Zvezdana Mlakar o partnerju: Verjetno sva tudi zaradi tega skupaj
Igralka in televizijska voditeljica je že od nekdaj zelo samosvoja. Ko je dala odpoved v celjskem gledališču, je bilo to za tiste čase skoraj nedoumljivo. Tudi izbiri moža so vsi nasprotovali, danes pa sta skupaj že 30 let. Sledenje sami sebi se ji je na koncu vedno obrestovalo, čeprav je zaradi tega večkrat »nasankala«. Zvezdana ne čaka na priložnosti, ampak jih poskuša tudi ustvarjati. Nazadnje je tako v matičnem gledališču dobila monodramo. Več v nadaljevanju, v katerem boste med drugim izvedeli, zakaj je njen mož ob ogledu premiere zapustil dvorano in katera njena oddaja je naletela na največ burnih odzivov.
V tej gledališki sezoni ste se skorajda preselili na oder. Poleg Razbitega vrča in Solzic v ljubljanski Drami igrate še v monokomediji Štefka Valentin, v megauspešnici, glasbeni komediji Menopavza, in v predstavi Priznam. To je precej drugače kot pred nekaj leti, ko je vladalo precejšnje zatišje. Verjetno ste tega zelo veseli ...
To je tisto, kar je v gledališču najtežje prenesti – da en čas ni nič, potem pa je ponavadi preveč. Tudi zato to ni lahek poklic. Da zdržiš takrat, ko ni ničesar, da ti takrat ne zmanjka volje, da se ne začneš zaničevati ali se spraševati, ali si sploh za to – to je kar težko. Nikoli ni povsem prav. Zdaj sem ob Razbitem vrču, v katerem imam sicer res majhno, simbolno vlogo, hkrati delala še monodramo o Amelii Earhart, katere premiera bo oktobra v Mali Drami. Besedilo je zame napisala Maja Gal Štromar, režiral pa jo bo Dorian Šilec Petek. To vlogo sem si pravzaprav na neki način »izborila«. To je lepa zgodba. S kolegom Markom Mandićem sva sedela v našem lokalu in Marko me je spraševal, zakaj ničesar ne delam.
Odvrnila sem mu, da ne vem, in se pošalila, da sem pa mogoče tako slaba igralka ... Začela sva se smejati. V tem trenutku je mimo prišel direktor in naju vprašal, o čem se pogovarjava. Pa sem mu rekla, da boljše, da ne ve. Vem, kako je direktorjem težko, ker bi vsi radi kaj od njih. Saj si noben igralec ne želi le velikih vlog, ampak na dve, tri sezone si pa že želiš prave vloge. Še enkrat sem ga vprašala, ali si res želi vedeti. Pritrdil je in sem mu povedala. Beseda je dala besedo, in ker je malo ženskih vlog za zrele igralke, sem mu predlagala, da bi kdo kaj novega napisal. Lahko bi bila tiho, lahko bi se predala, lahko bi doma ždela, ampak jaz želim ustvarjati to, zaradi česar sem šla v gledališče, želim pustiti sled in spomin, mislim, da sem to sposobna narediti. Zvezde mi tu niso bile zelo naklonjene. Nisem dobivala vlog kar tako, niso le rdeči tepihi leteli. Imela sem kar nekaj lepih priložnosti, res dobre predstave, ampak nikoli nisem dobila vetra v jadra za plovbo na dolge proge. Lahko bi pokleknila in govorila: »Krivica se mi godi!« To bi nosila v sebi 20 let, potem pa bi mi bilo počasi vseeno. A jaz tega nisem naredila. Poskušam tudi ustvarjati priložnosti, da dobim vlogo, da sem lahko ustvarjalna, in če nisem ustvarjalna v gledališču, sem na televiziji, na vrtu ali v kuhinji. Česarkoli se lotim, se lotim na tak način. To ne pomeni, da si mislim, da sem kaj posebnega. To privoščim vsem. Vsakomur privoščim, da »prižge« ustvarjalnost v sebi, ker ti to pomaga v najhujših časih skozi življenje. To je tisto, zaradi česar se pravzaprav človeku »izplača« živeti. To luč ima vsak v sebi. Vsak. Eni ne vedo, da jo imajo, ne verjamejo, mislijo, da imamo to zgolj umetniki, ampak to ni res – vsak jo ima v sebi, le prižgati jo moraš.
Zvezdana je že kot deklica rada nastopala. Na gledaliških deskah se je počutila domače že v osnovni šoli, v času srednješolskega izobraževanja pa je sodelovala v Gledališču III na Ptuju. Šolanje je nadaljevala na AGRFT-ju v Ljubljani, leta 1981 pa je diplomirala z vlogo Alvingove v Ibsenovih Strahovih. Do leta 1987, ko se je zaposlila v ljubljanski Drami, je igrala v različnih gledališčih. Nastopila je tudi v nekaj slovenskih filmih. Leta 1978 je postala igralka leta za vlogo Suzane v Štigličevem filmu Praznovanje pomladi. Leta 1997 je prejela Borštnikovo nagrado za vlogo Ane v Metuljevem plesu Drage Potočnjak, leto pozneje pa nagrado Sklada Staneta Severja za vlogo Ruth v Pinterjevi igri V prah se povrneš.
Ste mati treh sinov. Mlajši vas hodi redno gledat. Kaj pa druga dva?
Tudi srednji sin pride pogledat moje predstave, ampak ne tako pogosto. Starejši še najmanj. Njemu je šlo gledališče najbolj na živce, najbolj se mu je zdelo, da mu jemlje mater. Srednji je zaljubljen v gledališče in je hotel biti igralec, pa gre mogoče zato malo težje, čeprav vsakokrat, ko pride v Dramo, le globoko diha in ima spet ideje, da bi šel na Akademijo. Najmlajši pa je najbolj neobremenjen, rad hodi gledat tudi druge, ne le mene.
Vam to veliko pomeni?
Ja, zelo veliko mi pomeni. Zadnjič smo imeli družinsko kosilo in so mi sinovi rekli, da ne gledajo mojih oddaj in mojih predstav, in sem jim rekla: »Veste, kaj, fantje, meni se to ne zdi prav. Mislim, kakšen način je to: ne gledamo maminih oddaj, ne gledamo maminih predstav … Če vam moram pomagati ali kdaj denar dati, pa odprta vrata ves čas imeti, to pa ja. Mislim, to ni prav, s tem mi pokažete podporo in spoštovanje, da spremljate moje delo, tako kot jaz spremljam vaše, to se mi zdi normalno. Ne bom se več pretvarjala, da vam ni treba. Zdi se mi, da je to neki znak medsebojne pozornosti, če smo tako povezani.« Malo debelo so me gledali, ampak so razumeli.
Gledat vas prihaja tudi tašča. Sta bili od nekdaj v tako dobrih odnosih?
Ja. Ona je res izjemna oseba. Midve sva bili prijateljici, še preden sem spoznala njenega sina. Ko je bila kakšna »kriza« v mojem zakonu, je stopila na mojo stran, ne na sinovo.
Kako pa se je odzvala, ko sta se našla s sinom? Vas je takoj sprejela tudi v tej vlogi? Ste imeli vi zaradi tega kakšne pomisleke?
Ja, malo sva imela pomisleke, predvsem jaz, ker sem sedem let starejša od svojega moža. Ampak sem vedela, da je on svetovljan. Prvič naju je skupaj videla na predstavi v gledališču Glej. Vedela je že, da je njen sin zaljubljen, ko me je zagledala, pa se je tako smejala – in sva se objeli … Ona ni »klasična« tašča, ki bi mi kdajkoli rekla, da moram za njenega sina skrbeti, mi je pa velikokrat rekla, da moram poskrbeti za svojo »rit«, ne glede na vse. Tega dolgo časa nisem razumela.
Vas tudi Zoran hodi gledat?
Ja, hodi. Ko me je prvič videl, je sicer na premieri bruhal od strahu. V Mali Drami smo igrali Žabe. Vstal je iz prve vrste in odhitel ven. 20 let je trpel na vsaki moji premieri, vse je videl, tako se je bal zame. Saj približno vem, kako je gledati svoje najbližje, ker sem gledala sinove na odrih. To je res mučno. Pred nekaj meseci sva se pogovarjala in sem mu rekla: »Zoran, jaz ne morem biti vsem všeč, ni te treba biti strah.« Vprašala sem ga, ali ga je še vedno. Pa je rekel, da zdaj ne več. Zdaj pride tudi na generalke, prej pa je hodil samo na premiere. Po njih sem vedno s strahom čakala, kaj mi bo rekel, ker mu je bilo tako redkokdaj kaj všeč. Boleče je, ko te tvoj bližnji kritizira. Zdaj se lepo pogovarjava, ni več kritik, po katerih bi se hotel kar obesiti, ampak so takšne kostruktivne kritike, kakršnih sem si želela vse življenje. Njegova mama je bila filmska producentka, njegov oče pa filmski režiser. Odraščal je v Beogradu, nanj so pazili igralci, denimo Dragan Nikolić, Bata Živojinović je bil njihov »kum«, bili so družinski prijatelji z Miroslavom Krležo, tako da ima neko gledališko-umetniško »kilometrino«. Verjetno sva tudi zato skupaj.
Večina ljudi vas sicer pozna z malih ekranov kot voditeljico oddaje Zvezdana, v kateri podirate številne tabuje. S katero oddajo ste poželi največ burnih odzivov?
Tista s pitjem urina jih je zelo veliko. Ampak tisto še ni bila moja oddaja, tisto je bilo še znotraj oddaje Dobro jutro. Zelo mejna je bila tista, kjer sem gostila terapevtko za jogo, in ko se me je dotaknila, sem se zlomila. Takrat so se ljudje začeli spraševati, ali to res delam ali igram. Takrat se je »trend obrnil«, tako da so začeli verjeti, da so vsa moja sporočila resnična in da se iz tega ni treba norčevati. Burni odzivi so pri mejnih temah, ampak v dobrem smislu, ker se ljudje o njih pogovarjajo med sabo. Veliko se mi jih zahvali, da jim je kakšna oddaja rešila življenje, kar me res gane. Ker vem, kako malo je včasih treba, da se spraviš ven iz kakšne luknje, in vesela sem, da imam to možnost. Zelo sem hvaležna, da so mi dovolili delati to oddajo na nacionalki. To je za nacionalko velika stvar: odprli so se, šli so v korak s časom. Komercialne sledijo tem množičnim pop oddajam, resničnostnim šovom ... Čudi me, da ne naredijo česa podobnega, ljudje so lačni slovenskih oddaj ... Jaz to oddajo delam za vse ljudi, ne zgolj za peščico. Očitali so mi, da me gledajo samo preprosti ljudje, a ni res. Da sem pop. Gledajo me tudi intelektualci, profesorji ... To si tudi želim, ker so to človeške teme. Nihče ni varen pred temi bolečinami, pred ranljivostjo ... Nihče, pa če ima še toliko doktoratov ali pa je zadnji kmet na polju. To so človeške teme, o katerih se je treba pogovarjati, ki jih je treba odpirati. Zdaj so me začeli klicati tudi iz knjižnic in kulturnih društev ter na razna srečanja za motivacijske govore in pogovore. Ščipam se, da kličejo mene, da bi kaj povedala, ker sem navajena govoriti tuje besede, ne svojih. To so vedno zelo lepi pogovori. Imam kar precej znanja. Skozi oddaje sem prebrala toliko knjig o nekih temah in spoznala toliko ljudi ter bila na toliko delavnicah, ker sem hotela vedeti, ali neka stvar res deluje – ker je v svetu nove duhovnosti oziroma tega »prebujanja« zelo veliko »blefa«, manipulacij, laži, jaz pa to poskušam preveriti. Najlažje je človeku reči, da naj si želi, »manifestira« in se bo zgodilo. To ni nič. Ker vem, kako se je začelo pri meni. Spomnim se, kako so mi govorili: »Zvezdana, začni se ukvarjati s sabo, ne s tem, kaj je drugi naredil.« Jaz pa sem si mislila, češ, kaj se bom ukvarjala s sabo, če je z mano vse v redu. Leta in leta sem govorila, da je z mano vse v redu, da je treba popraviti njo oziroma njega, da se mora drugi spremeniti. 20 let nisem dojela, da ne gre zanje, ampak zame. Zato se mi zdi o tem tako zelo pomembno pripovedovati oziroma deliti. Toliko pa že lahko ljudem pomagam in delim, ker vem, kako je. Ne govorim, da bo jutri drugače, ker čez noč nikoli ni, ne v gledališču ne nikjer drugje. Pogovarjamo se o novih pogledih na vzgojo, priznavamo, da je prvo materinstvo pravzaprav stresno, o anksioznosti, o starizmu, o žalostnih izkušnjah v psihiatričnih bolnišnicah, ljudje se mi odpirajo in delijo svoje zasebne zgodbe z mano in vsemi. Gostila sem že znana imena iz tujine, kot so Byron Katie, Neale Donald Walsch, Ashton Applewhite; nekoč si želim povabiti še Oprah Winfrey, Joeja Dispenzo ...
Koliko časa vam ob vsem delu ostane za dom? Imate namreč veliko posestev in živali ...
Če je res velika gneča, da ne morem, potem pokličem svoje bosanske prijatelje, da mi malo pomagajo na vrtu, tako udarniško, sicer pa kar sami vse postorimo oziroma midva z možem. Veliko dela je. Pravzaprav sva se kar malo »ciklala«. Nekaj časa nisva šla nikamor, le doma sva delala, zdaj pa sva si rekla, da morava vsake toliko časa tudi kam iti. Je pa pri nas tako lepo, da si vsakič rečeš: »Pa kam bom šla zdaj, glej, kako je tu lepo!« No, ampak zdaj greva za 1. maj na Sicilijo, najela bova tudi avto. Lani sva bila v Grčiji in sva prekrižarila celo Kreto … Je pa težko najti čas. Ko sva bila v Toskani, sva kupila sivke – in nama zelo lepo uspevajo – ter še neko vrsto smilja in začimbe. Zdaj je mož »sfrezal« 30 metrov dolgo njivo, tako da bova imela dve 30-metrski gredi vseh teh zdravilnih zelišč. Kako bo dišalo! Pa kako je to dobro za čebele! Vrt bo pa šele maja. Eni že vse delajo, jaz pa nič ne hitim s tem; še vedno se držim ledenih mož, ker nikoli ne veš. Mi pa že rastejo majhni paradižniki iz mojih semen. Z možem nameravava v prihodnje svojo kmetijo tudi »aktivirati«, imeti na njej kakšne delavnice in podobno.
Pridelujete samo biološko in ekološko hrano?
Ja, samo biološko in ekološko. Vso zelenjavo, vso hrano pridelam sama. Da bi jo škropila, ne. Malo se trudim s koprivami, če ne gre, pa ne gre, bomo tisto leto pač brez. Pri naravi se vedno tako izide, da je eno leto zelo dober paradižnik, kumar pa ni, ali pa so kumare in ni fižola. Pa kaj potem. Zelo sem ponosna, da večinoma vse leto jemo svojo hrano: nekaj zamrznem, nekaj posušim, delam marmelade, različne pomade … Tudi zaradi tega smo vsi tako radi doma. Fantje so sicer že šli, doma živi le še najmlajši; zdaj je njegova deklica začela delati zdrave smutije z mojim sadjem, ribezom, malinami, kakiji, s chia semeni ... Vsako leto na koncu nisem več vedela, kam z vsem tistim ribezom, letos pa prvič ni niti ene jagode ribeza, ker je šlo vse v smutije. Imam tudi domače mandeljne, ker ima moja tašča vikend na morju. Beli sladkor je pri nas le še, če pride kakšna babica, za vsak primer, sicer pa uporabljamo kokosovega in kakšne sirupe, stevio imam na vrtu. Bele moke tudi ni več. Ponavadi kupujem črno biološko moko, zdaj pa sem dobila mlinček, da si bom mlela semena, tako da bo moka sveža. Tudi ogljikove hidrate poskušam čim bolj izločiti, testenine delam iz polnozrnate moke (ko imam domača jajca in čas – to je bolj med poletjem). Kar zadeva te stvari, sem zelo praktična. Rada imam hrano, tudi ocvrt zrezek si včasih privoščim. Ne maram prepovedi. Če meni kaj prepoveš, si tistega zelo zaželim. Glede tega še nisem povsem odrasla. Jeseni sem bila pri dr. Ivici Flis in mi je z bioidentičnimi hormoni dvignila hormone, ker sem bila zelo »slaba«, še posebno s testosteronom. Dejala mi je tudi, da moram uživati zdrava olja, tako da se zdaj že zjutraj prisilim, da popijem dve žlici olivnega olja in zaužijem vitaminčke. Tega se držim. To je za zdravje. Da bi si delala cel prehranski načrt, to pa za zdaj še ne.
