Katja Pegan: Najstnik bo Uvod Krsta pri Savici razumel le, če mu ga približaš kot svet v Gospodarju prstanov
Katja Pegan, direktorica in umetniška vodja Gledališča Koper, je s Primorsko povezana od rojstva.
Zapustila jo je le v času študija gledališke in radijske režije na AGRFT-ju. Po vrnitvi se je posvetila skrbi za kulturno dobrobit občanov, sprva kot pobudnica in umetniška vodja Primorskega poletnega festivala, nato kot umetniška vodja Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica (danes SNG Nova Gorica), že 19 let pa to počne s čela edinega obalnega profesionalnega gledališča. Posebno pozornost namenja otrokom vseh starostnih skupin, tako s predstavami kot s pedagoškim delom v okviru Gledališkega treninga. Eden od njenih učencev je letos kot prvi končal študij igre na AGRFT-ju, drugi pa prvi letnik igre. Več v nadaljevanju, v katerem boste med drugim izvedeli, zakaj gosti tako radi hodijo k njim in zakaj so gledališča v manjših mestih ključnega pomena za vse, ki v njem živijo.
Na čelu Gledališča Koper ste vse od njegove ponovne profesionalizacije leta 2000. Je ljudem v tem času že prišlo v kri?
Zagotovo. Letos je na AGRFT-ju končal prvi letnik igre študent, ki je hodil v naš Gledališki trening in se je rodil istega leta kot gledališče. Mi imamo torej zdaj otroke, ki so stari toliko kot gledališče, ki so se rodili z nami, ki so hodili na otroške abonmaje Mali oder in Mavrična ribica, na festival Pri svetilniku s šolami, ki so imeli dijaški abonma in ki so se usposabljali pri nas na Gledališkem treningu … Kar nekaj jih študira na Akademiji. Letos je študij končal prvi igralec Blaž Popovski, ki je pred kratkim z deset diplomiral pri Nataši Barbari Gračner. Na Akademiji so tudi snemalci, filmski režiserji, dramaturgi – cela »fronta« gledaliških in filmskih poklicev, ki bo lahko nekoč prišla nazaj, ne le nazaj v gledališče, ampak tudi na televizijo, ne le nazaj v Koper, ampak tudi v Trst in Novo Gorico, saj je to zelo povezan svet.
Kakšno je sicer vaše občinstvo? Gre zgolj za regionalne prebivalce ali prihajajo tudi od drugod?
Na vse premiere v vsa slovenska gledališča občinstvo prihaja od vsepovsod, večinoma pa je naše občinstvo z Obale. Obala ima le eno profesionalno gledališče, Gledališče Koper. K nam prihajajo ljudje iz Sežane, Krasa ... To je občinstvo, ki hodi tudi v Trst in Novo Gorico … Tudi naše občinstvo hodi v Trst in Novo Gorico, tržaško in novogoriško pa k nam. Najbolj pa sem vesela tistih, ki pridejo iz vrtca – za tiste imam namreč veliko upanja. Mi smo mestno gledališče, za potrebe mesta nas je ustanovilo mesto, kar pomeni, da razmišljamo navpično in vodoravno, od najmlajših do najstarejših, od preprostih zgodbic in pozneje zahtevnejših vsebin za vsako triletje osnovne šole do dijakov in večernega abonmaja, v katerem postrežemo s komunikativnimi in tudi z zelo zahtevnimi besedili. Lani smo, denimo, po zelo dolgem času s predstavo Deklice ne bi smele igrati nogometa odprli svoj mali oder. Režijo sem zaupala mlademu Danielu Dayu Škufci. Tam je prav posebno ozračje – prostora je za 80 gledalcev, tu se resno preverjajo igralske moči – in gledalci, tudi dijaki, so z zelo velikim navdušenjem sprejeli takšno komorno, intimnejšo obliko gledališča.
Imate veliko gostov. Zakaj tako radi hodijo k vam? S čim jih privabljate?
K nam zelo radi prihajajo, ker je pri nas morje, ne delamo si nobenih utvar. Mogoče tudi zaradi nas samih. Verjetno so jim vsebine, za katere se dogovorimo, zanimive in privlačne. A morje je vseeno neka strašna »sila«, in če imaš izbiro, greš po mojem mnenju z veseljem na morje, še posebno, ko si že malo starejši. Mlad človek pa si seveda mora ambiciozno želeti, da se bo pokazal in dokazal v Ljubljani. Sicer opažam, da zadnja leta ni ravno tako: Nova Gorica ima ta čas neverjeten, izvrsten mlad ansambel, mladi igrajo dobre vloge, delajo dobre predstave. To, da bi bili radi vsi mladi v Ljubljani, torej ne drži več, kot je nekoč.
Letos ste za zasluge za ustanovitev Gledališča Koper in z njim ponovno profesionalizacijo gledališča na Obali, za režisersko delo ter za pedagoško delo z mladimi gledališčniki v okviru Gledališkega treninga prejeli tantadruja za življenjsko delo. Kaj vam pomeni to priznanje?
Gledališče Koper smo naredili povsem od začetka. Polprofesionalno gledališče je bilo tu med letoma 1951 in 1954, takrat je bilo italijansko in slovensko, potem je bilo profesionalno gledališče od 1954 do 1957, nato so ga zaprli, leta 1964 pa je naš pokojni profesor zgodovine gledališča Marko Marin v Kopru zbral mlade, ki so končali Akademijo, da bi začeli z resnim, profesionalnim delom. Gledališče mladih je trajalo do leta 1968. To je bila generacija Borisa Cavazze, Milene Zupančič, Svetlane Makarovič, Dareta Ulage, Ljerke Belak, Jerice Mrzel … Iz spoštovanja in ljubezni do teh ljudi, ki so se »borili na naši fronti«, imamo vse njihove fotografije v gledališkem »foajeju«, kjer se ljudje največkrat zadržujejo po predstavi. Radi se jih spominjamo in radi govorimo o njih. Od leta 1968 do 2000, ko je bilo to gledališče ustanovljeno, so se seveda tudi drugi borili za gledališče, na primer Branko Kraljevič, bile so zelo močne ljubiteljske skupine, a nikomur ni uspelo. Mislim, da en sam človek ne more narediti gledališča. Gledališče lahko naredi zgolj zelo usposobljena ekipa »diverzantov«, ki zna zelo dobro razumeti čas, v katerem živi, in predvsem tiste, ki imajo v svojih rokah moč odločanja. Nagrado tantadruj razumem kot nagrado, ki je namenjena vsem, ki smo skozi vso povojno zgodovino upali in se borili za profesionalno gledališče, da je lahko nam na koncu uspelo.
Kako bi opisali čas nastanka Gledališča Koper?
Ko sva z Nevo Zajc leta 1993 začeli delati Primorski poletni festival, sva prihodnost videli v profesionalizaciji festivala. Začetek festivala je bil zelo uspešen in obetajoč. Ker se profesionalizacija ni zgodila, se je pozneje ustanovilo Gledališče Koper. Prostor je bil takrat že prepreden in prežarčen s to idejo: tako veliko mesto, a nima gledališča. Leto dni po gledališču se je ustanovila še univerza. To je bil čas, ko je Obala postajala intelektualno ambicioznejša in prodornejša, mislim, da se je takrat začela intenzivneje politično vpenjati v življenje države, prav zato pa je komunikacija lažje stekla. Pri tem je treba omeniti takratnega župana Dina Pucerja, ki je na koncu svojega mandata ustanovil Gledališče Koper. Brez njega te ustanovitve ne bi bilo. Boris Cavazza je tisti človek, zaradi katerega so tudi drugi (lokalno gospodarstvo in mlajši kolegi) začeli verjeti, da ima gledališče realne možnosti, da postane resno gledališče. Župan Boris Popovič je gledališko hišo obnovil, saj je bila prej res neprimerna za neko resno delovanje, in je za gledališče skrbel 16 let, Igor Bavčar, ki je vodil Istrabenz, pa nam je pomagal, da smo postali del sistemskega financiranja Ministrstva za kulturo. Zanj so zaslužni še številni režiserji, igralci, scenografi, glasbeniki in predvsem vsi delavci gledališča.
Primorci ste sicer zelo povezani: tantadruj je na primer skupna nagrada vseh treh primorskih gledališč, v abonmajih imate izbirne predstave tudi iz goriškega ali tržaškega gledališča ... Gre za željo ali nujo?
Mislim, da je povezovanje v gledališču vedno nuja, da stvari nikoli niso tako postavljene, da bi človek rekel: »Nikogar ne potrebujem!« Vsi potrebujemo drug drugega, sicer ne bi delali toliko koprodukcij. Ne moreš narediti predstave in je igrati šestkrat. To je res nesmiselno. Z Mlakarjevimi in Tauferjevimi uspešnicami smo dokazali, da lahko skupaj igramo tudi 200-krat ali 150-krat. Tudi pri nekaterih drugih koprodukcijah pridemo na 50–70 ponovitev. Vsi smo tudi zelo gostovalno naravnana gledališča. V Kopru imamo šest ponovitev večernih predstav, šest abonmajev, Gorica morda malo več, ampak vsi moramo igrati tudi zunaj svojih hiš. Meni se je v nekem obdobju – pa ne le meni, tudi drugim, ki so bili takrat na čelu gledališč – zdelo povezovanje edino pravilno, saj smo v njem našli predvsem finančno stabilnost, ki je nima nihče od nas. Gledališča so sicer že tako ali tako premrežena, imamo režiserje, ki delajo v vseh gledališčih, igralce, scenografe, koreografe, ki gostujejo, delamo koprodukcije, kjer se združita dve gledališči, lahko celo več (v naši znani in znameniti produkciji Barufe, so na primer združena štiri gledališča iz treh držav). Gledališče zelo težko živi samo, ločeno od drugih. Povezujejo nas tudi različni festivali. Vedno gre za povezave, vedno gre za to, da se lahko ljudje v delu drugih prepoznajo in preverjajo. Vsi zelo dobro vemo, koliko abonmajev imamo, koliko gledalcev imamo, in mislim, da več, kot bomo imeli gledališč, več novega občinstva bomo lahko ustvarili. Mislim, da gledališča v Kopru, Novi Gorici, Celju, Kranju ali Mariboru s svojim resnim in intenzivnim delom za otroke in mlade ustvarjamo novo občinstvo. Da si bodo, če bodo prišli študirat v Ljubljano ali katero drugo mesto na svetu, znali poiskati svoje gledališke užitke. Da bodo pozneje z veseljem pokazali pot do gledališča tudi svojim otrokom.
Sodelujete tudi s tujino. Kako prihaja do teh sodelovanj?
Gledališče se seveda poistoveti s prostorom, iz katerega izhaja, ta naš prostor pa je večkulturen in večjezičen. Prav zato nam ni bilo nikoli težko delati koprodukcij z gledališči zunaj meja. Naredili smo koprodukcijo z beograjskim Ateljejem 212, s sarajevskim Kamernim teatrom, z Madžari v Novem Sadu, s Puljem, Reko, Italijani na Reki ... Predstave so bile z različnimi nadnapisi ali pa sploh ne. To so predstave, ki jih ta prostor razume, ker se mu zdijo del sveta, v katerem živimo. Mislim, da so številnost, razumevanje in sočutje zelo potrebni, še posebno v prostorih, kjer živijo ljudje z vseh vetrov. Gledališče ima svoj jezik. Predstavo razumeš, tudi če ne razumeš dobro jezika, če so vloge odigrane točno, jasno, če je to občutje sveta, ki ga predstava uprizarja tako pristno, da nagovarja gledalca. Mi smo sosedska gledališča spoznali zaradi Primorskega poletnega festivala (PPF), ko so gostovali tu. K temu je veliko pripomogel Primož Bebler, ki je nekoč jugoslovanska gledališča zelo dobro poznal in jih vabil na PPF. Mi svoje abonente vozimo na izlete po različnih mestih. To delamo že deset let. Rekli smo si: zakaj bi vozili na gostovanje le naše predstave – dajmo še občinstvo. Večkrat smo jih že peljali v Sarajevo, v Beograd, Novi Sad, Dubrovnik, Brno, Budimpešto in v italijanska mesta, da so si tam poleg krajevnih znamenitosti ogledali še predstavo. Vsi so nam zelo radi razkazali svoja gledališča in predstavili svoj program. Po gledališču zelo hitro ugotoviš, v kakšno mesto si prišel. Želimo si, da naši abonenti vidijo, da je obisk predstave dobra izbira, ne le doma, skratka, ustvarjamo občinstvo, ki ga zanima, kako zgodbe, ki jih pripovedujemo v gledališču, govorijo drugje, prav ti izleti pa so zelo veliko naredili za prepoznavnost gledališča v Kopru.
Povezujete se tudi z drugimi javnimi zavodi na Obali ...
Res je. O Gledališču Koper občinstvo obveščamo tudi prek naših dveh publikacij: gledališkega lista, ki se imenuje Gledga, in Svetilnika. Gledgo delamo skupaj z obalnimi galerijami, tako da je na eni strani naš gledališki list, na drugi pa so njihovi razstavni katalogi. Na podlagi uspeha te revije smo naredili še Svetilnik. Gre za občasnik, revijo za kulturo za otroke, ki izhaja 4–5-krat na leto. Njena ciljna starost je drugo triletje. Pri njem poleg nas sodelujejo še Muzej Koper, Pomorski muzej v Piranu, Knjižnica in Arhiv v Kopru, Kino Otok, italijanska skupnost ter Znanstveno-raziskovalno središče v Kopru. Narejen je zelo interaktivno, otroci obkrožujejo, rešujejo križanke, pišejo, rišejo in se seveda učijo – uporablja se celo kot učni pripomoček –, ko gredo v muzej ali v gledališče. To je nekaj, kar so naredile ženske, ženske ga tudi ves čas vodijo. Tu gre res za skrb, da ga dobijo otroci v osnovnih šolah, saj jih s Svetilnikom želimo »senzibilizirati« za večkulturni prostor, v katerega so se rodili, in jim pomagati, da ga razumejo.
Torej so ženske boljše od moških?
Moški naj bi bili boljši v tem, kako osvojiti nova področja, ženske pa v tem, kako ohraniti to, kar že je. Ženske smo, po mojih izkušnjah, bolj usmerjene v otroke, delo zanje nas bolj navdihuje.
Ampak ženske ste tudi na vodilnih mestih v gledališčih: Barbara Hieng Samobor v MGL-ju, Mirjam Drnovšček v Kranju, Tina Kosi v Celju, vi v Gledališču Koper ...
To je zato, ker je gledališče izgubilo družbeno moč in pomembnost. Če bi upravljale z veliko denarja, če bi se tu obračal denar, temu ne bi bilo tako. Nismo v skandinavskih deželeh, kjer so, kot bi rekli naši sosedi, »troppo avanti« (veliko pred nami). Pa še ena stvar je zelo pomembna: čeprav naj bi ženske delovale z varovalno energijo in moški s svojo osvajalsko močjo, kot si radi razlagamo stvari, pa je življenje veliko bolj pestro in te lastnosti poljubno podarja ljudem, ne glede na njihov spol. Zato je včasih pametneje odgovoriti, ne vem, zakaj smo ženske na vodilnih mestih v gledališčih, smo pa pogumne in odgovorne.
Kaj je za vas pomen gledališča v današnjem času?
Ko sem končala Akademijo, sem mislila, da gledališče spreminja ljudi, da gledališče spreminja svet. Resno sem verjela v to. Čeprav mi, ki smo naredili gledališče v Kopru, smo res malo spremenili svet. Zgodilo pa se je kaj? Da so otroci nehali brati. Če se nam je zdelo včasih noro uprizarjati maturantska besedila, zdaj delamo prav to. Pa ne zaradi tega, kot so včasih rekli, ker je to najlažje ali ker bomo imeli polne dvorane, ampak zato, da bodo otroci prišli v stik z literaturo, s katero se zelo redko srečujejo. To se mi zdi zelo pereč problem. Gledališče nikoli ne more nadomestiti branja. To je jasno. Ampak lahko pa na sebi lasten način pomaga pri vstopu v miselni svet bogatega sveta, ki ga ponuja literatura. Včasih dijaki misli niti ne razumejo, ker je ne slišijo prav. Zadnjič sem razmišljala, kako je postalo življenje čudno: zdaj najstnik v sekundi najde vse na telefonu, Uvod Krsta pri Savici bo pa razumel le, če mu ga približaš kot svet v Gospodarju prstanov. Čeprav so nekateri mladi ljudje briljantni presežki. Gledališki trening je lani končala izvrstna generacija in eden od njih, ki je zdaj v prvem letniku filmske režije na filmski akademiji v Londonu, je naredil dramatizacijo Bartolovega romana Alamut, in to nenavadno dobro. Zelo si želim, da bi se ti mladi ljudje lahko vrnili domov, da bi imeli možnost, da s svojim delom navdihujejo in bogatijo svet, iz katerega so prišli. Gledališče ima tudi povezovalno moč, socialno vlogo. Veliko ljudi skupaj sedi v dvorani, ti ljudje morajo tudi komuncirati, si kaj povedati, če ne drugega v enozložnih stavkih, ali jim je bilo všeč ali jim ni bilo všeč; pomembno je, da ne ždiš le pred tisto škatlo doma, da nisi v trenirki cele dneve, da nisi sam v tej svoji ubogi glavi, ampak da greš ven, da greš med ljudi, da skupaj kaj doživiš, da si to zmoreš povedati in da se seveda na ta način ljudje sploh slišijo. To se mi zdi danes potrebno. Še posebno, kadar so kakšne od številnih volitev, takrat se namreč ljudje skrivajo, ker je komunikacija tako nasilna in tako grozna, da je skoraj boljše, da nobenega ne vidiš. Za gledališče pa se mi zdi, da je nežnejše, da je prijaznejše, čeprav lahko govori o istih stvareh – in tudi mora, mora odsevati čas, v katerem živi. Mora oblikovati misel – in to mora narediti pošteno. Mislim, da ima gledališče negovalno moč in da lahko zdravi.
