018mv Dobra karma

»Če je moški do žensk preveč prijazen, se to ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za četrtek, 20. februarja

melania trump bozic nacrti tw1 Reporter.si

Poglejte, koga vse je Melania pripravljena ...

starejša ženska Svet24.si

»Tega vam ne bomo plačali. Pa čeprav bo zaradi ...

20200219-00990389 Necenzurirano

Rekonstrukcija afere "prisluškovanje"

gabrijela-fatorić Njena.si

Sanjski moški: Gabrijela je postala temnolaska

Monika in Denis 4 Njena.si

Ljubezen na vasi: Kaj se je zgodilo po dveh letih?...

Življenje piše najboljše zgodbe

Marjana Vovk, 20.10.2019 20:00:00

»V šolah bi morali več delati na čustveni inteligenci in solidarnosti.«

Delite na:
Življenje piše najboljše zgodbe
Pixabay

Manka Kremenšek Križman piše že od najstniških let. Začela je s pravljicami, presedlala na kratke zgodbe, zdaj pa se počasi spogleduje tudi z romanom.

Pred kratkim je na Arsovem natečaju za kratko zgodbo zmagala z avtobiografsko zgodbo Dva tisoč petsto besed, ki »na jedrnat, razmeroma minimalističen način ujame trenutek med hčerjo in ostarelim očetom, v katerem se razkrije bistvo njunega odnosa, ko 'napoči skrajni čas',« je zapisala komisija. Manka, nekdanja novinarka, zdaj prevajalka, snov za pisanje večinoma črpa iz lastnih izkušenj, torej resničnega življenja. Čeprav pravi, da ljudje nasploh preveč »jamramo« in da so tudi njene kratke zgodbe večinoma »velika depra«, je življenje vendarle tudi lepo, le znati moramo odpreti oči. Njej pomaga tudi to, da kot prostovoljka dela na Onkološkem inštitutu. »To so neprecenljive izkušnje, vsem bi jih priporočala.«

Zakaj pišete?

Hm … Veste, malo sem tudi tekmovalna, ne pišem le iz sebe, iz notranje potrebe. Natečaji so vedno mala spodbuda, majhna tekma. Arsov mi je sploh všeč, ker je anonimen in mislim, da gre za pošteno igro. To mi veliko pomeni. Ja, malo tekmovalnosti. In vedno sem imela rada literaturo, že od srednje šole pišem, bila sem tudi novinarka.

Če prav razumem: pišete zaradi natečajev, ne zato, ker vas obišče navdih?

Prvih deset let sem res pisala za natečaje, prav programirana sem bila na njih. Potem pa so se zgodbe nabrale, objavila sem jih in počasi začela pisati ne le za natečaje.

Po navdihu?

Navdih vedno je! Ampak vedno pride iz mene, zato pišem o avtobiografskih dogodkih. Ne morem pisati domišljijskih stvari, mora biti nekaj resničnega zadaj.

Kaj pa pravljice?

Pravljice so pa čisto druga zadeva! Te pa lahko pišem, čeprav so čisto domišljijske. Čeprav sem jih nehala pisati, ker so rekli, da so predrage, ker potrebujejo ilustratorja. Sem pa zelo rada pisala tudi pravljice za radio, Lahko noč, otroci.

Zakaj so vam najbolj blizu kratke forme?

Ena stvar so natečaji, druga pa, da so hitro napisane.

Ali ni težje zgodbo povedati na kratko, kot na dolgo in široko opisovati?

Kakor komu. Meni je lažje povedati na kratko, a zgodbo potem še dolgo pilim. Morda mi ne gre to dolgo opisovanje in zastranitve, rada grem hitro k bistvu.

Se pa počasi lotevate tudi daljših form, kajne?

Lani sem dokončala svoj prvi roman Tujci in ga poslala založnikom, pravkar sem na neki natečaj poslala mladinski roman. Se mi zdi, da me bo zdaj to zamotilo in bom šla v daljše stvari. Moja želja je napisati res dober roman.

Imate že kakšno temo za novo zgodbo?

Razmišljam, da bi pisala, kako starostniki, bolj ali manj nepokretni, dojemajo svet. Opazujem očeta, ki živi v spodnjem nadstropju naše hiše, je precej nepokreten, lahko samo gleda skozi okno iz svoje bolniške postelje, torej vidi samo vrt, njegov svet je omejen. Pa je res? Ni nujno, kaj vemo, kaj se mu plete po glavi, o čem razmišlja. Odvisno, kakšen človek ste.

Kakšen človek ste vi?

Sem optimist, a zanimivo: privlačijo me same temne teme. Ob ponedeljkih prostovoljno delam na onkološkem inštitutu. Tam padajo maske, tam vsi ljudje postanemo skromni, majhni pred tem življenjem in vesoljem, na dan pride resničnost - ni vse lepo in nismo vsi srečni. Zanima me človek brez maske.

Kaj počnete na onkološkem inštitutu?

Spremljam ljudi do ambulant, jih vodim po hiši, se pogovorim s kom, ki ima kako krizo …

Tam verjetno slišite grozne zgodbe?

Ne bi rekla grozne. Težava je v tem, da v današnjem svetu smrt ni več del življenja, včasih pa je bila. Škoda, da ta dimenzija manjka, preveč hitimo skozi življenje in se ne zavedamo konca. Mediji nas bombardirajo z zapovedmi, kako naj bi živeli. Morali bi se ustaviti in kdaj tudi kaj pomisliti.

Se vi znate ustaviti?

Mislim, da se. Ker nisem v redni službi, sem glede tega v privilegiranem položaju, da mi ni treba hiteti in se lahko ustavim.

S svojimi zgodbami pogosto posegate v teme, ki po navadi niso v ospredju: smrt, bolezen, starost, tujci … Zakaj?

Ne vem, to me pritegne. Nekoč sem tudi šla na Ig v Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, ker sem želela poskusiti, kako je delati z otroki s posebnimi potrebami.  

Čutite potrebo, da ljudem pomagate?

Ja! Oziroma moram reči, da jaz s tem ogromno dobim, verjetno več, kot dam. Skozi to začneš ceniti stvari v življenju. Prizemlji te. Takšno izkušnjo bi toplo priporočala vsem. In bi rekla, da bi že v osnovni šoli morali več delati na čustveni inteligenci in solidarnosti. Zelo egoistična družba smo, to ni dobro za nikogar.

A to nam narekuje moderni čas: najprej poskrbite zase, vi ste center vesolja …

Res je, a nekje bo treba začeti spreminjati stvari. Saj jih že, na primer švedska deklica Greta Thunberg. A bo potrebne še veliko več akcije na vseh nivojih. Ne vem, kam nas je pripeljala ta hiperprodukcija, potrošništvo. Težek je ta čas, ki ga trenutno živimo. Ne vidim, da bi se stvari spreminjale na bolje. Mislim, da se bo človeštvo premaknilo šele, ko bo pritisnjeno ob zid. Ko mu ne bo preostalo drugega.

Imate dve hčerki. Ste jima pripovedovali svoje pravljice?

Ne. Upam, da sta katero prebrali. (smeh) Ko sta se rodili, sem že prenehala s pravljicami.

Razlika med pisanjem za otroke in odrasle?

Pravljice so bolj lahkotne, ker moje kratke zgodbe so ena velika »depra«. (smeh) Čeprav sem tudi pri pravljicah veliko razmišljala in jih dodelovala.

Verjetno je pri pravljicah še toliko bolj pomembno sporočilo.

Seveda! Če hočemo pri otrocih kot bodočih bralcih vzgajati okus, je treba dati besedilom in ilustracijam velik pomen. Tudi pravljice so garaško delo, ni enostavno dobiti dobro idejo, da si vsaj malo originalen. Sicer ne vem, koliko otroci sploh še berejo. Prva triada, ko jim berejo starši, še gre, potem pa se mi zdi, da kar izzveni.

Kakšna je bralna kultura v Sloveniji?

Kakšnega globljega vpogleda v to nimam, sem pa slišala, da je izposoja v knjižnicah visoka, knjig se namreč ne kupuje, ker so predrage. Nekje sem prebrala, da se zbirke kratkih zgodb ne berejo prav dobro in da je tudi upad izdanih zbirk. Da pa se dobro berejo romani. Bi torej rekla, da Slovenci nasploh še kar beremo. Sicer pa je preveč vsega in merila kakovosti so žal zelo padla.

Kako izbrati pravo knjigo?

Ne vem. Jaz prebiram Književne liste in spremljam nagrajence. Po tem ključu izbiram.

Kaj trenutno berete?

Mlekar pisateljice Anne Burns, Bookerjeva nagrajenka. Sicer pa se vedno rada vračam k Ivu Andriću.

Kakšne knjige imate radi?

Romane, ampak ne kriminalnih ali biografskih. Drame. Sicer imam rada vse tematike, samo da je dobro napisano.

Imate kakšne hobije?

Ne, skrbim za bolnega očeta, to je trenutno moja prioriteta, to je kar zahtevno in precej stresno, življenje se ti spremeni, bi pa rada to hčerinsko vlogo dobro odigrala. Sicer sem rada potovala, to mi manjka.

Življenje je kar zahtevno in daleč od zgodb, ki jih sicer radi prodajamo na družbenih omrežjih, kjer je vse lepo in srečno.

Najbolj grozno je, da ne vidimo malih stvari, kaj lepega se ti je zgodilo skozi dan. Ima pa vsako življenjsko obdobje svoje značilnosti. Jaz za noben denar ne bi bila spet stara 23, 24 let, ker sem se takrat iskala in nisem vedela, kaj bi sama s sabo. Grozljivka! Od trideset dalje je šlo v redu, potem sta otroka prišla v puberteto, kar je naporno obdobje, zdaj skrbim za očeta … Ampak vmes je tudi veliko lepega, samo moramo se naučiti to videti.

Raje poudarjamo svojo nesrečo.

Ja, preveč! Preveč je jamranja. Fino bi bilo, da bi kam odpotovali, v kak drug svet, da vidimo, kako super se v Sloveniji vseeno živi: prekrasno okolje, čista voda … Pred leti sem bila s hčerko v Indiji, v državni bolnici - katastrofa! Pri nas je čez zdravstvo toliko nerganja, a jaz na onkologiji vidim, da so stvari zelo dobro urejene, videla sem tudi skozi izkušnjo z očetom, ko je bil v Kliničnem centru, ko so za 88-letnega človeka naredili vse! Veliko je pozitivnih stvari, samo videti jih moramo ali iti kam drugam, da lahko primerjamo.

Katero knjigo svetujete ženskam, naj jo preberejo?

Živeti, roman kitajskega avtorja Yu Huaja, ki govori o življenju nekega človeka od mladosti do starosti, polno nekih tragedij, a vse to je življenje. Ta knjiga se me je res dotaknila.

Objavljeno v reviji Liza/Maja št. 41, 4.10.2019