Novi sosedje na TV Slovenija: Vsi smo drugačni, vsak na svoj način!
Na TV SLO 1 bodo 20. maja začeli predvajati dokumentarno serijo Novi sosedje, ki je nastala v koprodukciji skupine za medkulturno izmenjavo v okviru Evropske radiotelevizijske zveze EBU.
Skupno se bo ob ponedeljkih ob 17.25 zvrstilo pet zgodb o ljudeh, ki so prišli v novo okolje. Svoje Nove sosede (New Neighbours) bodo predstavili na Portugalskem (ti nam bodo v Tretji ulici pokazali zgodbo o Romih v Ponti Delgadi na Azorih), na Nizozemskem bomo v Dobrodošli v getu skozi oči domačina Riesa spremljali postavitev azilnega doma v njegovi neposredni bližini, na Hrvaškem bomo v Pecivu z višnjami videli, kaj lahko naredi omenjena sladica, če jo ponudite novim sosedom iz Iraka, na Češkem, kako težko je Nepalcem v Jablonu, v Sloveniji pa smo se odločili pod drobnogled vzeti par s posebnimi potrebami, Atifo in Branka, ki se jima uresniči želja po osamosvojitvi in se iz predvidljive življenjske rutine v zavodu preselita v majhno podnajemniško stanovanje.
Dokumentarno oddajo Branko in Atifa, za katero je scenarij napisala Maja Pavlin, film pa je tudi režirala in ga zmonitrala, smo si z ekipo predpremierno ogledali v Kinodvoru.
»Mi smo se odločili predstaviti osebe s posebnimi potrebami. Zdi se mi, da je v našem prostoru to še vedno tabu tema. Vsem nam je jasno, da osebe s posebnimi potrebami potrebujejo našo podporo, pomoč, vključevanje ... Ko v praksi pride do tega, pa nekako vsi stopimo nazaj. Zdi se nam, da je v redu, da ostajajo v zavodih, saj je tam za njih poskrbljeno. Vsi pa vemo, da spoprijemanje z izzivi in odgovornosti širijo naše opravilne sposobnosti, kar se je pokazalo tudi pri Branku in Atifi, ko sta se iz zavoda preselila v samostojno stanovanje, koliko sta se v letu in pol naučila sama poskrbeti zase, ker sta dobila to možnost,« nam je po ogledu oddaje povedala Pavlinova. Maji sta glavna akterja v pol leta, kolikor je trajalo snemanje oddaje, zelo prirastla k srcu.
»Z Brankom in Atifo smo imeli res 'zegen', ker sta krasna, jaz sem ju v tem času vzljubila. Pravzaprav povsem izgubiš odčutek, da sta drugačna. Mislim, vsi smo drugačni, vsak na svoj način, in resnično jemlješ tudi Branka in Atifo kot zgolj drugačna, tako kot sva midve drugačni. Lepo je bilo delati ta projekt, predvsem ker sta Branko in Atifa tako neposredna in tako čista v razmišljanju. Tu ni nobene večplastnosti, nobene diplomacije, zaradi tega imaš tudi ti večjo odgovornost – ker prevzameš odgovornost, ali boš znal to temo, ki je kočljiva, približati tudi tistim, ki o tem ne razmišljajo ali pa imajo mogoče odpor, in ali boš upravičil pričakovanja oseb s posebnimi potrebami oziroma zavoda, ki se trudi vsa leta vključevati osebe s posebnimi potrebami,« nam je o svojih »strahovih«, povezanih z oddajo, povedala Maja.
A so se ti izkazali za votle, saj so bili nad videnim vsi zelo navdušeni, še posebno ganjena pa je bila Atifa. »To jim ogromno pomeni. Ogromno jim pomeni že pozornost, da se lahko predstavijo v javnosti, da so opaženi v javnosti, da so potrjeni, da lahko pokažejo, da so sposobni. Prav zaradi tega se mi zdi, da so ti projekti pomembni in da bi jih moralo biti več. Vključevanje oseb s posebnimi potrebami ima enak učinek kot pri otrocih – če ga zavijaš v vato, mu zavežeš roke in odrežeš konkretno popotnico za življenje. Pri Atifi in Branku vidimo, da sta v enem letu in pol, odkar sta samostojna, močno napredovala. Kot je rekel strokovni delavec zavoda Rok Usenik: 'Če sta bila na začetku sposobna deset odstotkov, sta zdaj 80!'« je poudarila Maja.
Njene besede sta nam potrdila tudi glavna akterja. »Na začetku, ko sva dobila stanovanje, je bilo kar težko,« nam je priznal Branko, Atifa pa je dodala: »Tudi meni je bilo na začetku malo težko, nisem vedela, kako bova to izpeljala, kako bova živela sama, kdo bo kuhal … Skrbelo me je tudi, kako bodo drugi gledali na naju, da sva mož in žena. Zelo sem vesela, da so nama Rok in vsi drugi naši, Mira, Darja in Joži, zaupali. Tudi soseda nama pomagata. Vesela sem, da imava takšne sosede, tako da ne greva nikamor drugam.« Po zaslugi vseh vpletenih jima niti ni treba.
