Kaj bi znanost brez njih?
Mali kosmatinci, ki rešujejo naša življenja. Lahko smo jim hvaležni.
Ali obstaja miš, ki je odporna proti antraksu in neodporna proti alkoholu? Da, seveda. Ali obstaja miš, ki bo podlegla Parkinsonovi bolezni, otroška paraliza pa ji ne more do živega? Da, seveda.
V laboratorijih po vsem svetu mrgoli teh malih glodavcev, ki so posebej gojeni za različne potrebe znanstvenih raziskav. Zaslugo za to moramo pripisati Američanu, za katerega je verjetno slišal le malokdo, ime pa mu je bilo Clarence Cook Little (1888–1971).
Cook, čigar oče je bil kinološki sodnik, je z namenom, da bo, tako kot njegov oče, proučeval pse, leta 1906 prišel študirat na Harward. Vendar je usoda hotela drugače. Med neko vajo je k Clarencu pristopil William Castle (1867–1962), pionir ameriške genetike, mu čez mizo podal miš in predlagal, da o telesu malega sesalca izve vse, kar lahko. Čeprav se je slišalo nenavadno, je bil Cook Little tako pameten, da je poslušal nasvet profesorja.
Lov po dvoriščih
Clarence je med letoma 1909 in 1914 v biološkem laboratoriju na harvardskem inštitutu izvajal poskuse z mišmi in poskušal odkriti, kako sesalci od svojih staršev dedujejo nekatere lastnosti. Srečeval se je z resnimi težavami, ko je spoznal, da miši v primerjavi z drugimi laboratorijskimi živalmi niso bile standardizirane. Glede na to, da so miši v tem času naključno lovili po kleteh in dvoriščih študentskega mesta, to ni bilo nič čudnega. Ker so se med seboj zelo razlikovale, je bilo težko oziroma skoraj nemogoče izvesti poskuse. Clarence Cook Little je začel sanjariti o veliko bolj krotkih miših, ki bi imele zelo podobne, če ne celo enake lastnosti.
Začel se je dolgotrajen postopek gojenja miši, ki so izhajale iz istega legla. To ni bil lahek postopek, ravno nasprotno. Pri takem gojenju miši so se kot stranski učinek lahko pojavile redke genetske bolezni. Little se ni sprijaznil z neuspehom. Nadaljeval je mukotrpno selekcijo. Oplodil je samičko in nato potrpežljivo čakal, kaj se bo ali ne bo zgodilo. Mladičke z neustreznimi genetskimi lastnostmi je odstranil iz legla. Zadržal pa je primerke, ki so pokazali želene lastnosti, in z njimi nadaljeval vrsto.
Naslednji korak je bila ustanovitev lastnega laboratorija. Nestrpno je pričakoval ta trenutek. Zaposlil je raziskovalce, ki so imeli nalogo opazovati različna legla miši, zadržati ustrezne in odstraniti neželene primerke.
Clarence Little je bil presenečen nad dejstvom, da so bile najuporabnejše miši pogosto tudi najbolj bolehne. Ravno tako je odkril, da lahko vzgoji vrsto, ki bo podlegla malignim tumorjem. To je bil eden od prelomnih trenutkov. Zahvaljujoč tem laboratorijskim mišim so prišli do prvih dokazov o tem, da je nagnjenost k raku morda dedna, tako kot barva las.
Katalog preobratov
Clarence Cook Little je leta 1929 postal direktor ameriškega društva za obolele za rakom, istega leta pa je v mestu Bar Harbor v državi Maine odprl raziskovalni inštitut Jackson memorial. Na žalost mu okoliščine niso bile naklonjene. Tistega leta se je zgodil zlom na borzi in Little je imel velike izgube. Naslednja tri leta je s težko muko vzdrževal laboratorij. Zaposleni so seveda poleg svojega dela privolili tudi v vsakovrstne druge opravke, od čiščenja prostorov do pripravljanja hrane.
Vse se je obrnilo, ko je Little sprejel odločitev, za katero ni niti slutil, da bo za vedno spremenila medicinske in genetske raziskave: izdelal je katalog genetsko spremenjenih miši, ki jih je sam ustvaril v laboratoriju, in jih ponudil vsem zainteresiranim. Njegov katalog je naletel na rahel posmeh, saj na začetku nihče ni verjel, da si bo kdo želel naročiti Littlove izbrane testne miši.
Raziskovalci pa so kmalu spoznali prednost dela s standardiziranimi mišmi, ki imajo ustrezne lastnosti. Kmalu so iz Littlovega laboratorija na različne naslove vsak teden odpošiljali po devet tisoč miši.
Domnevajo, da od vseh miši, ki jih danes uporabljajo v laboratorijih po vsem svetu, okoli 95 odstotkov izhaja iz tistih, ki so bile gojene v laboratoriju Jackson memorial Clarenca Littla. Ne glede na to je moralo miniti štirideset let, da so Littlu podelili zasluženo priznanje. Ko je Clarence Cook Little dobil prvo pomembnejšo nagrado, ga ni bilo več med živimi.
Priznanje ni zamujalo po naključju. Zadnja leta svojega življenja je Little delal za industrijo cigaret. Leta 1956 je zapustil vse, s čimer se je do tedaj ukvarjal, in postal raziskovalec pri tobačnem raziskovalnem odboru. Bil je eden najglasnejših zagovornikov koristi kajenja. Čeprav je bila v tistem času zavest o lastnostih nikotina še v povojih, so mu ta greh težko odpustili.
Nokautrana miš
Tisto, s čimer je začel Little, je le še napredovalo. Miši so na veliko začeli spreminjati z geni drugih vrst, vključno s človeškimi. Rezultat? Dobili so tako imenovane transgenetske miši. Obstaja še ena zelo pomembna vrsta laboratorijskih glodavcev – ta se v angleščini imenuje nockout mouse (dobeseden prevod – nokautirana miš). Tem testnim mišim v embrionalnem stanju izvržejo ciljne gene in dobijo vrsto, za katero natančno vedo, katere gene ima in katerih ne. Obe vrsti teh miši sta izredno dragoceni za današnje raziskave.
Zakaj je to pomembno? Kako na primer testirati cepivo za otroško paralizo? Za to nevarno boleznijo navadne miši ne morejo zboleti, transgenetske, ki so jim dodali človeški gen, pa lahko. Na teh miših izvajajo poizkuse, da bi dobili čim bolj učinkovito cepivo.
Zgodba o nokautiranih miših je dokaz poti, po kateri je od Littlovih prvih poskusov, da bi ustvaril standardizirane miši, in vse do današnjih prepotovala znanost.
Ti poskusi se nadaljujejo. Da bi lahko raziskali delovanje nekega gena, ga preprosto odstranijo in nato podrobno preiskujejo, kako se organizem vede brez njega. Na ta način so znanstveniki do zdaj proučili delovanje tisočih in tisočih genov, raziskovanja pa se nadaljujejo.
Zakaj miške?
So majhne, krotke, se hitro razmnožujejo in so lahke za vzdrževanje. Najpomembnejše je to, da so blizu človeku. Že odkar so jih »predelali«, služijo v pomoč človeškemu rodu.
"Predelane" miške
DBA
Kako se je proslavila? Čeprav spominja na navadno rjavo miško, je to le na prvi pogled. Pod imenom DBA je ta mali sesalec posebej vzgojen v laboratorijskem okolju. Za znanstvenike je zelo dragocen, saj vzpostavlja povezavo med nekaterimi virusi in različnimi vrstami malignih obolenj.
C57BL/6 ali ČRNI ŠT. 6
Kako se je proslavila? Verjetno najbolj zastopana laboratorijska miš ČRNA ŠT. 6 se od drugih razlikuje po tem, da ima dolgo življenjsko dobo in velja za zelo zdravega glodavca. Tudi za nastanek te vrste se moramo zahvaliti Clarenceu Cooku Littlu.
GOLA MIŠ
Kako se je proslavila? Rojeva se brez dlake in je videti, kot bi bila z drugega planeta. Na žalost je izredno neodporna.
Internetna slava: nekaj časa je bila v središču pozornosti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je njena fotografija krožila po internetu – slika gole miši, ki ji je na hrbtu zraslo človeško uho. V ostrem besedilu, ki se je takrat pojavilo v New York Timesu, se je zanjo potegnilo Društvo za zaščito živali. Pojasnjevali so, da nobene živali ne bi smeli uporabljati kot »tovarno za proizvodnjo človeških organov«. Pravzaprav je šlo za popolnoma normalno golo miš, katere nesposobnost, da bi se branila pred tujimi telesi, je znanstvenikom omogočila, da na njenem telesu »vzgojijo« nekatere človeške organe. Na srečo lahko znanstveniki zdaj ustvarijo človeško uho iz hrustanca le z uporabo steklene posode petrijevke, brez uporabe poskusne miši.
ONKOMIŠ
Patentirana miš? Onkomiš, ki je nastala leta 1988, je postala prvi glodavec, ki so ga uradno patentirali. Ta glodavec, ki je last DuPonta, ameriškega kemijskega podjetja, je posebno občutljiv za maligna obolenja. Patent je potekel leta 2005 in zdaj je uporaba te miši na srečo človeštva prosta za vse znanstvenike.
** IZ REVIJE POLITIKIN ZABAVNIK **
KDOR GA BERE, VÉ VEČ!
