favorskaya Svet24.si

Ruske oblasti aretirale novinarko, ki je pokrivala...

Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

doncic Ekipa24.si

Zaigralo vam bo srce! Ste videli, v kakšni majici...

Kanyne West, Harry in P Odkrito.si

Harry v pedofilski mreži P. Diddyja??!!

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Zala Djuric: Zabavam se, lajf je hec!

Marjana Vovk, Vklop, 24.03.2019 20:00:00

Zala Djuric se zbuja z znanimi Slovenci, snema filme, piše pesmi in predvsem uživa v vsakem dnevu posebej.

Delite na:
Zala Djuric: Zabavam se, lajf je hec!
Zala Djuric os. arhiv

Zagotovo ste v oddaji Dobro jutro zasledili zanimivo, zabavno in predvsem zelo pozitivno rubriko Jutrozz. Ustvarja jo Zala Djuric – ne moremo mimo tega –, hči Tanje Ribič in Branka Đurića - Đura. Očitno je mladenka podedovala vse njune umetniške darove, saj je tudi sama šolana igralka, hkrati pa poje, piše pesmi ter kolumne in še kaj bi se verjetno našlo. Čeprav bo sama takoj rekla, da ne mara oznak, saj jih je bila v življenju deležna že preveč. A nekako je treba predstaviti to odločno, pozitivno, čutečo in razmišljujočo osebo, ob kateri včasih kar pozabiš, da ima šele 22 let.

Zakaj se prebujate z znanimi (Jutrozz)?
Ko sem končala šolo v New Yorku, sem se vrnila domov, ker naj bi pozneje snemala dva filma, hrvaškega in slovenskega, in ker ne morem biti pri miru, sem poklicala na RTV z zamislijo za rubriko, pa so rekli, da bi lahko bila v Dobro jutro. Malo smo jo prilagodili: jaz sem imela v mislih bolj zabavo in »zafrkancijo« z znanimi, a so predlagali prebujanje. Našla sem se v tej zgodbi in smo začeli delati. Dobro je, ker so rubrike posnete vnaprej, da lahko vmes delam še druge projekte. 

Se boste vrnili v New York?
Najbolj mi gredo na živce komentarji v smislu: »Vrnila se je v Slovenijo, ker ji tam ni šlo.« Ponavadi se me ne dotaknejo, ampak ko to slišiš že stotič … Pa sploh ne poznajo ozadja zgodbe: nočem biti v New Yorku samo zato, da sem tam in »kelnarim«, raje sem tukaj, dobro delam in si nabiram izkušnje na svojem področju. Ravno pred kratkim sem dobila agentko v Los Angelesu, ki me je že napotila na nekaj avdicij, tudi za HBO in Netflix. Delam torej tukaj, tja pa pošiljam svoje posnetke za avdicije, in ko bom dobila kakšno vlogo, bom odšla nazaj oziroma naprej v Ameriko.

Torej si želite kariero v tujini?
Lahko povem po pravici, da ne bom zadovoljna, če bom vse življenje v Sloveniji, zato vem, da ne bom. Sicer obožujem Slovenijo, ampak po duši sem popotnica. New York in Los Angeles sta dobri priložnosti za delo, a moje srce tam ni doma. Po duši sem Evropejka in moj cilj je, da bi imela »bazo« nekje v Evropi, delam pa lahko kjerkoli – in potujem naokoli.

Omenili ste snemanje dveh filmov. Katerih?
Hrvaški film Šesti autobus, kjer imam glavno žensko vlogo, bi morali začeti snemati februarja, a se je premaknilo na maj, avgusta pa začnemo snemati film Dedek gre na jug z Vincijem Vogueom Anžlovarjem, kjer imam prav tako glavno žensko vlogo. Tega se noro veselim, ker imam rada Vincija, ker je dober umetnik in dober človek, zasedba je odlična in scenarij genialen. To bo velik korak naprej na moji poklicni poti.

Nekaj ste snemali tudi lani, kajne?
Prekletstvo Valburge režiserja Tomaža Gorkiča, v njem igram porno zvezdo, v New Yorku pa sem naredila dve predstavi in ogromno sem pisala. Lani je bilo zelo ustvarjalno leto za pisanje, čeprav se mi zdi, da še vedno hodim po odskočni deski. A vse je en sam proces in srečna sem, da mi večino časa uspe uživati v njem, ne da samo hlepim po uspehu.

Glavna je pot, ne cilj.
Res je! To sem že večkrat občutila.

zala2
Zala se je v oddaji Dobro jutro v svoji rubriki Jutrozz prebujala tudi z zmagovalcema Eme, Zalo in Gašperjem.
os. arhiv


Imate kopico darov: igrate, pišete pesmi, pojete, imate svojo rubriko v oddaji. Kaj pravzaprav ste?
Malo mi je nerodno, ker mnogi mislijo, da se povsod vsiljujem. Če sem izdala tri pesmi, še ne pomeni, da sem pevka. Sem igralka, to lahko rečem, da sem. Obožujem glasbo in pisanje. Dobila sem že nekaj potrditev, da sem na dobri poti, saj je mnogim moje pisanje všeč. Če imam priložnost, rada kakšno besedilo tudi uglasbim. Pri petju nimam dobre tehnike, imam pa interpretacijo. Po dolgem času sem zdaj spet napisala besedilo zase, ki mi ga je uglasbila July Jones. Gre za zelo drugačno pesem od mojih dozdajšnjih. Mislim, da sem naredila velik korak naprej na poti do sebe, povezala sem vse svoje sloge, veliko bolj mi je jasno, kdo sem in kaj hočem.

Se spogledujete tudi z režijo, glede na to, da je vaš oče režiser?
Zagotovo mi je blizu. Kar zadeva režijo: mami pripravlja svoj stand up muzikal Tako ti je, mala moja, in ker sem jaz zdaj tu, oči pa ves čas potuje, sem pomočnica režije. Ne bom pa se resno spustila v to. Osredotočena sem na igranje. Ne bi se branila umetnosti kakršnekoli oblike, ki pride do mene in ima dobro energijo in skozi katero bi se znala izraziti.

Normalno je, da se mladi preizkušate v čim več stvareh. Vaša nesreča je morda v tem, da imate slavna starša in ste ves čas na očeh javnosti, vemo pa, da je pljuvanje slovenski nacionalni šport.
Zato mi je všeč New York, ker tam tega ni, tam vse zanima, kaj delaš, in so nad tem navdušeni. Nimajo predsodkov, češ, kaj vse bi ona rada bila. Zabavam se, »lajf je hec«. Ni treba vsega jemati tako resno in vsega označiti. Če pa me že morate: sem igralka, saj sem tudi končala igralsko šolo.

Ste odšli študirat v New York, da bi pobegnili senci staršev?
Verjetno res. Ko se rodiš, se ponavadi gradiš v neko »javno podobo«, meni pa je bila ta že dana. Spomnila sem se, da je Jezus rekel, da se moraš izgubiti, če se hočeš najti, zato sem rekla: »Dovolj, ne morem biti več tako utesnjena, v 'kalupu'!« Vedela sem, da bi rada bila igralka, in sem se odločila, da grem v New York. To odločitev sem sprejela mimogrede, čutila sem, da je prav, in samo šla. No, verjetno bi tudi kje drugje zrastla v »pravo sebe«.

Poslušali ste notranji glas. Ta se v tem modernem, tehnološkem, hitrem svetu izgublja oziroma ga ne znamo poslušati.
Ni mi všeč, da sta hitrost in produktivnost postali takšni vrednoti. Ves čas smo zaposleni in pozabljamo, kaj si želimo.

Predstavljam si, da je težko odraščati na očeh javnosti.
Z leti pridobivam na samozavesti, ampak težko mi je bilo, ko sem prišla v kakšno novo družbo, saj sem ponavadi vedela, kaj si mislijo o meni, ker je bila zgodba vedno enaka. Po uri pogovora so mi rekli: »Joj, pa saj ti si povsem normalna! Smo mislili, da ti je bilo vse prineseno na pladnju. Kar sama si šla v New York in si tam sama služila denar?« Nekdo mi je celo rekel: »Ti pa sploh nisi tako neumna.« To naredijo mediji.

Tanja Ribič Đurić, Branko Đurić - Đuro in Zala Djuric
Z mamo Tanjo Ribič in očetom Brankom Đurićem - Đurom
Marko Vavpotič


Iz vaše poezije se vidi, da ste zelo zreli za svoja leta. Morda tudi zato, ker ste morali zaradi pozornosti javnosti in medijev hitreje odrasti?
Verjetno. Pomemben dejavnik pa je tudi to, da sem prvorojenka; starša sta takrat veliko delala, jaz pa sem bila ves čas z njima. Spomnim se, da me je v prvem razredu po pouku prihajal iskat voznik, ki me odpeljal na snemanje Naše male klinike. Tam sem pojedla kosilo, naredila nalogo in pomagala očiju, včasih za šalo, včasih zares. Vedno me je vprašal za mnenje in ga spoštoval, saj mi je že takrat zaupal. Ko so upoštevali moje mnenje, so mi dali vedeti, da sem pomembna. Tam sem se družila z vso ekipo, torej s starejšimi. Pa še nekaj je res: po eni strani sem izjemno občutljiva, po drugi pa močna. To se mi zdi dobra kombinacija za igralca.

V eni od kolumn ste napisali, da takšna občutljivost pri vašem delu ni prednost. Zakaj?
Ker nas je toliko, konkurenca je huda. Ljudje nas lahko žalijo. Ali pa si lahko zelo hitro prizadet, ko na avdiciji ne gledajo na igro, ampak vzamejo koga »lepšega«, denimo. Včasih je naše delo precej bolj plitko, kot bi si želela, jaz pa povsod iščem globino.

Po drugi strani pa igralci morate biti občutljivi.
Kako se boš prelevil v nekoga, če ne čutiš, če nisi dober psiholog? Najslabši igralci so tisti, ki se naučijo besedilo, ne poslušajo pa soigralca. Igrati sem se naučila v tistem trenutku, ko sem razumela, da ko igram, sem jaz jaz, le z drugimi lastnosti, in moram zgolj poslušati sogovornika, se predati in uživati.

Znano je, da vam je zelo blizu narava. Niste nikoli razmišljali, da bi študirali biologijo, na primer?
Nikoli. Imam pa načrt B: če bi kdaj želela delati kaj drugega (ali če bi se mi zmešalo), bi šla v Indijo študirat ajurvedo. To me zelo zanima.

Zakaj?
Ker se počutim povezano s to kulturo, ta veda me zanima in jo rada raziskujem. Tudi sama zelo zdravo živim in jem, vidim, da je res, kar govori ajurveda: tri doše, vata-pita …

To je seveda povezano tudi z jogo. Vem, da imate jutranji obred joge in meditacije. Koliko časa se že ukvarjate s tem?
Odkar sem šla v New York, torej od 18. leta.

Kaj vam daje joga?
Po eni strani tla pod nogami, po drugi strani lahkost in navdih. Z njo sem povezana s tlemi in nebom. Postavi me v ravnovesje. To bo še bolj pomembno, ko bom imela več dela in bom prehajala iz enega lika v drugega. Čeprav tudi v vsakdanjem življenju menjaš številne vloge (od sestre, hčerke, kolumnistke …) in se moraš nekako uravnovesiti.

Zdaj torej govorite o tem, da smo vsi igralci. Kdaj pa smo mi mi, kdaj ste vi Zala?
To mora vedeti vsak sam. Sama sem vedno iskrena in se trudim, da bi bila vedno čim bolj jaz. A najbolj sem jaz jaz, ko kuham, ko sem v naravi, ko delam jogo. Zdaj, ko se pogovarjava, sem tudi jaz. Ko sem lahko umirjena in uživam v trenutku.

Pa znate uživati v trenutku?
Včasih mi uspeva bolj, drugič manj. Včasih se ulovim, da sem živčna in zaskrbljena in razmišljam, kaj bo, pa si rečem: »Daj, umiri se in ne razmišljaj toliko, uživaj zdaj.«

Ampak za igralce je značilno, da ste pogosto pod stresom in živite v pričakovanjih.
Ampak to lahko rečemo tudi za plezalce, pa gre načeloma za zelo umirjene osebe. Najti moraš svoj mir v nemiru ali nevarnosti. Jaz sem že po naravi bolj umirjene vrste. Če bom razbila svojo najljubšo skodelico, denimo, se ne bom sekirala in žrla, pospravila bom črepinje in šla mirno naprej. Verjetno imam to po očiju, on je tak.

zala4
Zala Djuric s pasjo prijateljico Nikico
Adrijan Pregelj/TVS


Torej v življenju ne gojite zamer?
Sicer si vse zapomnim, da ne dam še kdaj roke v ogenj, poskušam pa čim prej oprostiti, ker ne vem, zakaj bi sama sebe zastrupljala z jezo. Če mi bo kdo kaj grdega naredil, se pač ne bom več družila s to osebo, ne bom pa gojila zamer in kovala maščevanja.

Gojite kakšne zamere do medijev, ki vas spremljajo že vse življenje, in do ljudi, ki vas predalčkajo?
Zanimivo vprašanje! Na to nisem nikoli pomislila, ampak verjetno bo nekaj na tem. Ne obremenjujem se z njimi vsakodnevno, si pa mislim: »Ah, dajte, no! Pustite me na miru, tako zanimiva pa spet nisem!« Ne bi rada več čutila pogledov: »Glej jo, tamalo, vzvišeno …« Pa ne vedo, da mi oči ni uredil nobene avdicije, da sem poslala 400 elektronskih sporočil, da sem dobila agentko, in to na podlagi lastne predstavitve, sploh ni vedela, kdo sta moja starša.

Kako pa ste pozornost medijev in ljudi dojemali, ko ste odraščali?
O tem res nisem nikoli razmišljala, imam pa to ves čas v zavesti. Se pač navadiš. Kot sprejmeš svojo pomanjkljivost: včasih jo sovražiš, ampak jo sprejemaš.

Ko ste bili majhni, na srečo še ni bilo družbenih omrežij. So danes razmere torej še hujše?
Veliko več se ve o vsakem, hkrati pa zato ni več tako zanimivo, ker vsi že sami povedo vse o sebi.

Kako se je končal vaš »eksperiment« z oprsjem? Za tiste, ki ne vedo – na Instagramu ste objavili fotografijo svojega dekolteja in zapisali: »Zdaj ko imam vašo pozornost: berite mojo poezijo in kolumne, berite drugo poezijo in kolumne. Pojdite v gledališče, kino, sledite vibracijam. Lepo je gledati v joške. Ampak verjemite mi, umetnost traja dlje. Razlog za to objavo je, ker sem razmišljala, kako žalostno je, da dobimo trikrat manj všečkov na objave o umetnosti kot na obline. Razumete?«
Meni se sploh ni zdela tako strašno izzivalna fotografija. Sem pač imela dekolte, ki ga ponavadi nimam, ker se nočem predstavljati na tak način. Nekateri so razumeli in se strinjali z mano, drugi pa očitno niso, ker so rekli, da samo iščem pozornost. 

Ste iz tega izvlekli, da mediji popačijo vsako stvar?
Mediji vedno vse obrnejo na seks, goloto, ločitve. Tako najlažje vzbudiš pozornost. Vedno bolj postajamo plitki: če nekaj takoj ne pritegne naše pozornosti, je sploh ne bo. Zato takšni »kričeči« naslovi – da se ljudem vtisnejo v spomin, potem pa mislijo, da sem jaz neumna.

Se vam zdi, da vas zdaj, ko ste odrasli in imate že nekaj projektov za sabo, ljudje in mediji drugače dojemajo?
Ja, saj že iz mojih kolumn vidijo, da imam vsaj malo možganov. (smeh) Hudo je bilo, ko so pisali o meni, še preden sem sploh kaj naredila.

Ste kdaj razmišljali o spremembi priimka?
Ne, tako hudo pa spet ni. V Sloveniji me bodo prepoznali, tudi če ga spremenim, v tujini pa tako ali tako nič ne pomeni, jim je vseeno. Moj priimek mi je všeč.

Pripravljate morda še kaj novega?
Ja, izdala bom pravljico za otroke. Poleti sem jo napisala, se srečala z ilustratorjem, zdaj pa jo bomo počasi izdali. To je mini projekt, ki mi ogromno pomeni. Goran Rukavina pa je uglasbil tudi eno moje besedilo za mami; nedavno je posnela pesem in bo izšla v kratkem, zdaj pa bodo posneli še videospot.

Kakšni so občutki, ko slišite mamo, ki poje vašo pesem?
Odlični, ker če kdo, ona razume, kako čutim. Pesem sem napisala za svojega fanta, ona pa jo pač poje očiju.

Glede na vaše pesmi lahko sklepamo, da je za vas ljubezen tista sila, ki poganja vse?
Bog je zame ljubezen.

Objavljeno v reviji Vklop št. 11, 14. 3. 2019.