Oriana Girotto zaljubljena v Ljubljano in v svoje življenje
Priljubljena televizijska voditeljica, novinarka in turistična vodnica je po mami Slovenka, po očetu pa Italijanka. Iz bližine Benetk, kjer je živela vse od rojstva, se je v Ljubljano na povabilo založbe Menart preselila pred 23 leti.
V prestolnico se je naravnost zaljubila, svojo navdušenost nad njo pa v rubriki Oriana v Ljubljani v oddaji Dobro jutro na RTV Slovenija deli s someščani in drugimi prebivalci naše dežele. Kaj jo tu tako zelo impresionira, zakaj ne bi nikoli več živela v Italiji, pa tudi o materinstvu, partnerstvu in o lepotnih popravkih, pa si preberite v nadaljevanju.
Za sabo imaš že kar nekaj televizijskih oddaj. V čem vidiš čar tega medija?
Ne gre toliko za čar medija. Rada se odzovem povabilom k zanimivim projektom. Zelo sem vesela, da so mi na RTV Slovenija dali proste roke, da lahko govorim o svoji Ljubljani. Jaz Ljubljano obožujem, v rubriki pa lahko razkrivam skrite kotičke, ki niso zajeti v mojih običajnih turističnih turah, ter na ta način Slovencem pokažem nekaj, česar morda še ne poznajo dobro. Tudi sama velikokrat skozi oddaje odkrijem kaj novega. Vse tisto, kar poznam teoretično, si zdaj lahko ogledam tudi v živo. Nedavno sem bila tako prvič v Muzeju judovske kulture, pred dvema tednoma sem imela možnost iti v največjo plesno dvorano v Kazini … Zelo zanimivo se mi je zdelo tudi srečanje z gospodično, ki organizira feministične ture po Ljubljani. Zelo me je presenetilo, ko sem izvedela, da so v obdobju čarovnic od 14. stoletja do leta 1838 v Sloveniji skurili tisoč žensk. To me je tako prizadelo – v kakšnem finem času v bistvu živimo danes, ko si lahko privoščimo govoriti in tudi komentirati na grd način karkoli in kogarkoli – tudi politike – brez bojazni, da bi te kdo zaradi tega skuril.
Si tudi turistična vodnica po Ljubljani za Italijane. Kaj pa njih najbolj preseneča pri nas?
Res je, sem vodnica za Italijane, sem pa tudi koordinatorka skupine, ki živi v Ljubljani. Jih je zelo veliko – 850 – od študentov naprej, vse več pa je tudi takšnih, ki želijo priti sem po upokojitvi. In vsakič, ko imam turistično turo, kdo reče: 'Jaz se bom pa preselil sem'. Vse jih zanima. Najbolj jim je všeč to, da je Ljubljana lepa, majhna, zelena ter varna. V Italiji si namreč ne moreš več privoščiti, da bi šel zvečer ven, predvsem če si ženska. To, da lahko dekleta ponoči hodijo od enega lokala do drugega, je neprecenljivo. V Italiji sama ženska ne sme iti, ker je nevarno – zaradi moških – ne samo priseljencev, ki jih je tudi zelo veliko, ampak tudi samih Italijanov. Če se sprehajaš po mestu, tudi če nisi ne vem kako izzivalno oblečena, je vedno kdo, ki si drzne dreti za tabo, ker je to pač v njihovi navadi. Če si v mini krilu, pridejo pa prav zraven. Če se usedeš sama v lokal, pridejo zraven in se usedejo – zato, ker si ti v njihovi glavi tam zato, da vabiš nekoga zraven, in to je grozno. V Italiji je ubitih največ žensk na leto v Evropi. Storilci so možje, pa tudi mladi fantje – nazadnje je 16-letnik ubil 15-letnico. Razlog je vedno ljubosumje. Ženske so tu – v primerjavi z Italijankami – tudi sicer v veliko boljšem položaju. V Sloveniji lahko vsakdo pride do izobrazbe in na položaj ne glede na finančno in družinsko zaledje. Vrtci se za razliko od italijanskih nikoli ne zapirajo in to je zelo pomembno. V Italiji vrtce poleti zaprejo za dva meseca in pol, potem pa z otrokom delaj, kakor hočeš. Če imaš stare starše, ki bodo pazili nanj osem ur, v redu, drugače pa ostani doma. Tukaj imamo res takšno srečo. Jaz vsakič, ko grem v vrtec, rečem: 'Joj, bravo, kako ste dobro organizirani,' ko mi rečejo, da bodo oni poskrbeli za to pa za ono, pa za biološko prehrano … v Italiji moraš v vrtec še toaletni papir za svojega otroka nositi, ker oni tega nimajo. Prav tako nimajo izletov v naravo ali obiskov opere oziroma gledališč. Tukaj je res sanjsko, kar se tega tiče. Teh stvari se premalo zavedamo – ampak te res naredijo to Slovenijo … Poleg tega je pa še tisoč drugih razlogov za življenje tu, zato ni čudno, da se za to odloča vedno več ljudi.
Je kaj, kar pogrešaš iz Italije?
Ne, če bi pogrešala kaj odločilnega, bi se vrnila v Italijo. Italija je res krasna, ampak je tako lepo, da greš lahko tja kot turist. Greš doživet to Italijo, potem je pa lepa misel vedeti, da se vrneš v Slovenijo živet. Ker tam živeti se mi zdi res težko. Predvsem v tem obdobju, če si ženska. Za ženske nikoli ni bilo prav lahko v Italiji, poleg tega pa si še same med sabo druga drugi mečejo polena.
Kateri je trenutno tvoj najljubši kotiček v Ljubljani?
Vsi ti lokali, ki so nekaj posebnega. Zaradi tega imam zelo rada zimo v Ljubljani. Zelo mi je všeč, ko je res mrzlo, ko je zunaj sneg, pa se prideš skrit v te lepe lokale. Sicer pa obožujem vso Staro Ljubljano. Zaradi tega sem vedno iskala stanovanja v starih hišah. Zdaj sicer živim v hiši mojega partnerja, ki je bila zgrajena v 80. letih. Preden sem ga spoznala, pa sem bila vedno v Stari Ljubljani – od Mestnega trga do Židovske ulice. Všeč mi je ta pridih, ta atmosfera – prav čutila sem nekaj v teh prostorih. Eno leto sem živela v hiši pod Gradom, v kateri so snemali film Vesna. Bila je kar dosti sesuta. Po letu dni nisem mogla več, ker je bilo res vlažno, ampak v tistem letu sem pa prav začutila to zgodovino. Hiša tam stoji od leta 1600, vmes so jo še malo popravljali pa še film so posneli notri, tako da je bilo čutiti tisti pravi ljubljanski pridih.
Imaš dva sinova: Aleksandra, ki hodi v prvi letnik Srednje oblikovne šole, in Edvarda, ki je star dve leti. Sta si zelo različna?
Ne, tako fizično kot karakterno sta si zelo podobna. Mali je isti, kot je bil veliki v njegovih letih. Zdi se mi, da ima tudi iste tendence – zelo ga zanima glasba, najbolj ga zanima, ko oči igra inštrumente, tudi sam igra nanje – igra klavir, bobne … je pa tudi zelo vizualen, tako da mislim, da bo tudi malo umetniški tip, tako kot je Aleks.
Si se kaj drugače lotila vzgoje pri drugem?
Mogoče sem manj komplicirala, ker sem vedela, da bo vse v redu. Zdaj se analiziram, ko izgubim potrpljenje, ko se kregam z malim, ko jaz pokažem svoje limite recimo, a se mi zdi, da delam isto. Mogoče sem edino vzpostavila malo več reda, kar se tiče urnika. Edvard gre spat ob tisti uri, se zbudi ob isti uri, Aleks je pa hodil spat kasneje – je bolj on sledil mojemu ritmu kot jaz njegovemu. Bala sem se mu to postaviti, pri malem pa se ne. Drugače se mi pa zdi, da sem jaz prav enaka. Zelo prijazna, simpatična, igriva in smešna. Ko ne morem več, pa postanem tista mama, ki tudi zavpije: 'Zdaj pa dosti, zdaj bom pa tudi mami, dosti je dretja, zdaj pa potrebuje mami malo časa zase.' Z Aleksom sicer nimam nobenega konflikta. On je – mislim čisto objektivno – tako krasen človek. Ima tako visoko sočutje do drugih, da ni bilo treba od desetega leta naprej nikoli reči: 'Glej, to so pa moje potrebe'. Vedno me je začutil, vedno je videl in vedno me je on spraševal: 'Kako si? A si utrujena?' Res je super, krasen je! Upam, da bo Edvard postal kot Aleks.
Se Edvard in Aleks razumeta med sabo – glede na to, da je med njima kar 13 let razlike?
Ja, se. Nekateri moji prijatelji imajo enako razliko z brati oziroma s sestrami in se zdaj, ko so odrasli, vseeno družijo. Edvard je tako vesel, ko vidi Aleksa. Aleks ga potem lovi in se ljubčkata, se pa tudi kregata, zadnjič sta se za piškote … včasih je smešno videti, kako se velik človek, skoraj odrasel, in skoraj dojenček kregata in imata prav ta odnos – kot bratje, no ...
