Bo vizija Nikole Tesle postala resničnost?
Novozelandsko podjetje je uspešno preizkusilo brezžični prenos električne energije na daljavo.
Novozelandsko podjetje Emrod je prepričalo Powerco, drugega največjega distributerja električne energije na Novi Zelandiji, da investira v njihovo tehnologijo brezžičnega prenosa energije na daljše razdalje, poroča portal t3tech.si.
Emrod ima trenutno izdelan en prototip sistema, oktobra pa naj bi bil narejen še eden, ki ga bo v svojih testih uporabljal Powerco - najprej v svojih laboratorijih, nato pa tudi na terenu. Prototip bo sposoben prenesti le »nekaj kilovatov moči«, a ga je zelo preprosto mogoče razširiti.
»Povsem enaka tehnologija je uporabna tudi za prenos stokrat več moči na mnogo daljših razdaljah. Naš brezžični sistem lahko prenaša enako količino energije kot obstoječe žične rešitve!« pravi Greg Kushnir, ustanovitelj podjetja.
In kako deluje Emrodov brezžični prenos?
Sistem sestavljajo oddajna antena, serija relejnih postaj in sprejemna antena, vsi pa so videti kot veliki kvadrati, nasajeni na stolpiče, ali celo na avtomobile.
Oddajniki oddajajo neionizirajoče radijske »žarke« frekvenčnega spektra, ki se uporablja v industriji, medicini in znanosti, v katerega sodita tudi Wi-Fi in Bluetooth.
Ti žarki pa se ne oddajajo »kar nekam«, ampak v točno določeno smer. Pri tem okoli žarka ni nobenega elektromagnetnega sevanja, okoli njega pa je postavljena tudi »nizkoenergetska laserska zavesa«, ki, če jo prekine ptica, dron, helikopter, tatovi energije ali kak drug predmet, prekine energetski žarek.
Žarek iz oddajnika proti sprejemniku, ki ga je sposoben pretvoriti nazaj v električno energijo, potuje preko relejnih postaj, ki pa morajo biti med seboj v vidnem polju.
Zadeva baje deluje tudi v megli, dežju in prahu.
Cenejše kot po žicah in okolju bolj prijazno
Ker je razdalja med relejnimi postajami omejena le z vidnim poljem, je prenos mogoč tudi na zelo velike razdalje po ceni, ki je le delček »žične«.
In to velja tako za gradnjo kot tudi za vzdrževanje. Da o okoljskih vplivih niti ne govorimo.
Emrod je v vseh fazah razvoja tesno sodeloval z novozelandskimi organi za upravljanje radiofrekvenčnega spektra, saj želijo zadostiti vsem varnostnim standardom, ko bo (če bo) tehnologija nekoč širše dosegljiva.
Ideja ima vsekakor velik potencial, posebej v povezavi z obnovljivimi viri. Ker so ti pogosto precej oddaljeni od uporabnikov, recimo morske vetrne farme, jih je precej drago povezati v obstoječa omrežja.
Z Emrodovo tehnologijo pa je stvar precej lažja. Tovrsten prenos energije bo krepko pocenil in olajšal elektrifikacijo težko dostopnih in/ali oddaljenih lokacij, zelo prav pa bo prišel tudi kot pomoč ob vzdrževalnih delih na obstoječi infrastrukturi.
"Kam pa naj postavim števec?" - vprašanje, ki je pokopalo Teslino idejo
Sanje o tem, da zaprenos elektrike ne bi potrebovali žic, so sicer že stare. Že pred več kot 120 leti je na idejo prišel Nikola Tesla in jo tudi realiziral. Njegova skoraj 43 metrov visoka tuljava je sicer prižgala žarnico na razdaljiveč kot tri kilometre, vendar je pri tem "skurila" generator v lokalni elektrarni in bližnji Colorado Springs zavila v temo, a koncept je bil dokazan.
Teslina ideja je bila, da bi po celotni zemeljski obli postavili velikanske stolpe, ki bi brezžično napajali domove, poslovne objekte, celo velikanske električne ladje, ki bi lahko plule brez onesnaževanja okolja. A idejo je znani investitorJ. P. Morganzatrl z enim samim vprašanjem: »Kam pa naj postavim števec?«
Sedaj dobrih 120 let kasneje, je nekomu očitno le uspelo narediti korak v pravo smer.
