Malo banane, malo pa ničesar
Od nastanka dekliškega tria Bananarama je minilo že več kot 40 let, dekleta (oziroma dekleti) pa držijo rekord za največje število skladb na angleških Top 50.
Tisti, ki so osemdeseta prešpricali iz različnih razlogov, tako starostnih kot glasbeno slogovnih, so Bananaramo zlahka zamešali z ameriškimi Bangles, saj so si bile tudi zvokovno v določenem obdobju precej sorodne. Vseeno so Sara Dallin, Keren Woodward in Siobhan Fahey predvsem pele (in manj igrale) in v zgodovini popularne glasbe pustile večne hite kot so Cruel Summer, Robert de Niro's Waiting in Venus.
Začetki skupine se pišejo septembra 1980, ko sta se dve prijateljici iz otroštva, Sara Dallin in Keren Woodward iz Bristola preselile v London. Dallinova študirala novinarstvo (kjer je spoznala tudi Siobhan Fahey), Woodwardova pa je dobila službo na BBC-ju. Obe sta ostali brez stanovanja v internatu, poznanstvo z bobnarjem SexPistols, Paulom Cookom, pa jima je omogočilo najetje stanovanja nad nekdanjimi prostori za vaje slovite punk skupine na Denmark Streetu. Punce so bile vnete ljubiteljice punk scene, pred svojimi resnejšimi začetki pa so večkrat posodile back vokale skupinam kot so The Professionals, The Jam in pevcu Iggyju Popu.
Prva pesem v afriškem jeziku
1981 se je trio opogumil in posnel svoj prvi demo, Ale a Mwana, priredbo Black Blood, odpeto v Swahiliju. Posnetek so slišali na Demon Records in s puncami podpisali pogodbo. Pesem je prišla celo na lestvice in pod svoje okrilje jih je vzela Decca, kjer so ostale vse do 1993. O njih je izšel tudi članek v glasbeni reviji The Face, kjer so pritegnile nekdanjega pevca skupine The Specials in decembra lani umrlega Terryja Halla, ki jih je 1982 povabil k sodelovanju z njegovo novo skupino Fun Boy Three za njihov prvi album. Bananarama so gostovale v pesmi It Ain't What You Do, Fun Boy Three pa so jim uslugo vrnili v pesmi Really Saying Something istega leta.
1983 je izšel prvi album Deep Sea Skiving, ki je ob Really Saying Something nosil še Shy Boy (obe pesmi sta prišli med top 5 na angleški lestvici), pa tudi ostale so naletele na pozitiven odziv, priredba Sex Pistols, No Feelings pa je pristala v tinejdžerskem filmu Party Party.
Obdobje velikega uspeha
Samo leto pozneje je izšel drugi album Bananarama z bolj družbeno zavedno tematiko, prav tako pa jih je glasbena javnost tudi začela jemati bolj resno. Na albumu sta Robert De Niro's Waiting, ki je bila tretja na angleških lestvicah, Cruel Summer pa je prvi uspeh skupine med top 10 v ZDA. Pesem je uporabljena tudi v filmu Karate Kid.
Decembra 1984 so punce dodale svoj vokal za pesem desetletja, Do They Know It's Christmas, legendarno pesem Midgwea Urea in Boba Geldofa, ki je pomenila začetek velikanske dobrodelne kampanje za lačne v Afriki, Live Aid.
Ime Bananarama delno izvira iz pesmi Roxy Music, Pyjamarama, v bistvu pa ne pomeni nič, pozneje je postala nadomestilo za kletvico med otoško mladino (kot pri nas »pismo«).
Leta 1985 so Bananarama pretežno mirovale, 1986 pa je izšel tretji album, True Confesions. Priredba skladbe Venus, skupine Shocking Blue iz 1969, je skočila na prvo mesto po celem svetu, pa tudi videospot se je vrtel neprestano, sploh na ameriškem MTV. Gostovale so tako po Evropi kot po ZDA, marca 1987 so sodelovale pri superskupini Ferry Aid, kjer so zbirali sredstva za žrtve tragedije trajekta Herald of Free Enterprise, kjer je umrlo 193 ljudi.
Prestop v plesno glasbo
Velikanski uspeh Venus je trio poslal nazaj v studio, kjer se je začelo delo na četrtem albumu Wow! z glasbenim slogom, ki se je približal plesno orientiranemu Europopu, a delo ni potekalo gladko. Veliko je bilo nesoglasij, kreativni del treh dam angleške glasbe pa je bil zgolj simboličen. Album je izšel 4. septembra 1987, skladba I heard a Rumour pa je prišla na 14. mesto na angleških in 4. na ameriških lestvicah, Love in the First Degree, tretje mesto na lestvici, pa je bila 1988 nominirana za nagrado Brit za najboljši single. Tretji single I Can't Help it je dosegel 20. mesto v začetku 1988 hkrati z odhodom Siobhan Fahey, ki se je pred tem poročila z Daveom Stewartom iz Eurythmics. Faheyeva se je čez leto dni pojavila v duetu Shakespears Sister z Marcello Detroit.
Siobhan gre med Shakespearove sestre
Marca 1988 je Faheyevo zamenjala Jacquie O'Sullivan. 1988 je izšel tudi album z največjimi uspešnicami, istega leta pa so Bananarama postale del Guinessove knjige rekordov za žensko skupino z največ skladbami na angleških lestvicah, rekord, ki velja še danes. 1989 je nastala še ena slavna skladba, Help!, priredba skupine The Beatles, istega leta pa se je Bananarama podala na svojo prvo svetovno turnejo, ki je obsegala tudi Severno Ameriko in daljni vzhod.
Leta 1991 izdani album Pop Life je bil tudi znak zatona skupine; čeprav je bil glasbeno zelo močan in dobro sprejet, sta nastopali v javnosti le še prvotni članici zasedbe, O'Sullivanova pa je skoraj neopazno zdrsnila iz soja reflektorjev. Nesoglasja z Woodwardovo in Dallinovo in zavist nove članice so bila pač preveč, da bi zasedba v taki obliki delovala naprej.
V devetdesetih je duo še naprej prihajal na angleške lestvice z novimi skladbami, vendar nikoli prav do vrha. 1998 se jima je na priredbi skupine ABBA, Waterloo, pridružila Faheyeva, ki pa je poudarila, da gre le za enkratni dogodek.
Ena najbolj prodajanih ženskih skupin vseh časov
Do 2002 se je število prodanih plošč skupine povzpelo do 40 milijonov, 20-letnico skupine pa so praznovali v klubu London Astoria, kjer se je za izvedbo Venus kot gostja spet pojavila Siobhan Fahey. Ko so se osemdeseta spet vrnila v modo, sta preostali članici Bananrame nastopali po raznih oddajah, sodelovali na turnejah z drugimi glasbeniki iz tega obdobja in snemali novo glasbo, 2016 sta nastopili tudi na finalu moške odbojke na olimpijskih igrah v Londonu. Po desetih studijskih albumih (Viva, 2009) se je Bananarama podala na svetovno novo turnejo, skupaj z nekdanjo članico Siobhan Fahey, razprodali so vseh 23 koncertov novembra in decembra 2017 v Angliji in tudi koncerte po Severni Ameriki februarja 2018.
Lani poleti je izšel še 12. studijski album, Masquerade, oktobra 2020 pa sta Dallinova in Woodwardova izdali tudi avtobiografijo. Za letos imata gospe, obe v svojih šestdesetih letih, že zapisanih tudi nekaj koncertov, vsi so v Angliji in na Irskem, prav nič pa ne kaže, da bi ena najdlje delujočih ženskih skupin ostajala brez sape tudi na začetku petega desetletja delovanja.
