteroide poimenujejo z drugačnimi oznakami) Tega naj bi, po scenariju, astronomi prvič opazili 19. aprila in potem spremljali njegovo pot s teleskopi na Zemlji in v vesolju ter računali njegovo potencialno nevarnost. Simulacija preigrava resnične možne dogodke, iz katerih na koncu sledi, da znanstveniki ugotovijo, da je največja verjetnost, da do trčenja pride 20. oktobra, pri čemer bi bilo popolnoma uničeno območje s premerom 100 kilometrov, če bi asteroid padel na kopno.
Glavna poanta celotne simulacije pa je čas, ki ga človeštvo potrebuje za odgovor na tovrstno grožnjo. V letošnjem primeru imamo na voljo le šest mesecev. In čas je ključni dejavnik pri tovrstni grožnji.
Zato je pomembno, da astronomi asteroid opazijo zgodaj in tako čimbolj natančno izračunajo njegovo tirnico. V simulaciji, ki temelji na resničnem delu astronomov, so tako opravili sedem tisoč "opazovanj" in računali tirnico hipotetičnega asteroida, kar je na koncu dalo izračun datuma trka in približno toliko "točk" na katere bi asteroid lahko padel. Kot zanimivost: če dobro pogledate, je ena od njih tudi na ozemlju Slovenije.
Pri padcu hipotetičnega asteroida PDC 2021 je najbolj ogroženo območje severnega in osrednjega Atlantskega oceana, vzhodni del severne in južne Amerike, ter zahodni deli Evrazije in Afrike. Na prvi pogled je to veliko območje, vendar je to zato, ker je pot nekaj metrov velikega "kamna", ki s hitrostjo več 100 km/h potuje več milijonov kilometrov daleč od nas, resnično težko čisto natančno izračunati.
Največ metod, ki so jih predvideli znanstveniki in strokovnjaki za obrambo, temelji na pravočasnem odkritju asteroida, ko je ta še daleč v vesolju in tako omogoča dovolj časa za pripravo strategije za odgovor na grožnjo.
Ena od možnosti, recimo, je, da bi proti asteroidu poslali vesoljsko ladjo, ki bi vanj trčila in s tem nekoliko spremenila njegov tir, kar bi lahko pomenilo dejansko ločnico med tem, da asteroid zadene ali pa zgreši naš planet. Zato je pravočasnost odkritja tako pomembna. Kajti če bi bil asteroid že preblizu, človeštvo ne bi imelo dovolj časa, da takšno misijo pripravi. V filmih, kot je recimo Armagedon, se za gledalca vse zgodi v uri in pol, v resnici pa bi priprava terjala več mesecev.
V letošnjem primeru tako ni bil važen učinek, ki bi ga asteroid povzročil ob trčenju, pač pa so se udeleženci osredotočili predvsem na to, kaj kdo počne od trenutka, ko astronomi opazijo grozeči asteroid in katere naloge morajo biti opravljene, da čimbolj natačno lahko ocenimo grožnjo.
Če bi se človeštvo v resnici znašlo v tovrsti situaciji, bi kritičnega pomena bil odgovor oblasti in sodelovanje vlad pri organizaciji odgovora na nevarnost.
Enotedenska vaja pa je pokazala, da se Evropa ob morebitnem trčenju asteroida ne bi mogla izogniti uničenju, tudi če bi imeli na voljo šest mesecev časa. Edini "delujoči" odziv bi bila le evakuacija območja. Vlade preprosto niso pripravljene na takšen scenarij.
Prav zaradi tega so tovrstne simulacije pomembne, saj se pri njih razkrije, kdo so ključni akterji v komunikacijah, kdo mora imeti ključne informacije, katere so te informacije in kdaj jih morajo ti akterji imeti.
Seveda upamo, da se človeštvo še ne bo tako kmalu znašlo pred tovrstnim izzivom. Padci velikih asteroidov, ki bi na Zemlji lahko povzročili večjo škodo, so sicer redki, vendar možnost resnično obstaja.
Tudi zato NASA razvija tehnologije, ki bi lahko pravi čas odvrnile grozeče asteroide s poti proti Zemlji. Prvo testiranje takšnega sistema (imenovanega DART - dvojno preusmerjanje asteroidov) pa načrtuje konec leta.
