Ljubezen jih je raztrgala
To je zgodba o samoukih fantih, ki so želeli biti pankerji, postali pa so ena najbolj vplivnih neodvisnih skupin post-punk obdobja s tragičnim koncem.
Nekega 4. junija 1976 sta se dva prijatelja iz otroških let, Bernard Sumner in Peter Hook, nepričakovano srečala na koncertu Sex Pistols v Manchestru. Oba sta bila navdušena nad legendarnimi pankerji in že naslednji dan si je Hook izposodil 35 funtov od mame in kupil bas, Sumner pa električno kitaro. Skupaj s Terryjem Masonom, ki je bil prav tako na koncertu Pistolsov in si je omislil komplet bobnov, so ustanovili skupino. K mikrofonu so povabili sošolca Martina Grestyja, ki pa je odklonil, saj je dobil službo v tovarni. Na oglas v lokalni prodajalni plošč se je potem javil Ian Curtis, ki je fante že slišal igrati na vaji in dobil vlogo pevca.
V iskanju imena so najprej razmišljali o Stiff Kittens, potem pa so se odločili za ime Warsaw (Varšava) kot referenco na pesem Davida Bowieja. Skupina je debitirala 29. maja 1977 v Electric Circusu kot predskupina Buzzcocks in Penetration. Bobne je dva dni pred tem od Masona prevzel bobne, Mason pa je postal menedžer skupine. Po dveh koncertih so fantje zamenjali še enega bobnarja, na krov je prišel Steve Brotherdale, ki je igral že pri punk bandu Panik in je skušal nagovoriti Iana Curtisa, da bi se preselil k njegovi prvotni skupini. 18. julija 1977 so Warsaw v studiu Pennine Studios v Oldhamu posneli pet demo posnetkov, takoj zatem pa zaradi agresivne osebnosti odslovili tudi Brotherdalea in to tako, da so na poti iz studia ustavili kombi in mu naročili, da preveri, če je spustila guma, potem pa odpeljali naprej brez njega. Avgusta 1977 se je na oglas za bobnarja prijavil Stephen Morris, za katerega je pozneje žena Iana Curtisa, Deborah, povedala, da je bil kot manjkajoči član družine.
Namesto Varšave, Joy Division
V začetku 1978 se je skupina, da bi se izognila zamenjavam z londonsko punk skupino Warsaw Pakt, preimenovala v Joy Division. Ime izvira iz novele Hiša lutk in opisuje del koncentracijskega taborišča, kjer so prebivale spolne sužnje nacistov. 14 decembra 1977 so posneli debitantski mali album An Ideal for Living in na silvestrovo v Liverpoolu odigrali zadnji koncert kot Warsaw, 25. januarja v Manchestru pa so že nastopili pod novim imenom.
Joy Division so potem dobili ponudbo RCA Records, da bi posneli priredbo Keep on Keepin' On. Na koncertu 14. aprila v Manchestru so pritegnili pozornost TV voditelja Tonyja Wilsona in menedžerja Roba Grettona. Curtis je pograjal Wilsona, zakaj jih ni uvrstil v njegovo oddajo So It Goes, zato jih je Wilson povabil na naslednje snemanje. Tam je bil tudi Gretton kot DJ v oddaji, ki je bil nad nastopom tako navdušen, da je fante prepričal, da ga vzamejo za menedžerja. Prav Grettonu gredo zasluge, da so Joy Division močno poleteli proti nebu in postali znani.
Junija 1978 je v samozaložbi izšel mali album An Ideal for Living. Zvok skupine je bil grob, razločen in enostaven, kot bi ga nekdo posnel doma. Album je v javnosti odmeval tudi zaradi naslovnice, kjer je bila risba z bobnarjem iz Hitlerjeve mladine, kar je ob izvoru imena skupine pripeljalo do špekulacij, da gre za neonacistični band. Sumner in Hook sta pozneje pojasnila, da so se sicer res zanimali za to plat zgodovine, a le zato, ker so v vojni trpeli njihovi starši in dedki in da jim pripisovanje spogledovanja z neonacizmom ni vzelo prav nič energije.
Tako posebni, tako unikatni
Septembra 1978 so v Wilsonovi oddaji zaigrali Shadowplay. Joy Division so obveljali za manjkajoči člen med Elvisom Presleyem in Siouxsie and the Banshes. 27. decembra 1978, ko so se vozili s koncerta v Londonu, je Ian Curtis doživel prvega od mnogih epileptičnih napadov in je moral v bolnišnico. Po pričevanju žene Deborah, se je skupina zelo kmalu prilagodila in naučila živeti z epilepsijo njihovega pevca.
Končno je nastopil tudi trenutek za debitantski album, Unknown PLeasures, ki so ga posneli v Strawbery Studios aprila 1979. Producent Martin Hannett je močno spremenil zven skupine, česar člani niso odobravali, mnoga leta pozneje pa je Hook povedal, da je ta poteza pravzaprav ustvarila unikatni glasbeni zven Joy Division. Minimalistični dizajn albuma je zakrivil Peter Saville, ki je od takrat naprej sodeloval z glasbeniki. Celotna naklada albuma 10 tisoč kosov je bila prodana v trenutku, mala indie založba Factory pa je postala prava revolucija in uspešnica, ki deluje izven velikih sistemov založb. Jon Savage iz Melody Makerja je album označil kot enega najboljših debitantskih albumov tega leta. 20. julija so sept nastopali na Granada TV, 15. septembra pa edinkrat na nacionalnem BBC. Oktobra 1979 so se kot predskupina pridružili Buzzcocks na turneji po Angliji, kar je prineslo dovolj prihodkov, da so fantje lahko pustili redne službe. Novembra je izšel še single Transmission, Joy Division pa so postali znani kot energični mladeniči, oblečeni v sive plašče.
Bolezen kot eden od razlogov za depresijo
Januarja so se podali na turnejo po Evropi. Čeprav je bil urnik natrpan, je Curtis doživel le dva epileptična napada med zadnjimi koncerti turneje. Marca 1980 so Joy Division posneli svoj drugi album, Closer in single, priredbo Licht und Blindheit pod imenom Atmosphere na A strani in Dead Souls na B-strani, oboje za neodvisno francosko založbo Sordide Sentimental.
Obilica dela in pomanjkanje spanja sta poslabšala Curtisovo epilepsijo in napadi so postali povsem nenadzorovani. Večkrat je doživel epileptični napad kar na koncertu, publika pa je večinoma verjela, da gre za del nastopa. Zaradi napadov, ki so bili nepredvidljivi in jih ni mogel preprečiti, se je Ian Curtis potegnil v vase in postal vidno depresiven, prav tako se je odtujil od žene. Ostale tri člane je resno skrbelo za njegovo zdravje – sploh, ko je 7. aprila 1980 skušal narediti samomor s prevelikim odmerkom zdravila, ki so mu ga predpisali za epilepsijo, fenobarbitolom.
Naslednji večer bi morali Joy Division igrati v Derby Hallu v Buryju, a je bil njihov pevec preveč bolan, da bi lahko nastopil, zato sta vokale nekaterih pesmi na koncertu prevzela pevca Crispy Ambulance, Alan Hempsall in Simon Topping, A Certain Ratio. Ko se je Topping proti koncu koncerta vrnil na oder, so začele leteti steklenice. Slabo stanje Curtisa je pripeljalo do odpovedi serije koncertov, ki bi jih skupina morala imeti aprila. Zadnji živi koncert Joy Division se je zgodil 2. maja 1980 na Univerzi v Birminghamu, kjer so edinkrat v živo zaigrali legendarno Ceremony, eno zadnjih pesmi, ki jih je napisal Curtis.
Temni oblaki v mislih
Maja bi se prav tako morala začeti prva ameriška turneja skupine. Curtis je izrazil določeno mero navdušenja nad turnejo, odnosi skupine z njegovo ženo Deborah pa so bili povsem skrhani in ni imela več vstopa na vaje in koncerte, za povrh pa je Curtis imel še afero z belgijsko novinarko in glasbeno promotorko Annik Honore, ki jo je spoznal na evropski turneji 1979. Še najbolj ga je skrbelo, kako bo na njegovo epilepsijo reagirala ameriška publika. Na večer, preden bi morali Joy Division odpotovati čez Atlantik, se je Curtis vrnil na svoj dom v Macclesfield, da bi govoril z Deborah. Prosil jo je, da umakne tožbo za ločitev in jo nagovoril, da ga pusti samega v hiši, dokler naslednje jutro ne gre na vlak za Manchester. Malo čez polnoč, 18. maja 1980, potem ko je cel večer gledal film Wernerja Herzoga, Stroszek in poslušal album Idiot Iggyja Popa, se je Curtis povzpel na stol in se obesil v domači kuhinji. Deborah je tragičen konec pevca odkrila pozneje ta dan, ko se je vrnila v hišo.
Nepričakovana smrt s samomorom je šokirala preostale člane skupine in vse, ki so delali z Joy Division. Wilson je 2005 povedal, da so vsi naivno mislili, da ni mogoče, da bi naredil samomor.
»Vsi smo podcenjevali težo njegovega stanja, nismo ga vzeli resno. Bili smo neumni.«
Glasbeni kritik Simon Reynolds je dodal, da je samomor Iana Curtisa v hipu spremenila v ikono in mit.
Največja uspešnica takoj po Curtisovi smrti
Junija 1980 je, že po smrti Curtisa, izšel single Love will Tear Us Apart, ki je prišla na 13. mesto domačih lestvic. Album Closer je prišel na prodajne police julija 1980 in zasedel šesto mesto na lestvici albumov.
»Closer je veličastni spomenik za Joy Division kot tudi Iana Curtisa v najboljši možni obliki za kogarkoli v post-Presleyevi dobi,« je zapisal Charles Murray, pisec NME.
Bobnar Stephen Morris je bil mnenja, da tudi če si Curtis ne bi vzel življenja, je malo verjetno, da bi Joy Division obstali. Člani so imeli dogovor, da če skupino zapusti katerikoli član, morajo spremeniti ime. In tako je tudi bilo. Joy Division je šel po svoji kratki in odmevni karieri med legende svoje dobe, na njegovem pogorišču pa je zasijala nova zvezda, imenovana New Order, še bolj odmevna. Sumner je prevzel vokale, na klaviaturah in drugi kitari pa se jim je pozneje pridružila še Morrisova punca, Gillian Gilbert. Gillian je igrala kitaro tudi na zadnjih koncertih Joy Division, kadar Curtis tega ni zmogel. New Order je začel svojo pot s singlom Ceremony, ki so jo Joy Division premierno zaigrali na svojem zadnjem koncertu. Čeprav so prva leta živeli v senci Joy Division, so pozneje postali veliko večja komercialna uspešnica s precej drugačnim, živahnejšim in bolj plesno orientiranim zvokom. Njihova Blue Monday spada med eno najbolj dovršenih pesmi osemdesetih. O New Order, ki nosi dušo Joy Division še več kot 40 let po nenadnem koncu skupine, pa naslednjič.
Korenine v punku
Zvok Joy Division je izkoristil kratka leta, ki so fantom bila na voljo, da je postal unikaten in se otresel svojih post-punk korenin. Če je Warsaw obveljal za punkvosko navdahnjeni hard rock stil, je potem Joy Division slog umiril in naredil bolj dovršenega, vključno z melodiko šeststrunskega basa in harmonijami. Joy Division niso bili punk skupina, so pa vsekakor zajemali njegovo energijo. Producent Martin Hannett je dejal, da so bili Joy Division blažev žegen za njegovo ustvarjanje, saj je lahko njihov suhi originalni zvok naredil bolj soničen in širok.
»Ker niso imeli pojma, se tudi niso prepirali,« je povedal Hannett, ki je vsak inštrument zelo jasno ločil od drugega, celo posamezne bobne, ki so jih snemali ločeno.
Nerazumljeni umetnik(i)
Ian Crutis je bil edini, ki je pisal besedila Joy Division. Pesmi je imel shranjene v beležnico in so čakale na glasbo, ki sta jo večinoma ustvarjala Sumner in Hook. Curtisova besedila so temna, hladna, prepletena z razočaranjem, kolapsom in izgubo nadzora. Curtis je znal združiti težke čase v družbi v zgodbo posameznika. Curtis ni želel pojasnjevati svojih besedil, niti niso bila priložena ploščam, še bolj zanimivo pa ostalih članov skupine sama vsebina pesmi ni pretirano zanimala. Curtis je navdih našel v Doorsih, Iggyju Popu, Davidu Bowieju, Kraftwerkih in Velvet Undergroundu.
Zelo kratki karieri navkljub so bili Joy Division prvi band v post punkovski dobi, ki so se odmaknili od jeze in energije in dali poudarek na razpoloženje in ekspresijo kot uvod v melanholično alternativno glasbo osemdesetih. Joy Division so imeli velik vpliv na The Cure in U2, pozneje tudi na Proclaimers in Soundgarden. Zgodba o Joy Division je delno upodobljena v filmu 24 Hour Party People (2002) in Curtisovi biografiji Control (2007), posneti po knjigi Deborah Curtis, Dotik iz daljave iz 1995, prav tako pa bil 2007 posnet tudi dokumentarec Joy Division.
A kot rečeno, zgodbe o Joy Division še ni konec, čas je za Novi red!
