Žiga Saksida rad dela z ljudmi s pristno energijo
Če bi se ozrli na zadnjih tridesetih ali štiridesetih let, bi komaj našli področje, kjer ni bil prisoten s svojo značilno pojavo in glasom.
Zrasel je iz generacije, ki je ni zanimalo medijsko pojavljanje, zapisi in fotke o lastnem delu. »S tem se takrat nismo ukvarjali, zanimalo nas je predvsem stvar narediti, tako da smo bili mi zadovoljni s tem, kar počnemo,« je komentiral čase legendarnega Gledališča Ana Monro, ulično gledališkega kolektiva, ki je zaznamoval Ljubljano devetdesetih in še pozneje. S svojo notranjo prepričljivostjo in spontano igro je eden od redkih neklasično šolanih igralcev, ki suvereno dela v gledališču, na televiziji ali filmu.
Zadnja leta je tudi reden član ekipe, ki ustvarja znano animirano serijo Koyaa, ki je obredla že pol sveta. In ja, Kolja Saksida, režiser, animator in avtor Koyee, je njegov sin. Žiga pravi, da so vsi njegovi otroci neverjetno srčni in uspešni na svojih področjih, in ko to izgovarja, ne skriva ponosa. Mladina in otroci ga dobro poznajo s televizijskih ekranov, kjer so ga leta spremljali v priljubljeni otroški vzgojno zabavni nanizanki Pod klobukom. S saksofonom je tudi eden nosilnih glasbenikov pri Čompah, odbitem pesniško glasbenem bendu, ki že četrt stoletja nastopa in ostaja v isti zasedbi. Delal je z različnimi režiserji, od Tauferja, Ekarta do Lorencija, občuduje pa tiste, ki imajo pristno energijo in se radi spuščajo na neznan teren. Zato rad dela tudi z mladimi, ki se šele uveljavljajo. Njegov prijatelj in kamerad še iz anemonrojevskih časov Andrej Rozman Roza zanj pravi, da je velik freigeist. Eden poslednjih, najbrž. Rajši kot mondeno Ljubljano ima hribe ali pa dolenjsko oazo v dolini Krke. Za zdaj, pravi.
Sakside so zanimiva družina, iz katere izhajajo nekateri znani umetniki, profesorji, kulturni delavci itd. Od kod so pravzaprav vaše korenine, ste jih kdaj raziskovali?
Nikoli, saj bolj ali manj vem od kod prihajamo. Ena stran družine izvira iz Primorske, tam je kraj, ki se mu reče Saksid. Stari oče je bil iz Dornberka, stara mama pa iz Stare Gore, poznejše Nove Gorice. V času pred prvo vojno in med obema vojnama se je veliko Primorcev razselilo po vsej Sloveniji. Na Gorenjsko in Jesenice, od koder je naša družina, jih je prišlo veliko zaradi železarne. Druga linija, ki je pozneje prav tako zavila na Jesenice, pa prihaja iz Zasavja. Takšne so približno moje, naše korenine.
Na sceni ste že dolgo, še iz časov Ane Monro, kultnega gledališča, ki je rušil meje marsičesa, kar smo do takrat poznali v teatru. Vaše predstave so še vedno legendarne, vzgojile so cele generacije novih gledalcev, pa tudi gledališčnikov.
Od tega je minilo že veliko časa in od vsega je ostal predvsem spomin na traparije, ki smo jih takrat počenjali. Zdaj je to že preteklost, zgodovina, mogoče tudi del zgodovine slovenskega teatra, sicer pa je zame ta čas že tako daleč, da me niti čustva niti razum ne vežejo več na tisto obdobje. Slovenija je zelo obsedena z nekimi polpreteklimi dogodki in od vse kulture so preživele le še te neskončne proslave, ko se eni spominjajo nečesa, drugi pa nečesa drugega. Zgodba Ane Monro je trajala skoraj trideset let, a se je tudi zaključila.
Imeli pa ste zelo veliko oboževalcev …
Morda smo bili začetniki nečesa v teatru, kar v tistem obdobju drugje ni obstajalo. Toda v resnici smo bili zelo ad hoc gledališče. Mislim, da tudi pozneje, po Ani Monro, nihče ni zares peljal tega naprej, rojevali so se nekateri približki, ki pa niso imeli pravega naboja.
O vas je nastal tudi enourni dokumentarec režiserke Eme Kugler.
Za vse, kar se je dogajalo, je imel dokumentarec na razpolago premalo časa, po drugi strani pa se je iz tistega obdobja ohranilo zelo malo dokumentarnih in video zapisov, ker se za to takrat nismo kaj dosti brigali. Zelo malo dokumentov se je ohranilo za našimi predstavami, Ema je naredila dober film, sploh glede na to, koliko materiala je imela na voljo. Zame so to spomini, ki že počasi bledijo.
Tam ste morali znati po malem vse, peti, igrati, plesati, recitirati, akrobatske veščine, imitirati. Vam je to prišlo prav na poznejši profesionalni igralski poti?
Pravzaprav je bila ta pot vseskozi profesionalna, saj smo tudi takrat živeli od tega. Vsaka veščina, ki jo osvojiš, ti pride v teatru prav. Nič ni izgubljenega, res pa je, da smo bili vsi popolni samouki. Sami sebe sploh nismo imenovali gledališčnike, vsaj ne v formalnem smislu. Nobeden od nas ni izhajal iz šol, ki bi nas za to usposabljale, delali smo iz čistega užitka, se kregali iz čistega veselja, no, včasih tudi ne. Toda vse, kar sem se tam naučil, je bilo zame dobrodošlo in mi je prišlo prav pri vsem, kar sem pozneje počel.
Zanimivo, da veliko ustvarjalcev iz te generacije, ki so pozneje postali kar pomembni avtorji na različnih področjih od teatra, glasbe, vizualne scene, plesa, literature, sploh ne izhaja iz umetniških akademij, ampak bolj z alternativne scene …
Drži, a so prihajali k nam tudi takšni z gledališko izobrazbo, ker so prišli gledat, kaj mi počnemo in se tudi učiti. Kar se mene tiče, formalna izobrazba tu ne pomeni kaj veliko, stvar je vedno predvsem v ideji in namenu, zakaj neko stvar počneš.
Ste eden redkih in precej zaposlenih igralcev na gledaliških deskah, pri filmu in televiziji, ki nimaš gledališke akademije. Je to lahko tudi prednost, da niste ukalupljeni v neke vzorce in klišeje razmišljanja?
Težko bi sodil o tem. Verjetno prihajamo takšni z nekimi drugimi koti, pogledi, konec koncev pa je gledališče predvsem kolektivna stvar, ki zahteva od mene ali soigralca neko vzajemnost. Brez tega ne gre, če tega ni, tudi predstave ni. Igralec je orodje, seveda pa ima vsak igralec svoje predizkušnje in svoje predispozicije. Zelo smo si različni, a končni rezultat, če med nami ni potrebne kemije, ne bo dober, ne bo dobre predstave.
Za igro zadostujejo talent, intuicija, smisel za opazovanje ali se morate nenehno učiti, analizirati, vživljati?! Kakšen je vaš pristop?
Sam zelo težko vadim, pravzaprav ne znam vaditi. Gre za dril. Pri zadnji predstavi je bilo toliko besedila, da brez tega ni šlo. Še zvečer v postelji sem moral besedilo ponavljati in ponavljati. Toda če je predstava jezikovno tako obsežna, nimaš kaj. Besedilo je osnova, šele ko ga enkrat obvladaš, začneš zares raziskovati, kaj pomeni in se zabavati v tem, kar počneš. Res ne znam vaditi, nimam vnaprej narejenega modela. Do zadnjega trenutka, do premiere iščem, kaj sem, kaj bi moral predstavljati. Po naravi sem intuitivec. Zelo rad delam z mladimi režiserji, ker se mi zdi, da še marsičesa ne vejo in se radi učijo, so pa v tej svoji naravnanosti zelo prepričani, ker morajo biti. Če ne, ne gre. Kakšni se tudi sesujejo, toda večina je zelo fokusiranih in vedo, kaj hočejo doseči. Vmes pa je tudi dovolj prostora za pogovor, kam, zakaj itd.
Lansko leto ste delali v novogoriškem teatru, igrali ste Sganarella v Moliérovem Don Juanu. Kakšna vloga je to, kako ste jo doživeli?
Sganarell je služabnik, pribočnik Don Juana, oba pa živita in pleteta življenje s podobnimi nameni in intrigami, le da sta si popoln protipol, kar je za dramatiko nujno, da gledalcu pokažeš obe strani. Vsak zagovarja sam sebe, v resnici pa peljeta življenje z enakimi intrigami. Zelo fino je bilo delati v novogoriškem teatru. Moj partner je bil mlad igralec Matija Rupel, ki se mi zdi zelo pošten človek in igralec. Poštenost je sploh edina možna stvar v teatru, ki da dobre rezultate. Če nisi pošten do sebe, do dela, ostajaš na odru samo figura. To pa ni moj namen, še posebej ne v gledališču. Ves novogoriški ansambel je zelo zrel, odlično je delati z njimi, nobena polena ne letijo pod noge, kot je to rado v teatru.
Se zgodi, da se kdaj ne strinjate z režiserjem in ne sledite njegovemu konceptu?
Seveda sem že imel takšne probleme, ne pa do te mere, da ne bi šel naprej, da bi na sredi nehal delati. Stvari so se postopoma vendarle zasukale na dobro in smo stvar skupaj porinili naprej. Seveda se igralcu to dogaja, pa ne samo igralcu, tudi režiserjem. Takšna je narava tega dela in če ne veš jasno, kaj bi rad počel z materialom, ki ga imaš, zna biti zelo težko. Za enega in za drugega. Potem nastajajo kompromisi, lahko tudi jeza, ki včasih rodi rezultate, ki si si jih zastavil, včasih pa tudi ne.
Kot večni svobodnjak in alternativec radi delate na profesionalnih deskah, s profesionalnimi igralci in režiserji? Kako te oni vzamejo?
V Novi Gorici so me sprejeli odprtih rok, ne vem zakaj, ampak tako je bilo. (smeh) Glede na to, da smo v zadnjem obdobju Gledališča Ane Monro, ko je bilo vse skupaj že precej neznosno, ker smo se izpeli, a smo vseeno vztrajali in odigrali, kadar je bilo treba. Po tridesetih letih se je stvar izpraznila, Roza je odšel, vedno večji je bil prepad med produkcijo in producenti. Tudi v malem KUD-u France Prešeren, kjer smo delali, je šlo počasi po tej poti, da postane institucija, birokracija močnejša od tistih, ki ustvarjajo. To je mogoče v kakšnih kulturnih domovih, kjer je denar za oboje, tukaj pa ni šlo več in smo se počasi pobrali drugam. Na srečo, pravim, da smo šli naprej. V profesionalnem teatru pa so stvari zelo jasno postavljene. Cilj je jasen, narediti predstavo in vse ekipa je podrejena temu. Kar se mene tiče, sem bil vedno delavec.
Uživate v tem, da se lahko v profesionalnem teatru posvetite samo igri, pri Ani Monro ste moral početi več stvari?
Pri Ani Monro smo delali celostno, konec koncev pa smo na koncu prav tako kot pri profesionalnem teatru stali na odru in igrali za publiko. Ali pa se metali po cesti, kar je bilo pač potrebno. Res pa je, da smo tam postorili tako rekoč vse, od A do Ž, od scenskega dela, nošenja rekvizitov, priprave stvari do igre. V urejenem institucionalnem gledališču pa se lahko osredotočaš predvsem na igro, a končni rezultat je vedno predstava. Ni tako zelo drugače, res pa je, da smo takrat noreli in postavljali na oder vse, kar nas je obsedalo. Mogoče se zdi profesionalni teater malo bolj puritanski in je v njem mogoče malo manj veselja, pa saj je tudi današnji svet precej bolj drugačen od tistega takrat. Današnji svet ti ne daje ravno veliko priložnosti za veselje, vsak se ukvarja najbolj z lastnim preživetjem. Tudi lastnim veseljem. Kolektivnega duha je vedno manj. Vse postaja nekam razpršeno, odtujeno. Tudi politika se najbolj zanima zase in ukvarja sama s seboj.
Veliko ste snemali za televizijo, Pod klobukom in različne otroške oddaje, zabavno vzgojne, precej nekonvencionalne. Uživate v takšnih vlogah, ki so tudi malo čez rob, zafrkantske, improvizatorske?
Ja, če pogledam nazaj, so bile to kar dobre stvari, večina njih. Včasih sem tudi kaj zavrnil, veliko tega kar nastaja na televiziji danes, je takšno poneumljanje, da nočeš biti zraven. Te otroške oddaje so bile zares odlične in užitek jih je bilo delati. Danes se tega nekako branijo, namesto, da bi medij vzgajal, se rajši podreja splošnim »butalam«. Ne vem, kje se bo to končalo, saj je povsod tako. Te cenene nadaljevanke, ki jih štancajo zadnja leta nekatere televizije, ta ljubezenska čreva, so zares narejene za poneumljanje. Vse, kar nastaja tako, je slabo, tehnično in igralsko, da ne govorim o butastih zgodbah. Tudi igralski honorarji so postali zelo mizerni, ne glede na kakovost, je za igralce takšno delo zelo naporno.
Ljudje pa radi gledajo domače nadaljevanke in filme na televiziji.
Verjetno, a sedanja politika razmišlja predvsem, kako z najmanjšim možnim vložkom prikleniti gledalca pred televizor in ga – drogirati. To je edini namen. Najbrž gre za valove, ki pridejo in gredo, a glede na to, kam plove ves svet, ni videti kakšne boljše prihodnosti. Zato še toliko bolj spoštujem tiste mlade, ki se temu upirajo, delajo svoje stvari, dobre stvari in gredo svojo pot.
Vaš sin, režiser in animator Kolja Saksida, je avtor animiranega junaka Koyaa in zelo priljubljene serije, ki se mi zdi, da nadomešča nekdanje stripovske junake in junake iz klasičnih risank. Kako je delati zraven?
Kolja je zelo pošten človek v tem kar dela in v življenju nasploh, lahko rečem, da sem ponosen nanj. Dela stvari, ki si jih je zadal in pri tem ne odstopa. Mislim, da so tudi rezultati dobri. Tudi mene je zaposlil z manjšo vlogo, sem eden od dveh glasov, ki se pojavljata v seriji.
Je kaj Žige tudi v Koyii? Ste bili tudi vi navdih za ta lik malo odbitega, samotarskega čudaka, ki rad živi sam v hribih in se mu ves čas nekaj dogaja?
Kolja sam je podoben temu liku, vsi moji otroci so takšni, zelo človeški. Zelo jim je mar, kaj in kako počnejo v življenju, v tem času je to velik uspeh. Za Koljo stojim stoodstotno, mogoče on za menoj malo manj (smeh). Vsekakor ne lumpava več skupaj, Kolja ima zdaj družino, preselil se je iz Ljubljane …
Tudi vi ne živite v mestu. Že pred leti ste se preselili v hišico nekje sredi Dolenjske? Ste bolj človek majhnih skupnosti, se počutite boljše tam kot v »centru dogajanja«, v Ljubljani recimo?
Ne vem, morda me spet mika, da bi malo zamenjal svoje okolje. Slovenci smo že taki, da se neradi premikamo, ustvarimo si kakšno nepremičnino in se tja zakopljemo. Premalo menjavamo svoje okolje. Mogoče si zdaj spet želim kakšne spremembe, nisem pa prepričan, če imam toliko energije, da bi to izpeljal. Še avta se mi ne da prodajati in kupovati. Drugače pa je okolica, kjer živim zares zelo lepa, bližina reke, narave …
Slišala sem, da se dobro razumete tudi z drugimi marginalci, ne samo umetniki, recimo z Romi? Kako gredo stiki med njimi in domačini, kakšne izkušnje imate?
Predvsem hecne, dobre, pa tudi trpke, vsega po malem. V moji bližini jih je bilo, preden so jih pregnali v Ljubljano, kar precej, Strojanovi. Štirikrat so mi vlomili v hišo, bilo je kar pestro.
Ampak ste z njimi tudi prijateljeval?
Ja, petdeseti rojstni dan sva z Janezom Škofom praznovala pri njih, bilo je noro, Škofa so tudi okradli. Res pa je, da je zdaj, ko jih ni, tam veliko bolj mirno. Nekaj časa je bilo že tako napeto, nevzdržno, da sem se resno hotel odseliti drugam. Enkrat so mi vdrli in razbili vso hišo. Občutek, da lahko nekdo, ne da bi ga povabil, kar naprej vstopa v tvoj prostor in tvojo intimo, postane zelo naporen. Nastane zelo težka, neprijetna situacija, ne veš, kako bi se postavil. Shizofreno. Gledal sem romske otroke in ni mi bilo vseeno. Ne vem, kdo je odgovoren, da je tako, država, socialne službe, ne vem. V nekem trenutku sem bil potisnjen ob zid in nisem vedel, kako naprej. Preprosto nisem vedel, zakaj se mi tako dogaja. Po vasi so hodili kot mravlje. Ko so me prvič okradli, štirinajst dni potem, ko sem se preselil tja, sem šel do njih, zelo me je bilo strah, a smo se pogovorili, vsaj mislil sem tako. Toda oni so odlični govorci in tudi mene so potegnili. Obvladajo te. To niso enostavne stvari, ne veš, kako bi se postavil. Zmenjen sem bil z njimi, da me bodo varovali, a so me tako rekoč v istem trenutku naplahtali. Zares, zafrknjena situacija, nimaš pravega orodja, ki bi ga uporabil. Noben dogovor ne velja.
Poleg igralskih nalog pa vas najbolj poznamo kot glasbenika, saksofonista pri Čompah. Čompe nastopajo že skoraj 25 let, imate svoj zelo poseben glasbeno gledališki izraz, vaša glasba nastaja na besedila znanih slovenskih pesnikov?
Ogromno časa smo že skupaj in veliko marsičesa smo že delali, ne samo igranje na koncertih, tudi v gledališču smo veliko naredili, pa ljudje niti ne vedo, ker imamo za seboj eno samo zgoščenko … Čompe so neka posebna zgodba, zelo nekonvencionalna, saj nismo pravi glasbeniki, zbrani smo iz raznih vetrov. Na vajah, kadar smo še vadili (smeh), je prišel do izraza skupek različnih idej, ki smo jih potem premešali, da je nastala naša glasba, takšna kot je. Glasba, ki se mi zdi zelo unikatna. Fino je igrati skupaj. Ne koncertiramo prav veliko, mogoče enkrat na mesec, a smo še vedno tukaj in bomo upam tudi še kaj posneli, ker imamo ogromno materiala.
Prav to, toliko skladb in nastopov imate že za seboj, pa samo en plošček …
Materiala se je nabralo zares veliko, a do snemanja v studiu nekako ne pridemo. Janez (Škof, op. p.) je zelo zaposlen v gledališču, težko nas je dobiti vse skupaj, vsi delamo na različnih koncih. Ko pa smo dva dni prosti, komaj čakamo, da si vzamemo trenutek zase. Pa saj to ni tako važno, če nam bo uspelo, bomo še kaj posneli. Skupaj se imamo dobro in radi igramo. Ves čas smo v bolj ali manj isti zasedbi.
Se da od vsega, kar počnete, spodobno preživeti ali vas doletijo tudi časi suhih krav?
Ja, glede na to, da sem tu, pomeni, da sem še živ. (smeh) Ampak glede nato, kako so se honorarji v kulturi drastično zmanjšali, je pa vedno težje. Pa smo zelo skromni. Živimo na minimalnih plačah oziroma honorarjih. Tako so se odločili, najbrž, da nas držijo tam, kjer je treba. Utopija je, da se bomo temu uprli, ker se nimaš komu upreti. Razen neke proslave, ki naj bi nekaj spodbujala, pokazala, da nekaj obstaja, ni ostalo nič več. Kar se mene tiče, ne pokaže nič.
Kot Gorenjec imate radi hribe in poznate pastirsko življenje tudi od blizu. Več let ste pasli na Soriški planini?
Bilo je krasno, dokler je trajalo. Kar nekih sedem, osem let mojega življenja. Vsako leto od začetka junija do srede septembra. To je zares zelo drugačno življenje, tudi zelo naporno glede na različne vremenske situacije, ki pridejo. Celo neki festival smo zagnali tam sredi hribov.
Se spominjam, najbrž edini pri nas, če ne na svetu, kulturni festival visoko v hribih …
Visoko pod nebom, dober program, ampak premalo gledalcev.
Predaleč, da bi vas prišli gledat?
Premalo publike, da bi pokrili vse, kar je bilo vloženo. Zadnji festival je imel osem tisoč izgube, ki smo jo pokrivali iz svojega žepa, kljub ogromno vloženega lastnega dela in truda. Stvar tako ni imela nadaljevanja, kar se mi zdi zelo škoda, ampak tako je.
To je bil edini večji kulturni dogodek na tistem koncu?
Od velikih stvari je bil to edini dogodek, edini poizkus, a se ni izšlo. Moja vizija je bila, da bomo naredili gledališki velespektakel, ker je tam neverjetna naravna kulisa, scenografija s hribi, žičnico, kravami, turisti. Ves čas sem imel v glavi sliko, kako fantastično bi se dalo to povezati v krasen dogodek, veliko scensko predstavo, kjer bi imele krave glavno vlogo na ozadju. Ampak žal finančno ta vizija ni uspela.
Kako je skrbeti sam za veliko čredo krav? K vam so radi zahajali tudi umetniški prijatelji in za nekaj časa zamenjali mestno življenje za hribe …
Pastirstvo je zagotovo posebna izkušnja. Včasih je štela moja čreda tudi osemdeset glav živine. Pet, šest let sem bil sam, potem pa sem se odločil, da bi bilo morda lažje prebiti celo sezono, če bi se s kom izmenjeval. Tako sem se povezal s prijateljem arhitektom in sva si delila pastirski urnik, vsakih štirinajst dni eden. Imel sem tudi obiske prijateljev, ki jim je prijal mir Soriške planine in okoliških hribov. Z Andrejem Lupincem, snemalcem in pisateljem, sva neko poletje priredila tudi literarni večer, kjer smo nastopali on, Janez Škof in jaz.
Imate še kaj časa za turno smučanje? V tem ste menda zelo dobri …
Zadnje čase se temu premalo posvečam. Včasih pa sem se rad in pogosto spuščal v Karavankah, kjer ni veliko ljudi in je še precej neobljudenih terenov. Zdaj se morda zapeljem enkrat ali dvakrat na leto, za kaj več pa si ne vzamem časa.
Kaj od tega, kar počnete vam ti najbolj leži? Kot samozaposlen v kulturi morate biti danes pravi kameleon, da preživite?
Lahko bi rekel, da vse, kar sem počel že do zdaj. Tisto, kar ti ne gre, tako in tako opustiš, stvari zakleneš, zaključiš. Težko si predstavljam, da bi bil nekje v kaki ustanovi redno zaposlen in počel samo eno stvar. Gledališče in film, to imam rad, s tem bi se še rad ukvarjal. Igranih filmov pri nas ne nastaja prav veliko in igralci ne pridemo pogosto zraven …
Tako kot režiserji ne pridejo do filmov, igralci ne dobijo dela pri filmih …
V resnici me še vedno veselijo vse stvari, ki sem jih rad počel še kot mlad nadebudnik, glasba, gledališče in kaj posneti. Če pa nastane v vsem tem še kak presežek, še toliko bolje. V resnici kar se tiče dela ne bi nič spremenil, menjal, z veseljem se lotevam stvari, ki imajo neki namen. In rezultat. Mislim, da sem delal v takšnih predstavah, ki so nekaj bile in nekaj pomenile. Tegoba današnjih gledališč pa je, da je produkcija neznosna. Zahteva po čim večjem številu predstav diktira nenehno rojevanje novih in novih predstav, ene za drugo, za vsako pa je vedno manj časa. Gledalcev pa spet ni dovolj. Novogoriški teater nima velikega zaledja, mesto in okolica sta majhna. Šele ko dobro zaženeš in začutiš predstavo – brez ponovitev pri tem ne gre, predstava se razvija in raste z nastopi – šele tedaj dobro začutiš sebe in soigralce na odru. In že je konec. Pravega rezultata tako sploh ne dosežeš. Velika slabost našega prostora je, da ni pravih izmenjav v gledališčih. Tako velika produkcija in tako majhna država, pa v Ljubljani ne vidijo, kaj nastaja v Novi Gorici in nasprotno, oni ne vidijo tistega, kar se rojeva v Ljubljani. V majhnem okolju zbereš komaj tisoč ljudi in to je to vsa gledališka publika. Ne vem, zakaj pri tako veliki gledališki produkciji v Sloveniji sistem ne deluje drugače. Manj novih predstav, več časa za nastajanje posamezne, zato pa te potem zaokrožijo po več odrih in pred več publike. Tako bi nas lahko videli tudi Mariboru, mi pa njih in po drugi mestih. Zdaj pa se vse hitro konča na lastnem pragu.
Vsak okopava svoj vrtiček, zelo slovensko.
Ja, in to je velika škoda.
Kaj pripravljate v bližnji prihodnosti, kje vas bomo videli?
Trenutno še ne vem, vse je še odprto. Povabili so me k novi predstavi v novogoriški teater, in sicer z mlado režiserko Julijo Rošino, s katero sem že delal. Odlično dekle, režiserka, ki je zelo usmerjena v svoje delo in ve, kaj išče. Delati z njo pomeni vzajemno delo, kar imam neskončno rad. Gre za vlogo v Baronu Mülhausnu, Lažnivem Kljukcu in tega se že vnaprej veselim.
Kaj pa Čompe?
Kadar pride klic, pride, in gremo!
In ste vedno v kondiciji?
Jaa, včasih tudi ne, ampak gremo dalje …
