FOTO: Paparaco iz 1890

Skrivaj narediti fotografijo je danes nekaj izjemno enostavnega. Tako zelo, da v resnici pozabljamo, da temu ni bilo vedno tako. Še posebej v 19. stoletju, ko so bile kamere težke, za osvetljavo filma pa si porabil veliko časa. Vendar pa je tudi takrat tehnologija sorazmerno hitro napredovala.

In to je izkoristil norveški študent matematike, Carl Størmer, ki je kupil svojo prvo skrito kamero. Bila je tako majhna, da jo je lahko spravil pod suknjič in leče namestil na gumbnico, v žep pa napeljal žico za sprožilec.

Je pa v svoji kasnejši biografiji zapisal, da ga je k fotografiranju "zmamila" ljubezen. "Ko je bil mladenič na univerzi v Oslu, se je zaljubil v gospodično, ki je ni poznal in je bil preveč sramežljiv, da bi se ji približal," je zapisal njegov biograf. "V želji, da bi imel vsaj njeno fotografijo, je prišel na idejo, da je edini način, da jo dobi, da fotografijo posname naskrivaj."

Vendar se goreča ljubezen mladega Størmerja ni izpolnila. Ostala pa mu je kamera in z njo je še naprej fotografiral. Skrivaj seveda. Tako je v njen objektiv ujel ljudi, na katere je naletel med sprehajanjem po norveški prestolnici tedanjega časa.

Na koncu je v štirih letih nastalo skoraj 500 skrivaj posnetih fotografij, ki jih je naredil mladi paparaco, čeprav tega izraza takrat še niso poznali.

Vendar pa Størmer ni nadaljeval s kariero paparaca, pač pa je postal uspešen matematik in fizik. Na univerzi v Oslu je poučeval kar 43 let. Znan je bil tudi po svojem preučevanju Aurore Borealis, ali severnega sija. Fotografije pa nikoli ni povsem opustil. Napisal je mnogo člankov o astrofotografiji za amaterje.

Je pa pri svojih skoraj 70-ih letih priredil razstavo svojijh "paparaco" fotografij. Umrl je leta 1957, star 83 let.