Ženska na robu živčnega zloma, 2. del
Z dlanmi kroži v smeri urnega kazalca. Z vsakim njegovim gibom so njegove roke bližje moji zadnjici. Srčni utrip se mi naenkrat podeseteri, glasno bitje svojega srca slišim v ušesih, kot bi imela stereo slušalke. Upam samo, da ne sliši tega hrupa. Lahko pomisli, da sem se zagrela. Skulirana moram biti. Totalno. Hladna kot Rosvita Pesek v Odmevih. Njegovi prsti zdaj potujejo po moji hrbtenici vse nižje, je že pri trtici. Čutim vsak njegov prst, ki se zadira v moje telo, raziskuje vdolbine in hribčke, pokrajino mojega hrbta. Vzame si čas, milimeter za milimetrom osvaja teritorij moje kože. Začutim, kako med nogami nehote postanem mokra, in jih še bolj stisnem skupaj. Dihaj, Lidija, si rečem, dihaj počasi, misli na kaj drugega, misli na dolgočasne izračune obresti, ki te čakajo v službi, misli, Lidija, na vedno globlji minus na kreditni kartici, ki si ga naredila s tistim neumnim nakupom pregrešno drage kozmetike, misli na … misli … mah … ne gre in ne gre. Njegove roke so zdaj na mojih sočnih hribčkih, stiska ju in gnete, vedno močneje. Moji ritnici sta kot dva kupčka plastelina, ki ju namerava zmečkati in zgnesti v kroglici.
Potem tip naenkrat dlani brez opozorila premakne na notranjo stran mojih mehkih belih stegen, samo nekaj centimetrov stran od moje rožnate špranjice. F**. Začutim, kako mi zavibrira droben gumbek, varno skrit v goščavi mojega mednožja. O f**. Temu se ne morem upirati. Njegovi prsti so zdaj vroči, potujejo počasi, a vztrajno po mojih stegnih. Na moji koži pušča vroče sledi, ki jih čutim tudi, ko njegovi prsti zdrsnejo na nov predel. Roza gumbek se napne. Iz grla se mi izvijejo drobni cvileči stoki, kot bi se kdo usedel na mačko, a jih udušim, še preden uidejo iz mojih ust in me izdajo. Vendar čutim, da počasi, a zagotovo izgubljam nadzor. Njegovi vroči prsti zdaj vneto raziskujejo moja kolena, z dlanmi mi objame meča in vešče zdrsne s prsti do mojih stopal. Ko s prsti pritisne na blazinice mojih nožnih prstov, čutim, da je prepozno, izgubljam bitko. V glavi se mi zavrti, neka čudna sila zavalovi nekje pod mojim popkom, vroči val se kot polita kava razširi po mojem trebuhu. V hipu ostanem brez sape. Potem me bradač nežno stisne za vršičke prstkov na nogi, ki se od naslade kar pokrčijo. Kratko in naglo jih potegne k sebi, začutim, kako se moj ščegi presenečeno zatrese, napne, po drobovju se mi razlije vroča lava, in naenkrat moja mehka notranjost brez kakršnega koli opozorila eksplodira. Glasno kriknem, ko mi pride. Usločim se, kot bi bila marioneta in me gospodar lutk vleče za nevidne vrvice. Soba je polna mojih krikov, moje telo na mizi se trese na valovih strasti. Ustrašim se, da ne padem z mize, in se s prsti močno oprimem belega usnja. Zvijam sem se v krčih in nekontrolirano stokam. Tako močno mi pride, da me v trebuhu skorajda zaboli. Bradača v sobi se sploh več ne zavedam. Po stegnih mi steče sok, kot bi nekdo dvignil jez na reki, in voda se zliva po mojih stegnih. F**. Pa ne spet.
»Že konec?« me vpraša temnopolta in temnolasa bejba z mehkimi očmi, ko izstopim iz sobe. Sedi v recepciji, za lepo starinsko mizo, nad njo visi v zlati masivni obrobi uokvirjena Klimtova reprodukcija Danaje, deklice v zlatem objemu. Temnolaska nad modro delovno obleko nosi belo odprto haljo in se mi široko nasmehne: »Je bilo v redu?« »Aahmm … ja, no, fajn je bilo,« izdavim, a čutim, da rdečica na mojem obrazu izdaja, kaj se je v resnici zgodilo pred petimi minutami. Receptorka poznavalsko pokima in z roko elegantno, kot stevardese na letalu pokažejo zasilne izhode, zamahne proti veliki usnjeni knjigi na koncu mize: »Vas vpiševa za naslednji termin? Vam dam Borisa tudi naslednjič?«
»Borisa?« vprašam, kolena mi še vedno rahlo klecajo.
»Ja, maserja, ki vas je masiral. Saj ste zadovoljni z njim, mar ne?« spet vpraša in me s toplim nasmeškom pogleda v oči.
»Eee, ja … zadovoljna, ja … super je bil,« jecljam, si zapenjam jakno in se na slepo nagibam proti levi, kjer slutim izhod iz te zagate. »Naslednji teden? Ista ura?« spet vpraša temnolaska, kar na slepo odpre v usnje vezano knjigo in klikne s srebrnim kulijem, ki se nenadoma znajde v njeni roki. »Eh ... ne vem … še … vas bom raje poklicala, drug teden sem nekaj v tujini ...« zarezgetam, roko imam že na kljuki vrat, slišim temnolaskin glas: »Prav, pokličite. Na svi…« in že sem na prostosti. Z dvigalom se spustim dve nadstropji nižje, v kabini je poleg mene starejši par, na prvi pogled delujeta, kot da sta že vse življenje upokojenca. Zdi se mi, da me oba gledata postrani, obsojajoče, delam se, da ju ni, in štejem sekunde do pristanka.
»Mater, kaka blamaža,« zasika glas v moji glavi. »Ja, sranje,« odgovorim. »Tukaj naju očitno ne bodo več videli. Spet bo treba najti nov masažni salon. Sem slišala, da so na Rudniku odprli novega, tam pri Leclercu. Bova šli preverit tja, ampak … tipov pa ne vzameva nikoli več. Samo še babe, okej?« »To vedno rečeš,« se glas v moji glavi zasmeji in delam se, da ga ne slišim. Dvigalo se ustavi v pritličju, penzionerja še vedno nepremično buljita vame, vrata se odprejo in z velikim vzdihom olajšanja stopim v bleščeč dan.
