Živa umetnost, ki ni nikoli dokončana
Pozvonim pri hiši z visoko ograjo. Ko vstopim na dvorišče, presenečeno obstanem. Saj sem prišla zaradi bonsajev, a verjetno nisem pričakovala, da jih bo toliko. »Okoli sto jih je vedno okoli hiše,« pojasni Tomaž Kovšca, sicer športni novinar TVS. Presune me njihova lepota. Najlepši primerki so razstavljeni na visokih podstavkih na trati. »Bonsaj moramo vedno gledati v višini oči,« izvem.
Kovšca se z bonsajizmom ukvarja že trideset let, vsega pa je kriv film Karate Kid. »V njem sem videl bonsaje in se vanje zaljubil.« Začel je kot samouk, takrat v Sloveniji o bonsajih še ni bilo kaj dosti informacij, kaj šele šol. »Učil sem se po vsej Evropi, pa tudi po svetu, imel sem različne učitelje, od katerih sem pobral tisto, kar se mi je zdelo najboljše, in to strnil v svoje znanje.« Zdaj to tudi sam prenaša naprej. »Poučevanje mi je v veliko veselje, vsako leto imam več učencev, nekaj je zelo uspešnih.«
Izrazna umetnost
Tomaž Kovšca si zelo želi, da bi ljudje bonsaje končno začeli dojemati kot umetnost. Pri nas namreč ljudje bonsaje še vedno dojemajo kot igračke ali rastline iz veleblagovnic, bonsajizem pa kot gojenje rožic ali vrtnarjenje. »A nič od tega nima zveze z bonsaji! Bonsaj je tipična izrazna umetnost, s katero nekaj sporočaš, izražaš svoja čustva. Je živa umetnost, ves čas raste, zato nikoli ni dokončan (za razliko od npr. slike). Delamo na živem materialu, in če bonsaja ne vzdržuješ, čez nekaj let postane grm. Ves čas ga je treba urejati, oblikovati, žičiti …« Kovšca ima v svoji zbirki 20 do 30 dreves, na katera je še posebej ponosen in se od njih nikoli ne bi ločil, z njimi potuje tudi na razstave. Preostala drevesa pa večinoma krožijo med bonsajisti, sem in tja kakšno vendarle proda, da si malo povrne stroške. »Bonsajizem je namreč zelo drag šport, če se ga greš na visokem nivoju - material, orodje, izobraževanja, potovanja …«
Dober začetni material
Kako sploh nastane bonsaj? Najprej moramo v naravi, na čim slabših rastiščih, najti primerno drevo. »Iščemo čim starejša drevesa, ki imajo neki karakter in gibanje, ki so čim bolj debela, a imajo tudi ožanja in uporabne veje. Dobri materiali so zato zelo zelo redki in zelo dragoceni.« Niso vse vrste primerne za bonsaj, med najboljšimi pri nas so bori, smreke, macesni, tise, gabri, bukve in javori. »Ko prineseš drevo iz narave, mora najprej preživeti šok presaditve v posodo, zato ga vsaj dve, tri rastne sezone pustimo na miru, da se ukorenini, šele nato se lahko lotimo oblikovanja.« Obstajajo pravila oblikovanja, ki pomagajo pri dizajnu, a kot pri vsaki drugi umetnosti - naučiš se le osnovne tehnike, ostalo je prepuščeno umetniku in njegovemu navdihu. »Če sem umirjen in dobre volje, bom naredil umirjeno, pokončno, mogočno drevo, če sem jezen, slabe volje, bo pa nastal viharen, dinamičen, raztreščen bonsaj.« Nič pa ne gre na silo, brez navdiha. »Drevo te mora poklicati. Velikokrat se mu kar pustim voditi, saj kar kliče po določeni obliki in mu samo sledim. Včasih pa hočem sam nekaj povedati, izraziti in ga oblikujem po svojem videnju.«
Brez bližnjic
Je pa oblikovanje zelo majhen del celotnega ukvarjanja, največ je pravzaprav žičenja. »Brez žice ne moreš doseči definirane oblike, zato je žičenje osnovna tehnika oblikovanja bonsaja. Temu na tečaju posvetimo ogromno časa, veliko ljudi ima težave, ker je to fina motorika, navaditi se moraš nekih zakonitosti, drugače je vse prepleteno. Pri pravilno ožičenih drevesih pa žice praktično ne opaziš.« Drevo raste počasi, zato se mora bonsajist najprej naučiti potrpežljivosti. »V bonsajizmu ni bližnjic. To je premišljeno delo z veliko domišljije oz. predstave, kaj bo iz drevesa čez nekaj let nastalo. Vsak poseg na drevesu ima svojo posledico, ki pa se bo pokazala šele čez čas, zato moraš dobro vedeti, kaj počneš. Ne smeš prehitevati, ne moreš iti proti naravi, prilagajati se moraš drevesu.« Pomembno vlogo pa ima tudi posoda, v kateri je bonsaj, saj je del celotne kompozicije. Tudi pri njeni izbiri veljajo določena pravila: listavce naj bi sadili v glazirane, iglavce pa v neglazirane posode, dopolnjevati se morajo tudi oblike - bolj ko je bonsaj neformalen, bolj je neformalna posoda in obratno. In še beseda o orodju: tri osnovna orodja za ustvarjanje bonsajev so konkavne škarje, škarje za obrezovanje in klešče za žico. »Z leti se tega seveda nabere cel kup,« pravi Kovšca in me odpelje v svojo »bonsajsko delavnico«, kjer oblikuje bonsaje in kjer kraljuje tokonoma.
Način življenja
Medtem ko mi razlaga o boru, ki ga prav zdaj »obdeluje« na vrtljivem podstavku, v delavnico prihiti zaskrbljen starejši gospod s svojim malim bonsajčkom, ki je začel propadati. Ga je morda preveč zalival? Kovšca s strokovnim očesom hitro ugotovi, da gre za glivično obolenje. Izpod mize takoj privleče škropivo in oskrbi bonsaj, nato pa gospodu svetuje, kako naj skrbi zanj in s čim naj ga zaliva, da ga bo pozdravil. Okužba menda še ni kritična in malo drevesce bi si moralo opomoči. Gospod si oddahne in mu hvaležno stisne roko, Kovšca pa je zadovoljen, da je lahko pomagal. Ko razlaga o bonsajih, se mu svetijo oči; lepo je poslušati človeka, ki je našel svojo strast. To zanj ni hobi, ampak način življenja. »Hvaležen sem, saj so mi bonsaji ogromno dali: drugače dojemam svet, letne čase in življenje, prinesli so mi veliko novih poznanstev in videl sem ogromno krajev, ki jih drugače verjetno ne bi.«
Tokonoma
Bonsaj pride do pravega izraza šele v tokonomi, razstavni niši za umetniška dela (resoleze, ikebane, bonsaje …), ki je del vsake klasične japonske hiše. V njej so trije elementi: bonsaj, spremljevalna rastlina ali objekt in slikarski zvitek. Rastlina predstavlja tuzemskost, realnost, naš svet, bonsaj predstavlja naš um, človeka, zvitek pa je višja sfera. »Tu je vključen element meditacije, da se gledalec iz tega sveta preko bonsaja preseli v duhovni svet.« Namen tokonome je namreč, da v človeku zbudi določene občutke (letnega časa, gozda, vodnega motiva, odprtega prostora itd.). »Tokonoma te pomiri, lahko jo gledaš ure in ure.«
