Princ smeha in trpljenja
V 50-letni karieri je odigral skoraj 100 filmov, 50 odrskih del in ostaja eden največjih italijanskih komedijantov vseh časov.
Antonio de Curtis se je rodil 15. februarja 1998 v Neaplju mami Anni Clemente in očetu Giuseppeju De Curtisu (dejansko markizu Neaplja) v skriti zvezi. Zaradi tega je bil otrok v rojstnih knjigah vpisan le kot Antonio Clemente, sin Anne Clemente in »NN«. Po naravi je bil fant, ki mu je mama dala vzdevek Toto, melanholičen in samotarski. Odraščal je v veliki revščini, bil pa je zelo umetniško navdahnjen. Znal je opazovati druge ljudi, sprva sošolce in jih posnemati do potankosti, kar pa ga je odvračalo od tega, da bi bil priden učenec, zato je ponavljal tretji razred. Po osnovni šoli se je vpisal v nadaljnje šolanje, kjer ga je nesreča z učiteljem (ta ga je po nesreči udaril po obrazu in mu zlomil nos in čeljust), zaznamovala za vse življenje.Ker se mu ni dalo učiti, je predčasno zaključil srednjo šolo, mama pa je potem želela, da postane duhovnik.
Sprva je obiskoval semenišče, hkrati pa je kot 15-letnik nastopal v majhnih družinskih predstavah in se vedno bolj našel v igralstvu. Po vstopu Italije v prvo svetovno vojno se je pridružil 22. regimentu pešakov, ki je bil nastanjen v Pisi in potem v Pescii. Ko bi ga vlak skupaj z enoto moral odpeljati na francosko fronto, mu je poveljnik v roke stisnil nož, rekoč, da ga bo rabil, saj si deli kupe z Maročanom čudnega porekla in spolnih nagnjenj. Toto je zaigral epileptični napad in namesto v jarkih pristal v vojaški bolnišnici. Od tam so ga premestili v Livorno, kjer je dočakal konec vojne. Po vojni se je želel pridružiti mornarici, vendar je imel premalo discipline. Pobegnil je od doma in iskal priložnost na različnih odrih v Neaplju in postal kar gledano ime, risal pa je tudi karikature.
Končno družina
Na začetku dvajsetih ga je oče končno priznal in se poročil z mamo, družina pa se je preselila v Rim. Tam je Toto našel svojo priložnost pri Impresario Umberto Capece kot občasni igralec, ki ni prejemal plačila. Njegova posebnost je bila popolno zlitje s comedio dell'arte, igralskim pristopom, ki temelji na improvizaciji brez scenarija. Ker je bil brez ficka za tramvaj in je ure pešačil do gledališča, je prosil svojega šefa za nekaj kovancev, ta pa ga je takoj odslovil. V tem času, ko je bil brez dela, je tu in tam nastopil z lastnimi točkami in pridobival izkušnje, nova pot, za katero se je navdušil, pa je bila variete. Z njo so končno prišli tudi prvi uspehi in služba pri Teatru Ambra Jovinelli, kjer so že nastopala nekatera velika imena. Po prvih točka je bil novi šef navdušen in mu ponudil pogodbo.
A plača je bila za mladega umetnika še vedno zanemarljiva, zato je iskal nove priložnosti. V letih med 1923 in 1927 je nastopil na večjih predstavah po italijanskih mestih in si priboril prepoznavnost po celi Italiji. Toto je bil znan kot lomilec ženskih src, vsakič je pred predstavo pokukal v damske garderobe in si izbral eno od nastopajočih, ki ji je potem na odru posvetil nastop, ta pa ga je vsa omehčana in omrežena potem počakala v garderobi. Lovljenje kolegic ga je kmalu minilo in je začel dvoriti Liliani Castagnoli, italijanski igralki in balerini in jo tudi osvojil. Čeprav je šlo za burno zvezo, polno sumničenj in ljubosumja, sta bila italijanska femme fatale in Toto precej znan par. Toto je imel ljubosumne izpade, ko je šla na turnejo, ona se je predajala opiatom, ko ni bilo njega. Pomladi 1930 je s poslovilnim pismom končala svoje življenje, Toto pa se je vse življenje počutil krivega za njeno smrt in po njej poimenoval tudi svojo hčerko.
Spogledovanje z velikim platnom
Leta 1930 je Stefano Pittaluga, ki je produciral Pesem ljubzeni, prvi italijanski zvočni film, iskal nove obraze za svoje filme in na seznam povabljenih na avdicijo tudi Antonia de Crutisa. V filmu je moral igrati lik, ki je bil igralsko in značajsko podoben Busterju Keatonu, ideja pa Totu ni bila všeč, zato film nikoli ni ugledal luči sveta, Toto pa je svojo igralsko kariero na filmu premaknil za vrsto let. Do 1940 je nastopal s svojimi predstavami. Na turneji v Firencah je spoznal 16-letno Diano Rogliani, s katero je v začetku tridesetih kmalu dobil hčerko in jo poimenoval Liliana, ki je tudi sama postala igralka.
V tridesetih sicer ni zaslužil veliko, je bil pa igralsko uspešen in prepoznaven, kmalu je začel nastopati v paru s svojim »pomočnikom«, Guglielmom Inglesejem. Z enostavnimi scenariji zgolj kot osnovo je znal ustvarjati surrealistične predstave, polne groteskne mimikrije in spreminjanjem glasu in govora. 1934 se je poročil z Diano in mlada družina se je preselila v hiši v Rimu. Znani režiserji so ga zaman skušali zvabiti k filmu, ostal je zvest svojim odrskim idejam in še naprej spravljal v huronski smeh italijansko javnost. 1938 pa se je primerila tragedija, ko mu je v levem očesu odstopila mrežnica in je zato izgubil vid. Za to poleg družine vedelo zelo malo ljudi. Njegov zakon je škripal, ljubosumnost ga je pripeljala do tega, da je mlado ženo, takrat ko je nastopal, zaklenil v omaro. Sporazumno sta se ločila na Madžarskem, a sta še naprej živela pod isto streho in vzgajala Liliano.
Zadržan do filma
Na filmu je prvič debitiral 1937, v filmu Ustavi se z rokami, bil je to tudi zadnji film režiserja Gera Zambuta. 1938 je posnel svoj drugi film Nore živali, po vrnitvi z odrske turneje v italijanskih afriških kolonijah pa še tretjega, Sveti janez je vzletel (1939), ki je dosegel občutnejši uspeh tudi pri kritikih. Toto je imel še naprej raje oder. Občasno je svoj talent posodil tudi velikemu platnu, med drugo svetovno vojno pa v svojih predstavah ni skrival, da ni navdušen nad Mussolinijevo vladavino, še manj pa Nemci, ki so ga nasledili. Maja 1944 je dobil grožnjo z bombo, po kateri se je skril v hiši svojih staršev na zahodu Rima, kjer je dočakal osvoboditev mesta 4. junija. Sam je prispeval kar lepo vsoto za osvobodilno gibanje. Njegova prva naslednja predstava je gledalcem prinesla imitacijo il Duceja v Ostržkovi obleki, z roko v mavcu in čudnimi brki. Njegova pojava je gledalce pahnila v ekstazo smeha.
Po vojni se je več posvetil kinematografiji, ostal zvest odru in začel pisati poezijo. Filmi so sledili eden za drugim, Toto pa je postal ključni lik prihajajoče Totomanije. Toto na Giru d'Italia iz 1948 je bil prvi od številnih film, ki je že v naslovu nosil njegovo ime. Ime Toto je postalo skupaj z njegovim obrazom čez noč eno najbolj iskanih imen v italijanskem filmu. V svojem življenju je posnel 97 filmov, ki so bili prikazani na filmskem platnu, še veliko več pa je bilo preslabih, da bi jih izdali ali pa niso prešli produkcijske faze. 1952 je bil film Toto v barvah eden prvih italijanskih barvnih filmov.
Z vsemi velikimi imeni
V svoji bogati filmski karieri je imel priložnost sodelovati s praktično vsemi imeni italijanskega filma te dobe, z nekaterimi celo večkrat. Njegovi znani partnerji so bili Alfo Fabrizi in Peppino De Filippo. Toto je znal s svojimi naivnimi nastopi večkrat prestopiti mejo okusnega, sploh v konservativni Italiji pod vodstvom Krščanskih demokratov. Totov film iz leta 1964, Kaj se je zgodilo Baby Totu, je na primer močno poveličeval kajenje trave in to prav v obdobju, ko je Italijane v obup pahnila že sama beseda »droga«. Toto je bil izjemen igralec, ki je lahko v dober štos obrnil praktično vsako, še tako primitivno ali klišejsko temo.
Leta 1952 je Toto na naslovnici revije Oggi opazil mlado žensko, Franco Faldini in ji takoj poslal šopek rož s pripisom: »Ko sem jo gledal na naslovnici Oggija, mi je v prsa planila pomlad.« Potem jo je poklical in povabil na večerjo in Faldinijeva je vabilo sprejela šele, ko se ji je Toto predstavil. Mlada igralka, komaj leto ali dve čez 20, se je ravno vrnila iz ZDA, kjer je snemala Pazi, mornar z Jerryjem Lewisom in Deanom Martinom. Po mesecu zmenkov je par objavil zaroko. Franca Faldini je nastopila v številnih filmih s Totom in ostala z njim vse do smrti, čeprav je bila kar 33 let mlajša od njega. Totove pesmi so služile za številne italijanske kancone, Con te, posvečeno Faldinijevi, je v San Remu 1954 odpel trio Togliani, Otto in Sandon. Samo med 1953 in 1955 je posnel kar 17 filmov, njegovo povprečje pa je bilo, vključno z leti premora med drugo svetovno vojno, kar 4 filme na leto.
Žalostna usoda
Njegov otrok s Franco Faldini, sin Maximillian, se je rodil po osmih mesecih nosečnosti in umrl v samo nekaj urah. Toto je zapadel v depresijo in se za več tednov zaklenil v hišo. 1956 se je vrnil na velika platna in posnel štiri filme z režiserjem Camillom Mastrocinquem. Februarja 1957 ga je v Milanu doletel bronhitis, ki ga igralec kljub nasvetu zdravnikov ni želel preboleti v postelji. Že po nekaj dneh je spet stopil na oder, le da je omedlel tik pred nastopom. Strogo predpisani dvotedenski počitek je seveda spet naletel na gluha ušesa in Toto je kot bi trenil spet stal na odru. Takrat so se začli pojavljati tudi prvi simptomi izgube vida še na preostalem očesu. 3. maja je nastopal v Teatru Politeama v Palermu, je med predstavo pristopil k Faldinijevi, ki je prav tako nastopala v isti predstavi in ji dahnil na uho, da ne vidi ničesar.
Zaročenka je skupaj z ostalimi igralci uspela pripeljati predstavo do konca. Toto je kljub slepoti na oder prišel tudi 4. maja in še dvakrat dan pozneje, na obrazu je imel temna sončna očala. Sprva so izgubo vida pripisali težavam z zobmi, a se je izkazalo, da je Tota zadelo vnetje in krvavitev mrežnice, ki ga je povzročila toksoplazmoza. Čeprav se je po absorbciji krvavitve vid nekoliko povrnil, sloviti komik nikoli ni več dobro videl, zato se je moral posloviti od odra, ne pa tudi od filma, kjer je istega leta nastopil v filmu Toto, Vittorio in zdravnik, kjer je s svojim igranjem do potankosti skril slepoto. Edina težava je bila v sinhronizaciji, saj so bili nekateri prizori zvočno posneti naknadno in Toto ni mogel videti samega sebe, zato je vskočil njegov prijatelj. Po okrevanju se je iz Milana vrnil v Rim in skupaj z Faldinijevo, s katero se nikoli ni poročil, vselil v novo hišo.
Nastopal je v skečih na televiziji in si nakopal nevšečnosti pri politikih, ki so poskrbeli, da mu je televizija razen nekaj intervjujev obrnila hrbet. 1958 je s Fernandelom posnel Zakon je zakon, sodeloval je tudi v filmu Običajna neznanka s Claudio Cardinale in Marcellom Mastroiannijem. 1959 je začelo njegovo zdravje naglo pešati. Med snemanjem Računa se je sesedel in potreboval dva tedna okrevanja, zdravniki pa so ga odstavili od delovnih obveznosti za kar nekaj mesecev. 1959 so v San Remu zavrnili njegovo pesem Piccerella Napulitana, vseeno pa je postal predsednik žirije na festivalu.
Še vedno igralec, čeprav brez vida
Nekoliko pozneje so ga skušali angažirati za skupno oddajo v ZDA s Chevalierjem, Mareceaujem in Fernandelom, a je odklonil in raje ostal doma in se odpovedal velikemu honorarju, 1961 pa je za življenjsko delo dobil nagrado Grolla d'oro. Kljub temu, da ni bil zdrav, se ni odpovedal svoji razvadi, kajenju - dnevno je pokadil tudi do 90 cigaret. Da ne bi izgubil stika z občinstvom, je še naprej snemal filme po tekočem traku, sprejemal je praktično vse, kar mu je prišlo pod roke. V filmu Obdavčeni (1959) se je na primer pojavil skupaj s takrat še zelenim Louisom de Funesom.
Njegova kariera je ob koncu petdesetih šele prav vzletela in čeprav na kraju ni videl čisto nič, črna očala pa je snel le za prizore, je snemal vse do svoje smrti leta 1967, nekatera dela, tako filmska kot televizijska pa so prišla pred oči gledalcev še po njegovi smrti.
Nekaj dni pred smrtjo je Toto razglasilbankrot. Umrl je v jutranjih urah 15. aprila 1967, star 69 let. Njegovo pot je končal infarkt, agonija pa je trajala že kar nekaj časa. Na koncu je od družine in zdravnika želel le, da mu pustijo v miru umreti. Smisla za humor ni izgubil nikoli. Tudi njegov »na mojem pogrebu bo zelo lepo, ker bo veliko besed, hvalili me bodo kot velikega igralca, saj to je čudovita dežela, v kateri moraš umreti, da postaneš priznan.«
Trikrat pokopan
Toto si je želel majhnega pogreba, dobil pa je kar tri: na prvem v Rimu so se v dveh dneh ob krsti zvrstili vsi veliki ljudje tistega časa, pred cerkvijo pa je molilo dva tisoč ljudi. Potem so krsto preselili v njegov rodni Neapelj. Mesto se je med 16. in 18.30 povsem ustavilo, spuščene so bile žaluzije, avtomobili niso vozili. Na sprevodu je bilo toliko ljudi, da sta bila poškodovana dva policista in dve ženski. Tretji pogreb so organizirali »mafijci« iz njegove soseske 22. maja, čeprav je bila krsta prazna. Tota so pokopali v družinski grobnici v Milanu skupaj z njegovima staršema, malim sinom in Liliano Castagnolo. Toto je 1946 dobil tudi potrditev svojega plemiškega porekla in polno ime (vzemite si čas!) - Antonio Griffo Focas Flavio Angelo Ducas Comneno Porfirogenito Gagliardi De Curtis di Bisanzio
Totov vpliv na komedijo in filmski svet je velikanski, njegov prvinski način igre pa je navdihnil številna imena v generacijah, ki so sledile.
