Gospodar elektronske glasbe
Pred dnevi je praznoval 75. rojstni dan in velja za enega največjih glasbenikov 20. stoletja.
Jean-Michel Jarre, francoski glasbenik, komponist in producent je pinori elektronkse, ambientalne in new age glasbe. Njegovi koncerti na prostem, pospremljeni z laserji, velikanskimi projekcijami in ognjemeti so eni največjih spektaklov sodobne glasbe. Vsekakor pa drži absolutni rekord v obiskovalcih koncertov.
Jean-Michel Andre Jarre se je rodil 24. avgusta 1948 v Lyonu. Njegova mama Francette Pejot je bila članica francoskega odpora, židovskega rodu in je preživela koncentracijsko taborišče, oče pa je bil skladatelj Maurice Jarre. Ko je bi Jean-Michel star pet let, sta se starša ločila, oče se je preselil v ZDA in pustil malega samega z mamo. Očeta je naslednjič videl šele, ko mu je bilo 18 let. Prvih osem let je Jarre vsako leto preživel šest mesecev na podeželju pri starih starših po mamini strani. Njegov dedek je bil inženir in izumitelj, igral je oboo in sestavil prvi mešalnik za Radio Lyon. Malemu Jean-Michelu je dal prvi snemalnik. S svojega okna je mali lahko spremljal nastopajoče na ulici, kar je pozneje, tako je povedal sam, pridoma uporabil na svojih veličastnih koncertih.
Ne klasika, eksperimenti
Jarre je obiskoval klasično glasbeno šolo za klavir, vendar ni bil pretirano navdušen nad tem. Zanimanje za glasbo ga je zadelo šele, ko je nekoč na bolšjem sejmu, kjer je njegova mama prodajala starine, odkril stroviol, inštrument, sestavljen z violine in resonatorja trobente. Takrat je razumel, da glasbe ne ustvarjajo le klasični inštrumenti. Spet, z mamo je večkrat obiskoval Le Chat Qui Peche, pariški Jazz klub, ki ga je vodil mamin prijatelj iz časa odpora. Tam so redno nastopali saksofonista Archie Shepp in John Coltrane in trobentača Don Cherry in Chet Baker. Prvi stiki z jazzom so Jarrea prepričali, da za glasbo ni vedno potrebno besedilo, da bi bila doživeta.
Jarrea je navdahnil tudi slikar Pierre Soulages, katerega razstave si je hodil ogledovat.Njegove slike so bile narejene iz več plasti in tekstur in Jarre je ugotovil, da lahko tudi v glasbi slikaš s frekvencami in zvoki.
Pot v elektroniko
V mladih letih si je denar služil s prodajo svojih slik, razstavljal je tudi v galeriji v domačem Lyonu, igral pa je tudi v skupini Mystere IV. Med študijem mu je mama omogočila, da je obiskoval predavanja iz harmonj, kontrapunktov in fug na Konservatoriju v Parizu. Glasba je bila njegova strast, a kitare, klavirji in kar je bilo ostalega, zanj ni bilo dovolj. 1967 je pri skupini The Dustbins igral kitaro, v tem času pa je začel eksperimentirati z mešanjem različnih inštrumentov kot sta na primer električna kitara in flavta, prelita z efekti, ki so bili takrat na voljo. 1968 je eksperimentiral z posnetimi lupi, radiji in drugimi elektronskimi napravami, leto zatem pa se je pridružil Groupe de Recherches Musicales (GRM), ki jo je ustanovil Peirre Scaheffer, izumitelj »musique concrete«. Tam je Jarre prvič naletel na Moogov modularni sintetizator in nekaj časa preživel tudi pri vplivnem nemškem skladatelju, Karheinzu Stockausnu v Kolnu.
Doma v stanovanju na Rue de la Tremoille, je Jarre postavil majhen studio. V njem sta bila prvi sintetizator, EMS VCS 3 in EMS AKS, oba vezana na Revoxov snemalnik. Za razstavo v Maison de la Culture v Reimsu je Jarre napisal svojo prvo pesem, Sreča je žalostna pesem, istega lega pa je posnel še skladbo La cage/Erosmachine, mešanico efektov in sintetizatorjev, ki je bila izdana 1971.
Vsestranski skladatelj
Na prelomu v sedemdeseta se je Jarre vse bolj posvečal komponiranju. Komponiral je glasbo za balet, gledališče, televizijske programe, pa tudi džingle za reklame za Pepsi, Nestle in RTL. Glasba na letališčih in knjižnjicah v ZDA je bila narejena z VCS 3 in orglami znamke Farfisa. 1973 je napisal glasbo za Capotov film Požgani skednji, kjer sta igrala Alian Delon in Simone Signoret in izdal svoj prvi solo album, Deserted Palace.
Tisto, na kar je čakal svet vse od začetka glasbe, se je zgodilo leta 1976. Album Oxygene, ki ga je posnel v domačem studiu s sintetizatorjema na osemkanalnem Scullyjevem snemalniku, mu je prinesel potrebno prepoznavnost. Njegov album so zavrnile številne založbe, dokler ni Francis Dreyfus iz Disques Motors tvegal in izdal 50 tisoč primerkov. Do aprila 1977 so samo v Franciji prodali 70 tisoč kopij. Direktor založbe, Stanislas Witold je v intervjuju za Billboard povedal: »Na nek način smo vse upe položili na Jean-Michela Jarrea. Je zelo poseben in prepričan sem, da bo do 1980 znan po celem svetu.«
Dva ključna albuma
Ni se motil. 1978 je prišel novi album, Equinoxe (Enakonočje). Čeprav se je dobro prodajal, je bil slabše sprejet od Oxygena, dokler 1979 Jarre ni imel koncerta na prostem na Place de la Cocnorde. Na splošno presenečenje se ga je udeležilo kar milijon poslušalcev, kar je bil absolutni svetovni rekord. Čeprav to ni bil njegov prvi koncert (nastopil je tudi v pariški operno baletni hiši). 40-minutni koncert, podprt s projekcijami svetlobe, slik in ognjemetov, je služil kot koncept za njegove bodoče koncerte. Čez noč je postal izjemno popularen in v mesecu in pol poleti 1979 je prodal novih 800 tisoč izvodov.
Ko je 20. maja 1981 izšel novi album, Les Chantes Magnetiques, sta Oxygene in Equinoxe dosegla že 6 milijonov in tudi novi album se je samo v Franciji v prvih dveh dneh prodal v 200 tisoč primerkih. Na albumu je tudi zvok Farilight CMI, prvega digitalnega inštrumenta na svetu. Jarrea pa je prava slava še čakala za vogalom. 1981 je britanska ambasada dala Radiu Peking kopiji Oxygene in Equinoxe, ki sta bila prva tuja albuma po več desetletjih na kitajskem nacionalnem radiu. Kitajske oblasti so povabile Jarrea, da bi postal prvi zahodni glasbenik, ki bo igral na Kitajskem v obdobju po Mao Ce Tungu. Turneja bi morala trajati od 18. oktobra do 5. novembra, a so izvedli le pet koncertov, dva v Pekingu in trije v Šanghaju. Na prvem so bili poslušalci v glavnem le uradne osebe. Kot zanimivost povejmo, da so tehniki pred koncertom ugotovili, da ni dovolj elektrike za vso opremo, kar so kitajski veljaki rešili na svoj način – za nekaj ur so izklopili elektriko sosednjim okolišem.
Stadion je bil skoraj poln, ko se je koncert začel, a ker so v Pekingu avtobusi nehali voziti ob 22. uri, je polovica ljudi zapustila koncert še pred koncem. Naslednji dan so Jarre in ekipa kupili velik del vstopnic in jih razdelili otrokom na ulici. Na koncertu se je prvič pojavila tudi Jarreova pogruntavščina, laserska harpa, turnejo pa so izdali na dvojni plošči 1982. Jarre je ogromno eksperimentiral tudi s koncepti. Pomladi 1983 je posnel album Musique pour Supermache na le eni plošči, ki so jo predvajali ekskluzivno na Radiu Luxembourg, da bi ga lahko ljudje lahko posneli. Originalni studijski trakovi so bili pred tem uničeni. Sedmi studijski album Zoolook 1984 je prinesel več semplov, pretežno sestavljenih iz govorov ljudi v različnih jezikih.
Spektakularni koncerti
Umetnika elektronske dobe so vabili na različne dogodke, tako je nastopil na 150-letnici Teksasa aprila 1986, pa 25-letnici Nasinega vesoljskega centra Lyndon Johnson. Za pesem Rendez-Vous VI je saksofon odigral Ronald McNair in to v vesolju. McNair, ki bi moral nastopiti na koncertu, je pozneje umrl nesreči Challengerja, prav v času, ko bi moral biti koncert. Čeprav ga je Jarre želel odpovedati, so ga pri Nasi prepričali, da je nastopil in posvetil koncert umrlim astronavtom.
»Vse je pripravljeno, vidimo se čez en teden, glej moj vzlet na televiziji,« mu je rekel Ron pred vzletom, tako Jarre. Koncert si je ogledalo 1,5 milijona ljudi, nekaj mesecev pozneje pa v domačem Lyonu pa milijon, koncert si je v živo ogledal tudi papež Janez Pavel II, ki je bil takrat na obisku. Novi album 1988, Revolutions, je pospremil z veličastnim dvodnevnim koncertom (kjer je sicer nagajalo vreme) na splavu v Londonu. Koncert je videlo 200 tisoč ljudi, med gosti pa je bila tudi princesa Diana.
Rekord za rekordom
1990 je sledil še en koncert z rekordno udeležbo, v Parizu ga je poslušalo 2 milijona ljudi. 11. julija 1991 bi ob sončnem mrku moral nastopiti na piramidah v Teotihuacanu v Mehiki, žal se je večino opreme potopilo na ladji, ki je plula čez Atlantik. V devetdesetih se je njegova glasba malce izgubila v poplavi tehna in dance glasbe. Nič več ni bil pionir, čeprav je bil še vedno zelo inovativen in prepoznaven. 1997 se je vrnil h koreninam z albumom Oxygene 7-13, posnetim z analognimi sintetizatorji. 1997 je postavil absolutni rekord v koncertu na prostem – ob 850 letnici Moskve je privabil 3,5 milijona obiskovalcev, na silvestrovo 1999 pa je novo tisočletje dočakal z novim albumom Metamorphoses in milijonom poslušalcev.
V novem tisočletju je Jarre posnel še več albumov, sodeloval je s priznanimi skupinami in glasbeniki kot so Tangerine Dream, pa Pete Townshend iz The Who, pa tudi DJ-jem Arminom van Buurenom.
20 albumov
Junija 2021 mu je francoski predsednik Macron podelil Legijo časti, lani oktobra je izdal 20. studijski album, Oxymore.
Jarre je bil poročen večkrat, s Flore Guillard med 1975 in 1977 s katero ima hčerko Emillie Charlotte, vmes je srečal svojo bodočo drugo ženo, igralko Charlotte Rampling, s katero ima sina Davida. V drugo se je razšel 1996 in ločil 2002. Imel je razmerje tudi z igralkami Isabelle Adjani in Anne Parillaud, s katero je bil poročen od 2005 do 2010. Od 2016 je hodil s kitajsko igralko Gong LI in se z njo na skrivaj poročil 2019, daleč od oči javnosti.
Jarre ima eno polsestro, Stephanie Jarre iz enega od očetovih drugih zakonov, posvojeni polbrat, igralec Kevin Jarre, pa je umrl 2011. Z očetom, slavnim skladateljem, Maurice Jarre je na primer napisal Larino pesem iz Dr. Živaga, nikoli vzpostavil pravega odnosa.
»Z njim sem se morda videl 20- ali 25-krat. Če moraš pri mojih letih šteti, kolikokrat si videl očeta, to pove marsikaj. Bolje je imeti starše, ki umrejo, za katerimi žaluješ, njihovo odsotnost pa zelo težko zapolniš in potreboval sem mnogo let za to.«
Do leta 2004 je ševilka Jarreovih prodanih plošč dosegla 80 milijonov. Njegov rekordni kondert, 3,5 milijona, verjetno ne bo nikoli presežen.
