Sivolasi kanadski bradač s prodornim pogledom
Donald Sutherland je verjetno eden največjih igralcev zadnjih desetletij, ki na žalost ni bil nominiran za Oskarja, pa bi si zaslužil več kot enega.
Donald McNichol Sutherland se je rodil 17. julija 1935 v Saint Johnu v New Brunswicku v Kanadi mami Dorothy Isobel McNichol in očetu Fredericku Sutherlandu, ki je vodil lokalno plinarsko, električno in avtobusno podjetje. Donald ima škotske, nemške in angleške prednike. Že kot otrok je bil precej bolan, prebolel je tako hepatitis kot poliomielitis. Svoja najstniška leta je preživljal v Bridgewaterju v Novi Škotski, svojo prvo službo pa je opravljal že pri štirinajstih, ko je postal lokalni dopisnik za radijsko postajo CKBW. Po končani srednji šoli se je vpisal na Univerzo Victoria in tam diplomiral iz strojništva in drame. Tam je spoznal tudi svojo prvo ženo Lois May Hardwick.
Diplomirani inženir in igralec
Čeprav je sprva nameraval postati inženir, si je pri 22 letih premislil in odpotoval v Veliko Birtanijo, kjer se je vpisal na Londonsko akademijo za glasbo in dramske umetnosti.Že pred tem je v Kanadi ljubiteljsko nastopal v večih igralskih skupinah in bil celo nekaj časa član znane komedijantske skupine iz Toronta, UC Follies.
Po končanem študiju v Londonu, je leto in pol delal pri škotskem Perth Repertory Theatru, v času razcveta televizije na Otoku pa je začel iskati tudi priložnostne televizijske vloge. V začetku šestdesetih mu je to tudi uspelo, sicer s silno obrobnimi vlogami. Tako je bil hotelski receptor v epizodi serije Sentimental Agent (1963), v filmih pa je zaigral v grozljivki Grad živih mrtvecev (1964) skupaj z Christopherjem Leejem in Hiši groze, Dr. Terorja (1965). Dobil je tudi stransko vlogo v produkciji Umri! Umri! Moja draga (1965) s Tallulah Bankhead in Stephanie Powers, prav tako je istega leta dobil priložnost v klasiki hladne vojne, Bedfordski incident in v TV seriji Gideon's Way v epizodi Milijonarjeva hči (1966). V BBC-jevi TV igri Lee Oswald Assassin je igral prijatelja Lee Harveya Oswalda, Charlesa Givensa (ki je bil v resnici temnopolt, ampak film je film). Nastopil je tudi v epizodi Srečni samor serije Rogerja Moorea, Svetnik (1965).
Po naključju čez Svetnika do Ducata umazancev
Še vedno je bil vezan predvsem na obrobne vloge v epizodah TV serij. 1967 so ga lahko gledali v epizodi The Avengers in v še eni epizodi Svetnika, Pot pobega (1967), ki jo je režiral Roger Moore osebno. Ta se je pozneje spominjal, da ga je Sutherland prosil, če lahko njegovo vlogo pokaže nekim producentom, saj se mu obeta pomembnejša vloga. Roger Moore jim je pokazal še nedokončano verzijo epizode, producenti pa so Sutherlanda podpisali za njegov prvi večji film – Ducat umazancev.
Legendarni film, ki ga povezujemo z imeni tudi iz prejšnjih številk, z Leejem Marvinom, Charlesom Bronsonom in številnimi drugimi, je bil 5. najbolj uspešen film leta 1967 in največji film studia MGM. Po uspehu filma Ducat umazancev, se je Sutherland prihodnje leto vrnil v Hollywood. Tam je dobil priložnost v dveh vojnih filmih, ki so mu odprli vrata do velikih vlog. Prvi je bil filmska različica M*A*S*H (1970), kjer je igral Hawkeyea Piercea in Kellyjevi heroji (1970), kjer je blestel kot hipijevski poveljnik tanka Oddball.
Zapletel se je z Jane Fonda
1970 je z Geneom Wilderjem posnel tudi komedijo Začnite revolucijo brez mene, med snemanjem z Oskarjem nagrajenega trilerja Klute pa je imel intimno razmerje s soigralko Jane Fonda. Sutherland in Fonda sta pozneje posnela protivojni film o Vietnamu F.T.A. (1972), sestavljen iz skečev v ameriških bazah na Pacifiku in intervjujev z ameriškimi enotami, ki so bile tam nastanjene. 1973 je z Jane Fonda in Petrom Boyleom posnel še Steelyard Blues, kjer je igral fičfiriča, ki se je posvečal ilegalnim dirkam.
Sedemdeseta so Sutherlandu prinesla glavne vloge v psihološki grozljivki, ki se dogaja v Benetkah, Ne oziraj se (1973) skupaj z Julie Christie. Za to vlogo je bil nominiran za BAFTA za najboljšega igralca. Posnel je vojni film Orel je pristal (1976), Casanovo s Federicom Fellinijem (1976) in triler Oko igle.
Prepoznavni filmi desetletja
V filmu Maximiliana Schella, Konec igre, po predlogi Sodnik in njegov rabelj, je bil nepodpisan v vlogi duha poročnika Schmieda, zelo dober pa je bil tudi zdravstveni inšpektor v klasični grozljivki Invazija tatov teles (1978) ob Brooke Adams in Jeffu Goldblumu. Zadnji prizor, če se ga spomnite, je prav njegov krik.
Pomagal je lansirati zelo popularno kanadsko TV serijo Priče preteklosti, kjer so različni ljudje iz zgodovine, upodabljali so jih znani igralci, gostovali v pogovorni oddaji. Sutherland je nastopil v vlogi montrealskega zdravnika in humanitarca, Normana Bethunea.
Namesto milijonov 40 tisočakov
Za film National Lampoon's Animal House, znan kot Menažerija (1978), je ob številnih znanih komikih zaigral kot s kajenjem trave obseden profesor Dave Jennings, zaradi vloge pa je postal zelo prepoznaven tudi pri mlajših gledalcih. Ko se je dogovarjal za vlogo, je imel možnost sprejeti 40 tisoč dolarjev honorarja ali 2 odstotka od prihodka filma. Ker je mislil, da bo film polomija, je sprejel gotovino, a film je potem zaslužil kar 141 milijonov dolarjev.
Bil je pohvaljen tudi za vlogo v Bertoluccijevem epu 20. stoletje (1976) in vlogo konfliktnega očeta v z Oskarjem nagrajeni drami Navadni ljudje (1980), ki ga je posnel skupaj z Mary Tyler Moore in Timothyjem Huttonom. Film je režiral Robert Redford in film je dobil Oskarja, nominirana sta bila tudi oba soigralca, a Sutherland je še enkrat več ostal brez nominacije. 1985 je z Alom Pacinom posnel Revolucija, film je bil polomija in Al Pacinio po njem kar štiri leta ni dobil filmske vloge.
JFK, Razkritje in Izbruh
Med bolj znanimi vlogami iz osemdesetih in devetdesetih najdemo južno afriško dramo A Dry White Season (1989), kjer igra učitelja, ki se začne boriti proti apartheidu. V filmu nastopata še Marlon Brando in Susan Sarandon. V Lock up (1989) je sadistični ječar, ki drži pod ključem Sylvestra Stalloneja, v Povratni ogenj (1991) s Kurtom Russellom in Robertom de Nirom pa je obsedeni piroman. 1990 je še enkrat več postal Norman Bethune v filmu Bethune: vzpon junaka. Bil je tudi prodajalec umetnin v Šest stopinj ločevanja (1993), enem od prvih filmov, kjer igra Will Smith.
1991 ga najdemo v JFK Oliverja Stonea kot skrivnostnega obveščevalca iz Washingtona, 1992 pa kot Merricka v filmski različici Buffy, ubijalke vampirjev s Kristy Swanson. 1994 je bil vodja vladne agencije, ki lovi zunajzemeljska bitja, ki prevzemajo človeška telesa (film v mnogočem spominja na Tatove teles iz sedemdesetih) v filmu Vladar lutk. Spominjamo se ga tudi kot šefa podjetja v trilerju Razkrivanje (1994) z Michaelom Douglasom in Demi Moore, ki slednjo na koncu zaradi spolnega nadlegovanja in poslovne škode odpusti. Na živce vam je šel tudi v Izbruhu, kjer je kot general McClintock v Petersenovem filmu Izbruh (1994) na vsak način želel preprečiti Dustinu Hoffmanu, da bi našel izvor okužbe in našel zdravilo za smrtonosni virus.
Time to Kill (1996) je pravna drama, v kateri nastopi v stranski vlogi skupaj s sinom Kieferjem Sutherlandom. Leta 2000 se s starimi mački Clintom Eastwoodom, Tommyjem Lee Jonesom in Jamesom Garnerjem igra Vesoljske kavboje. V tem tisočletju je zaigral v drami iz ameriške državljanske vojne, Cold Mountain (2003), v trilerju Nevihta na Baltiku in predelavi Italijanskega posla (2003). Najdemo ga še v Prevzetnost in pristranost (2005) s Keiro Knightley.
Govorec in nosilec olimpijske zastave
Njegov značilni globok glas je bil večkrat posojen za reklame za Delta Airlines, Volvo in Simply Orange. Na olimpijskih igrah v Vancouvru 2010 je bil eden od nosilcev olimpijske zastave, posodil pa je tudi glas za reklame, ki so vabile na ogled iger. Njegova najbolj znana vloga zadnjih let je vloga predsednika Snowa v vseh štirih delih franšize Igre lakote (2012-2015).
Ob neki priložnosti je povedal tudi, katere znane filme je odklonil. Tako mu je bila ponujena glavna vloga v Odrešitvi (ki jo je potem dobil Jon Voight) in psihološkem trilerju Slamnati psi, kjer je potem blestel Dustin Hoffman. Sam je vlogi odklonil, ker v tistem obdobju ni želel nastopati v nasilnih filmih. Potem pa je dodal: »In potem sem igral fašista v Bertoluccijevem 20. stoletju.« Ta film mu je šel tako na živce, da si ga je prvič ogledal šele nekaj let po zaključenem snemanju.
Vendarle Oskar za življenjsko delo
2016 je bil član glavne žirije na festivalu v Cannesu, 6. septembra pa je ameriška Akademija za filmsko umetnost sporočila, da bo eden od štirih, ki bodo prejeli častnega Oskarja za življenjsko delo. To je bila prva nominacija ali Oskar za kanadskega igralca v šestih desetletjih kariere.
Zasebno življenje
Decembra 1978 je Sutherland prejel odlikovanje Red Kanade in še višji red leta 2019. Na kanadskem pločniku slavnih je dobil svoj list leta 2000, 11 let zatem pa še v Hollywoodu.
Donald Sutherland je bil poročen trikrat – s prvo ženo od 1959 do 1966, od 1966 do 1970 s Shirley Douglas, hčerko kanadskega politika in očeta Kanadskega zdravstvenega sistema, Tommyja Douglasa. Z Douglasovo sta imela dva otroka – dvojčka Kieferja, ki je tudi sam ustvaril veliko igralsko kariero in Rachel. 1972 se je poročil še tretjič, s kanadsko francosko igralko Francine Racette, z njo pa ima tri sonove, Rossifa, Angusa Redforda in Roega, vsi trije pa so dobili imena po režiserjih, s katerimi je kanadski igralec delal. Enako velja tudi za sina iz drugega zakona. Kiefer je dobil ime po režiserju Warrenu Kieferju, ki je pod imenom Lorenzo Sabatini režiral prvi Donaldov film, Grad živih mrtvecev.
Cela igralska familija
Kanadski igralec je v času predsedniških volitev 2008 pisal blog za kanadski Huffington Post in v njem odkrito podpiral Baracka Obamo. V dokumentih, ki so postali javni 2017, pa se je na primer razkrilo, da je bil med 1971 in 1973 na seznamu opazovanih ameriške varnostne agencije NSA zaradi svoji protivojni stališč in aktivnost za vojno v Vietnamu. Igralka je tudi vnukinja po sinu Kieferju, Sarah Sutherland, najbolj znana po vlogi Catherine Meyer v politični satiri Veep.
Donald Sutherland bo letos poleti dopolnil 88 let, večini časa pa preživi na svojem domu v St. Monici v Kaliforniji. Igralec je visok kar 193 cenitmetrov in ena njegovih posebnosti je, da se v mnogih prizorih sklanja k sogovorniku, da ne bi bil videti previsok. Čeprav nikoli ni dobil pravega Oskarja, pa je osvojil nagrado Emmy za vlogo v Državljan X (1995), 10 let pozneje pa jo je dobil tudi sin Kiefer za serijo 24.
