Na obisku pri posebnih konjih
Ali ste vedeli, da obstajajo konji s posebnimi potrebami? To so konji, ki imajo dostikrat žalostne, celo grozljive zgodbe. Pri nas pa obstaja zavetišče zanje, za katerega pa le malokdo ve.
Alisa je bila nekaj mesecev privezana med dva betonska bloka, lahko se je premikala le 10 centimetrov levo in desno. Do trebuha je bila v lastnih iztrebkih.V oči so ji stresali pecilni prašek, ki ji je solzne kanale razjedel skoraj do nozdrvi. V razjedene kanale bi zlahka potisnil prst. Štirinajst dni so potrebovali, da so ji s kopit odluščili umazanijo in potem ugotovili, da je ostala brez podplatov. Bila je tudi breja.
Grozljive razmere, ki si jih le stežka predstavljamo, v slovenskih hlevih niso tako zelo redke in dostikrat ostanejo skrite. Pa vendarle obstajajo ljudje, ki te razmere odkrivajo in rešujejo nesrečne živali iz groze in jim pomagajo vrniti zdravje – kolikor je le mogoče – in zaupanje v ljudi. Ena takih je Maja Gregorič, vodja in gonilna sila Centra za pomoč konjem s posebnimi potrebami (CKPP) v Praprotni polici blizu Cerkelj na Gorenjskem. Center je sicer enota Društva za zaščito konj iz Velenja, ki ima poleg tega še center za rejne živali v Velikih Laščah.
Na prvi pogled se center v Praprotni polici zdi pravzaprav idiličen. Poleg starega hleva so v smrekovem gozdu ograde in izpusti, v katerih stojijo ali pa igrivo poskakujejo konji – veliki in majhni. Z očesom nepoznavalca se zdi, da je z njimi vse v redu. Zakaj torej »posebne potrebe«?
Vsi konji v centru so v resnici bolni do te mere, da niso primerni ne za jahanje, ne za delo, ne za zakol za meso. Konjski diabetes, odpoved nadledvične žleze, avtoimune bolezni, alergije, astme, … to so njihove diagnoze. Poleg seveda psiholoških travm, ki so jih doživeli pri prejšnjih lastnikih.
Življenje in delo v centru si lahko ogledate pri njih, pa tudi na njihovi spletni strani
ali Facebooku
Včasih so do živali prišli s pismi ljudi, ki so izvedeli za trpinčene konje, zdaj pa odlično sodelujejo z inšpekcijskimi službami, tako da večina živali prihaja iz inšpekcijskih odvzemov, pravi Maja.
Oglašajo pa se jim tudi lastniki, ki za žival iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo več skrbeti – v tem primeru žival sprejmejo, če imajo dovolj prostora. »Slovenci za konje pogosto ne skrbimo dobro,« pravi Maja. »Večinoma ne zato, ker ne bi hoteli, pač pa večina lastnikov nima dovolj znanja o konjih,« pravi. Zaradi tega pride do nepravilne oskrbe, pa tudi do bolezni, v najslabšem primeru celo poginov konj.
Trenutno je v centru 19 konj, poleg njih pa še tri koze in 16 mačk in center je trenutno poln. »Vem, da ne moremo vseh rešiti, ampak tem, ki so prišli k nam, smo naredili en tak mali raj na Zemlji,« zadovoljno pravi Maja. Konji bodo namreč tu ostali do konca svojega življenja.
Vodenje takega centra pa ni lahko. Glavna težava je seveda denar, ki ga potrebujejo za zdravila, hrano in veterinarsko oskrbo konj. Država ne primakne niti centa, kajti zavetišča za velike živali po zakonu ne obstajajo. Tako so popolnoma odvisni od prostovoljnih prispevkov in donacij. Teh pa je le »za oreh« ali pa še to ne. Maja ima sicer svoje podjetje, v katerem je zaradi izgube posla ostala sama. »Vsak mesec si čestitam, če zaslužim dovolj, da vse skupaj speljem,« pravi. »običajno pa lahko pokrijem nekje 10 odstotkov potrebnih sredstev,« zalostno ugotavlja. Ostalo so prostovoljni prispevki, ki pa tudi ne zadostujejo in veliko stvari je tako odprtih. Napisala je že nešteto prošenj za donacije, a odgovori so bili pičli, največkrat pa jih niti ni bilo.
Če želite pomagati konjem se obrnite na
Društvo za zaščito konj Velenje - PE CKPP ALISA,
Šercerjeva 9,
3320 Velenje
tel: 041 677 792 (Maja),
Donacije pa lahko nakažete na
TRR SI56 2900 0005 1231 280
Koda CHAR
Namen Donacija
Spisek želja je sicer dolg – od lesa za popravilo ograj, samokolnic, vil, grabelj, lopat, pa do kosilnice, peska za nasutje izpustov, do najbolj potrebnega traktorja s kip prikolico. »Pa še bi lahko naštevala,« pravi Maja. Tudi kdo, ki bi ji pomagal urejati spletno stran ali iskati donacije ali druge načine za zbiranje finančnih sredstev, bi bil več kot dobrodošel, dodaja.
»Želeli bi si, da bi se zakonodaja spremenila in da se bo našla neka niša, v kateri bi se lahko znašlo tudi naše društvo« pravi Maja. V tem primeru bi morda lahko zaprosili za sredstva za vsaj osnovne potrebe, kot sta seno in nastilj. Morda bi celo koga zaposlili, razmišlja.
V CKPP namreč nujno potrebujejo pomoč. Maji pri oskrbi konj sicer pomaga pet ali šest bolj stalnih sodelavcev, imajo pa še 15 prostovoljcev, ki prihajajo občasno, največkrat ob vikendih, in pomagajo pri dodatnih delih. »Večina ljudi si predstavlja zavetišče kot nekaj romantičnega, kamor se hodi božat živali, ampak kakorkoli obrnemo, to je kmetija z dobrimi tremi hektarji in z vsem umazanim in manj umazanim delom, ki sodi zraven,« pravi Maja. In vsak par delovnih rok je še kako potreben in dobrodošel.
»Zelo lepo bi tudi bilo, če bi dobili tudi prostor, kjer bi se lahko preoblekli ali pa prostor, kjer bi lahko sprejeli obiskovalce. Zdaj je vse to, vključno s pisarno, pralnico, kuhinjo in prostorom za sušenje konjske opreme na manj kot 20 kvadratih. Zelo zadovoljni bi bili z bivalnim kontejnerjem ali čim podobnim. Ampak najprej je treba poskrbeti za živali«
Eden večjih problemov je tudi v tem, da premalo ljudi ve za center. »Čim več ljudi naj čim več pove, da mi sploh obstajamo. Lahko postanejo naši člani, lahko namenijo del dohodnine. Predvsem smo veseli, če se kdo odloči tudi za finančno pomoč, lahko nam pomagajo tudi v materialu, lahko pridejo k nam in postanejo naši prostovoljci,« pravi Maja.
In če se vrnemo k Alisi iz začetka zgodbe. Danes se center, ki deluje že osem let, imenuje po njej in danes je Alisa prijazna in zadovoljna, vendar je njeno življenje vezano na mnoge omejitve. Tako se recimo nikoli se ne bo mogla pasti, saj zaradi bolezni lahko uživa le posebno, uparjeno seno, nekatere rane so ostale odprte in potrebujejo vsakodnevno oskrbo, ves čas dobiva zdravila in potrebuje stalen veterinarski nadzor. Vendar je v Centru našla mir in varnost. Tako kot tudi drugi konji in živali, ki tam preživljajo preostanek svojega življenja.
Da bi tako lahko še dolgo ostalo, lahko pomagate tudi vi. Morda sami, morda poznate koga, ki pozna nekoga, ki pozna nekoga ...
Slovenci smo znani po tem, da znamo pomagati ljudem ki potrebujejo pomoč. Znamo tudi konjem?
Razposajeni poniji
Konje vsak dan sprehajajo
Trenutno je v CKKP Alisa nastanjenih 19 konj
Center za konje s posebnimi potrebami v Praprotni polici
Center za konje s posebnimi potrebami v Praprotni polici
Center za konje s posebnimi potrebami v Praprotni polici
Nočne staje za konje v CKPP Alisa
