Živa Emeršič - TVS je največji kino v državi
O »sramoti«, ki jo dela serija Jezero Bohinju, in vprašanju za milijon dolarjev.
Živa Emeršič je odgovorna urednica Kulturno-umetniških programov, ki so sestavljeni iz osmih uredništev, med katerimi je tudi Igrani program. Tu je nastala igrana serija Jezero, ki je eden najbolj pomembnih in gledanih projektov RTV SLO. Živa Emeršič je sicer izkušena novinarka, nekdanja voditeljica oddaj in urednica, ki dobro pozna stanje in možnosti na naši nacionalki.
Serija Jezero je projekt RTV SLO. Kaj to pomeni?
Serija je nastala v igranem programu, torej v hišni produkciji. V takih primerih kupljene scenarije razvijamo sami. Z zunanjimi produkcijami smo imeli različne izkušnje, zato se včasih pošalim, da je tak izbor kot maček v žaklju. V resnici nikoli ne veš, kakšen bo končni izdelek, veliko je odvisno od tega, koga izbereš in kako pripravljen na sodelovanje je izbrani producent. Na razpisu dobimo del končanih scenarijev, za preostale dele pa povzetke. V začetku februarja prihaja na spored serija V imenu ljudstva, ki je nastala v zunanji produkciji v skladu z 9. členom Zakona o RTVS. Izbrali smo produkcijo Mangart, ki je posnela že nekaj uspešnic za komercialne televizije. Gre za mešano zvrst družinske zgodbe s sestavinami kriminalne in sodne drame. Sodeč po prvi različici montaže upam, da bodo ljudje to radi gledali.
Pri Jezeru ste scenarij pilili že veliko pred začetkom snemanja, kajne?
Jezero je dramska nadaljevanka, ki je bila posneta po šestem ali sedmem ponovnem zapisu scenarija, v kar se je vložilo veliko dela in časa. Pri tem je sodelovala ekipa zunanjih scenaristov, oba režiserja, urednik in naši dramaturgi.
Glede na to, da že med predvajanjem Jezera napovedujete serijo V imenu ljudstva, se zdi, da so serije na TVS danes bolj pogoste kot nekoč. Je tako?
Žal ne. Le ponovitve so bolj pogoste, premiernih programov pa je manj. Ekipo Bled smo predvajali prejšnjo zimo, pred tem serijo Mame. Precejšnjih kritik smo bili deležni zaradi 25-minutnega formata, zato smo se odločili v istem finančnem okviru pripraviti manj delov z daljšo minutažo in dramsko formo, kar nam je uspelo po knjižni predlogi Tadeja Goloba. Delamo že na scenariju njegove druge knjige Leninov park. Letos bodo scenaristi delali na scenariju, snemali naj bi predvidoma naslednje poletje.
Kako ste zadovoljni z gledanostjo Jezera?
Zelo smo zadovoljni, saj ima boljšo gledanost kot prejšnje serije, to je 12, 13 ali celo več odstotkov, kar je več kot 240.000gledalcev. Ljudje imajo radi slovenske serije.
Imeli ste srečo z glavnim igralcem, saj je Sebastijana Cavazzo lepo gledati na televiziji.
V ožjem izboru smo imeli tri igralce, že od začetka pa sem vztrajala, da potrebujemo nekoga, ki je tudi videti drugače. Taras Birsa je v scenariju opisan kot malo čudaški, zaprt vase in poseben, po drugi strani pa privlačen moški.
Kako gledate na kritiko glede tona in počasnega dogajanja v seriji Jezero?
Slovenci zelo radi kritizirajo javno televizijo in so bolj prizanesljivi do produkcije komercialnih televizij. Serijo smo najprej predstavili na Sarajevskem filmskem festivalu, potem na Liffu – in vsi profesionalni kritiki so jo pohvalili. Nekateri gledalci so nad serijo zelo navdušeni, drugi pa iščejo dlako v jajcu. Nekdo mi je, recimo, napisal, da delamo sramoto Bohinju, češ da si ne zasluži trupla v jezeru. Neka gledalka pa je zapisala, da je bil naš napovednik na božični dan nespodoben, ker smo oglaševali najdbo trupla brez glave. Pri zvoku je bilo res nekaj tehničnih težav, zato smo naredili nov tonski miks, kjer so tehniki znižali dodane šume, ozadje in glasbo, da bi poudarili dialoge. Res pa je tudi, da ima Sebastijan Cavazza zelo globok glas in da je njegov lik zaprt vase.
Ali je težava tudi v tem, da imamo premalo produkcije in se mora celotna tehnična ekipa vedno na novo učiti?
Zagotovo je premalo produkcije, vendar tehniki ne pozabijo, kako se dela. Naš studio za sinhronizacije ima vso potrebno tehnično opremo, sicer pa se tonski tehniki držijo standardov. Pomembna podrobnost je tudi v tem, da je večina sodobnih televizijskih sprejemnikov z zvočniki na hrbtni strani pritrjenih na zid, zato se zvok zabija v steno in od nje v prostor. Klasični sprejemniki so imeli zvočnike spredaj.
Ali bodo pogoji snemanja v drugi sezoni boljši kot v prvi, glede na to, da je Cavazza povedal, da je ekipa želela dokazati, da se da, ampak da je bilo resnično naporno za vse?
To je vprašanje za milijon dolarjev, čeprav gre v resnici za precej manj denarja. Leninov park se dogaja poleti, v središču Ljubljane. Letos bomo snemali drug projekt, tudi kriminalko, ki se dogaja v Mariboru. Leninov park naj bi snemali poleti leta 2021. Ker pa finančni načrt RTVS 2020 ni bil sprejet in se ne ujema s programskimi načrti, je prihodnost v resnici zelo negotova.
Pa je uspeh serije Jezero dovolj dober argument za višja sredstva?
To bi si vsi želeli, vendar bo o tem odločalo vodstvo glede na finančni položaj RTVS. V okviru RTV Slovenija se delež, namenjen televiziji, znižuje, kar se pozna na programih. Zvišale so se plače v javnem sektorju, podražile so se storitve in obvezne dajatve. Prispevek pa je še vedno 12,75 evra, neusklajen je od leta 2012.
Televizija dobi le del od teh 12,75 evra, kar je zdaj gotovo manj kot dobi POP TV od ponudnikov kabelskih storitev. Pa ima manj lastnega programa in več oglaševalcev od TVS …
Skoraj nihče ni opazil »prisilne« naročnine v kabelskih paketih, ob našo pa se spotikajo vsi. Tu gre vendar za ogromen kompleks, regionalne centre, manjšinske programe, dva orkestra, oddajnike in zveze, založbo in arhiv, radio in televizijo. Naš arhiv je ogromen. Vzdrževanje je drago, saj gre za gradiva, ki propadajo in jih je treba prenesti na druge, trajnejše nosilce. Na drugi strani imamo lastnike ali dediče avtorskih pravic, ki menijo, da je že prenos na digitalni nosilec predmet avtorskih pravic, s čimer nam povzročajo dodatne zaplete. Na tem področju bi morali rešitev poiskati skupaj z državo, saj arhiv ni le naša stvar, gre za javno dobro, za skupno kulturno dediščino.
Zakaj preprosto ne prepustite arhiva nacionalnemu arhivu?
To so zelo zapletene sistemske stvari, ni tako preprosto. V času stoletnice Franceta Štiglica so nas okarali, da smo naredili premalo. Se strinjam, ampak to ni bila naša želja. Predvajali smo film Dolina miru, licenco smo odkupili od SFC-ja, nismo pa mogli predvajati ničesar drugega, še posebej ne njegovih serij, saj se s pravnim zastopnikom njegovih dedičev nismo mogli sporazumeti o vrednosti avtorskih pravic.
V zadnjih letih je zelo težko narediti dokumentarni film, saj se takoj pojavi gora zahtevkov po avtorskih pravicah. Kako je to sploh mogoče, glede na to, da je bila večina avtorjev tako ali tako zaposlena na TVS in delala po naročilu?
Zakon o avtorskih pravicah določa, da je varno časovno območje le deset let, po tem času pa je treba spet plačati avtorske pravice. Starejše generacije naših predhodnikov imajo pogodbe za honorarje, ki jih danes ne moremo izplačati, ker bi finančno ogrozili sprotno novo produkcijo. Ob 500-letnici reformacije smo, recimo, ponovili serijo o Primožu Trubarju s Poldetom Bibičem v glavni vlogi in smo se pogajali z avtorji oziroma dediči o vrednosti avtorskih pravic. Bili so dovolj razumni, zato smo serijo lahko predvajali.
Ali imate še vedno tako »dobre« pogodbe?
Zakon o avtorskih pogodbah je star približno 15 let in takrat se s tem ni nihče posebej ukvarjal. Ljudje so samoumevno privolili v predvajanja, danes pa se vse vrti okoli denarja, nenadoma je to postala velika težava. Prišli smo celo tako daleč, da se ne strinjamo niti okoli definicije citata. Varovanje avtorskih pravic se je sprevrglo v svoje nasprotje. Na primer: generacije otrok niso videle Bratovščine sinjega galeba in je še ne bodo kmalu, saj zastopnik avtorjev zahteva tako visoke avtorske pravice, da je to v današnjih finančnih okvirih nerazumno in neizvedljivo.
To pomeni, da si ne moremo obetati dokumentarnih filmov o na primer pop sceni v 70. ali 80. letih, ker bi bili zelo pomanjkljivi, saj bi morali vsak odlomek posebej plačati?
Zelo težko bi kaj takega uresničili, res je. Kar zadeva glasbo, to ureja predvsem SAZAS, ki mu prijavljamo seznam uporabljene glasbe, za kar plačujemo letni »pavšal«. Na AV-področju pa zadeve niso urejene, zaradi česar izgubljamo mi in predvsem naši gledalci.
Torej je SAZAS bolj prilagodljiv kot tisti, ki varujejo pravice na področju videa?
SAZAS je starejša ustanova, kjer so že pred časom ugotovili, da je vse to v obojestransko dobro, saj se sicer glasba preprosto ne bi več predvajala. Zaradi zaostritve na AV-področju pa imamo težave v izobraževalnem in dokumentarnem programu, predvsem zaradi nerazumnosti tistih, ki zastopajo nosilce avtorskih pravic.
To zagotovo siromaši program, ki bi zaradi ogromnega arhiva lahko bil precej bogatejši, kot je, kajne?
V arhivu je ogromno dobrega gradiva, vendar je treba pridobiti pravice za predvajanje, sredstva za digitalizacijo in obnovo, kamor sodi branje slike, popravljanje barv, strukture, poškodb, predvsem pa zvoka. Pri starih filmih je bil zvok na posebnem traku, ki se s časom poškoduje. To so tehnično zahtevni in dolgotrajni posegi.
Ali pogrešate delo pred kamero?
Tudi. V sanjskem svetu bi delala nekaj podobnega kot Miša Molk ali Ksenija Horvat, torej intervjuje, kar pa se zelo verjetno ne bo izpolnilo. Prvega marca mi poteče mandat odgovorne urednice, sredi februarja pa bo jasno, kako so se odločili moji sodelavci. Pri nas gredo kandidati za odgovornega urednika s svojim programom na volitve, kar je prav, saj je televizija skupinsko delo. Imela sem zelo dobro ekipo urednikov uredništev in izvrstnih novinarjev, naredili smo nekaj dobrih novih stvari ter obdržali obseg in kakovost programov. Nisem dovolila, da bi se ukinjalo ali zmanjševalo kulturne oddaje in lastno igrano, dokumentarno, izobraževalno ali otroško in mladinsko produkcijo, čeprav smo bili finančno iz leta v leto bolj omejeni.
Torej imate občutek, da bi vas lahko kolegi podprli na bližajočih se volitvah?
Težko je oceniti, nemalokrat imajo ljudje raje nadrejene, ki od njih zahtevajo malo ali nič. Vendar pa stavim na voljo in ambicijo kolegov, s katerimi smo ta štiri leta delili iste cilje. Kulturno-umetniški program je preveč pomemben, da bi njegovo dediščino in prihodnost jemali zlahka.
