Desetletje ambicij in prodornosti
Ena najbolj nenavadnih skupin osemdesetih je bil britanski trio Talk Talk.
Kljub genialnosti in drugačnosti ter nekaj zelo prepoznavnim hitom se skupina ni obdržala več kot desetletje, Talk Talk pa velja za izumitelja post-rocka in sinonim neodvisnosti glasbenega ustvarjanja, kjer umetniški izdelek ni podvržen komercialnim ciljem založb.
Talk Talk je nastal 1981 kot kvartet, ki so ga sestavljali Mark Hollis (vokalist in pisec glasbe), Lee Harris (bobni), Paul Webb (bas kitara) in Simon Brenner (klaviature). V zgodnjih letih so Talk Talk pogosto primerjali z Duran Duran, celo za ime sta enako podvojeni besedi. Tako kot Duran Duran so tudi Talk Talk črpali navdih iz Roxy Music, delijo pa si tudi založbo (EMI) in producenta, Colina Thurstona. In kar je še zanimivo – Talk Talk je bil predskupina Duran Duran na njihovi turneji leta 1982.
Talk Talk, ker veliko govorijo
Skupina je izdala prvo pesem Mirror Man pri EMI februarja 1982. Single ni bil pretirano uspešen, je pa že aprila sledil novi, enak kot ime skupine – Talk Talk. Pesem je Mark Hollis igral že, ko je bil še član pri The Reaction, tako da so jo le posneli v novi različici in je dosegla 52. mesto na angleških lestvicah. Potem je julija 1982 izšel še prvi album The Party is Over, s katerega sta bila najbolj uspešna Today (14. mesto) in ponovno na lestvice uvrščeni Talk Talk (23. mesto). Obe sta bili dobro sprejeti tudi v ostalih angleško govorečih deželah kot so Irska, Južna Afrika, Avstralija in Nova Zelandija. Talk Talk je v ZDA sicer prilezla le do 75. mesta. Pod album je kot rečeno podpisan Colin Thurston, ki je bil hišni producent Duran Duran pri EMI, vendar ga je Hollis želel zaradi njegovega dela pri albumu Davida Bowieja, Heroes. Sam album se je uvrstil na 21. mesto in je bil do 1985 prodan v 60 tisoč izvodih.
V začetku 1983, kmalu potem, ko je nastala pesem My Foolish Friend, je Simon Brenner zapustil skupino, Talk Talk pa so postali trio, Brennerjeve klaviature pa je prevzel Hollis sam. Za potrebe naslednjega albuma je skupina najela zamenjavo, Tima Friese-Greenea, ki pa ni postal uradni član skupine, je pa od takrat tudi produciral glasbo in skupaj s Hollisom pisal naslednje skladbe. Friese-Greene je pustil velik pečat na drugem albumu, ni pa igral na turnejah, niti ni bil del promocijskega materiala skupine.
Začetek komercialnega uspeha
Drugi album It's My Life je izšel februarja 1984 in čeprav je bil na domačem Otoku malce mlačen, je bil velikauspešnica drugod po Evropi, v ZDA in na Novi Zelandiji. Single Such a Shame se je uvrstil med top 10 v Avstriji, Italiji, Franciji, Nemčiji in Švici, naslovna pesem z albuma pa je bila nekoliko nižje, v ZDA, Kanadi in v nekaterih evropskih državah je prišla med prvih 40. Pesem je mnogo let kasneje, točneje 2003, v novi različici posnela kalifornijska skupina No Doubt. Tretja pesem z albuma, Dum Dum Girl je bila prav tako topla sprejeta ponekod v Evropi in na Novi Zelandiji. Kljub ignoriranju domačega poslušalstva je komercialni uspeh drugod Talk Talk omogočil, da fantje začnejo eksperimentirati z odmikom od mainstream glasbe. Video za pesem It's my Life je primer, kako so znali razjeziti EMI. Prva različica je vključevala Hollisa, ki se je, popolnoma nezainteresiran, zafrkaval iz sinhronizacije pesmi, po protestu EMI pa so vse skupaj posneli s 4 minutami živalskih posnetkov in z nekaj sekundami Hollisa s prekritimi ali prelepljenimi usti. Video se konča s polminutnih posnetkom kenguruja v sončnem zahodu.
Usmeritev v nove stile
Na tretjem albumu iz 1986, The Colour of Spring, ni bilo več nobenega sledu synthpop stila, ki je zaznamoval prva dva. Album je prišel med prvih 10 v Veliki Britaniji in se prodal v več kot 100 tisoč kosih, zahvaljujoč singlu Life's What You Make It, ki je bil dobro sprejet po celem svetu. Druga pesem s tretjega albuma, Living in Another World, je v nekaterih evropskih državah (Nemčija, Švica, Italija) prišla med prvih 40 in za las zgrešila štirideseterico pri njih doma. Vse pesmi sta podpisala Hollis in Frese-Greene, na turnejo 1986 pa so vzeli še celo plejado odličnih glasbenikov. Najbolj znan koncert je bil 11. julija 1986 na Festivalu Jazza v Montreuxu, ki je bil izdaj tudi na DVD-ju leta 2008. Relativni uspeh albuma je skupini omogočil večji proračun in več časa za naslednji album. Po več kot letu dela na njem je bil Spirit of Eden izdan septembra 1988, na njem pa gostuje kar nekaj priznanih glasbenikov. Album je bil narejen iz mnogih ur eksperimentalnih posnetkov in improvizacij Hollisa in Friese-Greenea, ki sta material digitalno obdelala v celoto in pripravili mešanico rocka, jazza, klasike in ambientalne glasbe. Album je prišel med 20 v Veliki Britaniji, Hollis pa je povedal, da skladb z albuma ne bodo igrali v živo, saj jih je nemogoče reproducirati tako, da bi jih ljudje poistovetili s slišanimi na albumu.
Trenja z EMI
Brez turneje, videospotov ali singlov založba pravzaprav ni imela veliko možnosti promoviranja albuma. Talk Talk so se na koncu vdali in posneli video z remiksano različico I Believe in You. Hollis je bil z izdelkom sicer zelo nezadovoljen in je to tudi povedal v intervjuju za Q: »Zelo prepričan sem, da je video napaka. Z zaprtimi očmi in samo s poslušanjem si lahko zelo dobro predstavljam, zakaj gre in si pričaram zgodbo. Z gledanjem z očmi pa to ne gre. Popolnoma neumno. Video je depresiven in želim si, da ga nikoli ne bi posneli.«
Med snemanjem albuma Spirit of Eden je menedžer Keith Aspden skušal sporazumno prekiniti pogodbo z založbo EMI. Odnosi z založbo in skupino so se po izidu albuma samo še slabšali, kar je privedlo do tega, da so Talk Talk enostransko prekinili zvezo z EMI, ki je vložil tožbo, da album ni bil komercialno uspešen. Aspden je 2011 povedal, da so želeli dobiti več denarja in to z drugo založbo. EMI je narobe razumel člen v pogodbi in tožbo tudi izgubil. Konec 1988 je skupino zapustil tudi basist Paul Webb. Odrešena založbe je skupina Talk Talk 1990 izdala še retrospektivo z imenom Natural History, album pa je skočil kar na tretje mesto na britanskih lestvicah, prodanih pa je bilo več kot 100 tisoč primerkov, po celem svetu pa več kot milijon. Ponovno je bil izdan single It's My Life, ki je s 13. mestom postal največja uspešnica skupine na domačih lestvicah. Popularnost skupine je izkoristil tudi EMI, ki je 1991 izdal svojo kompilacijo History Revisited z novimi remiksi, album je prišel med top 40. Talk Talk je seveda tožili EMI zaradi predelave materiala brez dovoljenja avtorjev.
Drugačni in neodvisni
Do 1990 Talk Talk ni bil več nič drugega kot studijsko ime za projekte Hollisa in Friese-Greenea, ki sta k sodelovanju pritegnila različne glasbenike, med drugim tudi bobnarja Leeja Harrisa. Talk Talk je podpisal pogodbo za dva albuma s Polydor Records. 1991 je izšel eksperimentalni Laughing Stock in utrdil eksperimentalni zvok, ki se je začel z Spirit of Eden. Še bolj minimalističen kot predhodnik, je album dosegel 26. mesto na Otoku.
Po izidu petega albuma je bilo vsega konec. Mark Hollis je uradno razpustil zasedbo (kolikor je od nje pač ostalo) in povedal, da se bo zdaj posvetil družini. Paul Webb je poiskal Leeja Harrisa in skupaj z njim formiral skupino .O.rang, Friese-Greene pa je začel snemati svojo glasbo pod imenom Heligoland. Mark Hollis se je k glasbi vrnil 1998, ko je izdal solo prvenec s svojim imenom za ime albuma. Zvok je bil podoben zadnjima dvema albumoma Talk Talk, Spirit of Eden in Laughing Stock. Kmalu zatem se je tudi uradno umaknil iz sveta glasbe.
Velik vpliv na druge
»Preden znaš zaigrati dve noti, se nauči kako zaigrati eno. In ne zaigraj te note, razen če imaš razlog, da jo.«
Talk Talk so bili precej bolj vplivni kot se je zdel njihov doseg med splošnim poslušalstvom. Danes veljajo za pionirje in izumitelje post-rocka, od njih pa so črpali mnogi znani glasbeniki in skupine, med drugim Radiohead, Tears for Fears, Pearl Jam, Porcupine Tree, Mars Volta, pa Marillion ter številni drugi. Ob No Doubt so It's my Life posneli tudi Placebo, Weezer, the Divine Comedy in The Gathering, a tako uspešni kot No Doubt niso bili. Njihova različica je prišla na 20. mesto britanskih lestvic, višje kot original. 2012 je bil izdan poseben tribute album s knjigo, Spirit of Talk Talk. V knjigi so številne ilustracije Jamesa Marsha, ki je skrbel za naslovnice albumov in singlov skupine in njihove plakate, pa tudi originalna besedila na listih, na katerih so bila napisana. Album vključuje priredbe številnih avtorjev, prihodki pa so šli v dobrodelne namene.
Mark Hollis je svojo kariero začel kot panker, vendar se nikoli ni želel glasbeno opredeliti, zato je tudi njegov opus glasbe izjemno širok. Od 1986 praktično niso več igrali v živo na koncertih, ker je bila Hollisu družina na prvem mestu, 1998 pa se je zaradi tega tudi poslovil od glasbene kariere, čeprav je tu in tam še odigral kak inštrument za druge glasbenike ali pomagal pri produkciji. Z ženo Flick, učiteljico, je imel dva sinova. Do 2017 so živeli v Wimbledonu v Londonu, potem pa sta se z ženo preselila v Heathfield v vzhodni Sussex. Mark Hollis je februarja 2019 umrl za rakom, star 64 let. Smrt sta potrdila Paul Webb in nekdanji menedžer.
Nikoli pozabljen
Dne 26. novembra 2019 je organizacija Spirit of Talk Talk priredila spominski koncert na preminulega glasbenika, na njem so sodelovali mnogi znani glasbeniki s svojimi priredbami, celo originalni član Simon Brenner. Marca 2020 je bil na festivalu v Copenhagnu na Danskem premierno pokazan dokumentarec In a Silent Way, posnet pred Hollisovo smrtjo in brez sodelovanja članov skupine. Dokumentarec govori o glasbeni poti skupine in njeni integriteti, septembra 2021 pa je na festivalu v Franciji dobil nagrado za najboljši glasbeni dokumentarec.
V samo deset ali celo manj letih si je Talk Talk, predvsem pa Mark Hollis, ustvaril ime, ki se ni vdalo komercialnim interesom založb. Kot je nekoč zapisal Alan McGee, direktor založbe Creation, je zgodba glasbenika, ki se je sam boril proti sistemu, da bi ohranil svobodo pri svoji kreativnosti, vsega spoštovanja vredna.
