»Vsakodnevno življenje vse bolj prevzema Kafkine oblike.«

Kje ste dobili zamisel za film Leto opice?

Želel sem narediti zgodbo o absurdu modernega oziroma posttranzicijskega življenja, ki sem ga doživljal tako v Makedoniji kot na področju nekdanje Jugoslavije in Balkana. Od nekdaj me je zanimala ta sprememba vsakodnevnega življenja v nekaj, kar vedno bolj prevzema Kafkine oblike. Spomnil sem se enega »nepomembnega« primera, ki se je zgodil pred 30 leti v beograjskem živalskem vrtu, ko je priljubljen šimpanz Sami v roku treh dni dvakrat pobegnil iz svoje kletke in se sprehajal po strehah Dorćola ter kalamegdanskem parku. Postal je zelo velika medijska zanimivost. Lovile so ga razne televizije, zbrali so se ljudje, ki so navijali za to, da ga ne bi ujeli, a jim ga je nekako le uspelo zvabiti. Sami je potem še nekaj let živel v živalskem vrtu, ko je umrl, pa so se zaradi njegove neverjetne priljubljenosti odločili, da mu postavijo spomenik pred živalskim vrtom, ki stoji še dandanes. Precej bizaren primer, ki pa me je navdihnil za film. Nastala je zgodba, v kateri se prepletata domišljija in resničnost. Zanimivo je, da je, ko sem začel pisati scenarij, delovala precej nerealno, med pisanjem pa je resničnost vse bolj drsela prav v to smer: dandanes, v času čudežev in norosti, sploh ni več tako neverjetno, da bi pobegla opica postala nekakšen simbol borbe za svobodo, aktivist, kot je to prikazano v našem filmu – to je že skoraj postalo nekaj dokumentarnega.

Zakaj ste se odločili, da v filmu ne uporabite prave opice?

Na začetku smo načrtovali, da bomo večino scen posneli z resnično, trenirano opico, nato pa smo izvedeli, da bi morali zaradi varnosti šimpanza scene posneti ločeno od ljudi. V filmu je veliko sodelovanja med igralci in opico, zato se nam je zdelo, da bi bilo to – ne glede na pristnost videza prave živali – veliko večja laž in manipulacija kot način, za katerega smo se odločili pozneje. Poleg tega smo izvedeli, da se te živali precej surovo muči, dokler ne naredijo tistega, kar se od njih pričakuje. Odločili smo se, da najamemo zelo ugledno podjetje iz Anglije z veliko izkušnjami in priporočili, ki se ukvarja z animatroniko za razne hollywoodske in druge filme, pogledali nekaj demo posnetkov njihovih »živali« in ugotovili, da nam to ustreza, saj je bilo videti pristno. Priporočili so nam Petra Elliota, ki nase navleče zelo kompliciran kostum, težak okoli 40 kilogramov, z veliko elektronike in vgrajenim sistemom za hlajenje in koordinacijo. Njegov obraz se le delno premika, sicer pa se obrazna mimika ustvarja z daljinskim upravljanjem. Peter je enkrat prišel v Skopje, da nam pokaže, kaj vse se da narediti. Dogovorili smo se, da bomo naredili preizkus: da bo v pisarno »vpadel« oblečen v kostum. Čeprav so vsi vedeli, da bomo imeli umetno opico, so ob njegovem prihodu začeli množično bežati. Zame je bil to odličen dokaz. To me je pomirilo, saj sem uvidel, da nisem naredil napake, ko sem se odločil za to. Peter je različne živali igral že v več kot 150 filmih. Zelo je izkušen na tem področju, proučuje njihovo obnašanje in celo psihologijo, tako da nam je zelo pomagal tudi s predlogi opičjih odzivov, da so bili ti bolj pristni. Sam lahko zgolj domnevam, kako se opica odzove na neke konkretne razmere, ker tega nikoli v življenju nisem videl. Bil je tudi velik profesionalec. Od podjetja smo namreč dobili precej smešna navodila: ne bi smeli snemati več kot 15 minut nepretrgoma, leče bi moral menjati na vsako uro ... A se tega ni držal, ker je bil tako predan filmu. Če bi vse delali po navodilih, bi zelo podaljšali čas snemanja. Pa ne le čas – ko se snema film, se med igralci in ekipo zgodi neka energija, ki »pobegne«, če se veliko reže in čaka. Ta njegova »mašinerija« tudi zelo šumi, zato smo morali nekatere scene naknadno sinhronizirati. To smo delali v Sloveniji pri našem koproducentu Strup produkciji iz Ljubljane. Peter se je sam ponudil, da pride to naredit, in to brezplačno – preprosto mu je bilo toliko do tega, da profesionalno oddela do konca.

Kako pa ste izbirali igralce?

Vedno najprej naredim poskusna snemanja. S sodelavci, ki mi pomagajo pri avdicijah, na osnovi fotografij in spominov za vsako vlogo izberem 10–20 ljudi. Pri svojih filmih bolj iščem pristnost kot neko gledališko igralsko veličino. Bolj sta mi pomembni »fizikus« in energija, ki jo nosi igralec. Pri prvem krogu poskusnih snemanj sploh nočem biti zraven, to oddelajo moji pomočniki, jaz pa potem precej nevtralno, saj nimam predznanja, pogledam rezultat na ekranu. Na podlagi tega se nato odločim za dva, tri igralce za vsako vlogo, nato pa sledi sklepni del avdicije, kjer me najbolj zanima, kako sodelujeva z igralcem, kako se odziva na navodila, ali se lahko spreminja ..., da vidim, ali se lahko jaz s svojo prakso dela z igralci ter on kot igralec in profesionalec najdeva v procesu. Zanimivo je, da sem Igorja Angelova, ki igra glavno vlogo v filmu Leto opice, predvidel za poskusno snemanje za neko drugo, mnogo manjšo vlogo, ker sem si v vlogi glavnega lika iz več različnih dramaturških razlogov zamislil deset let starejšega moškega, kot je Igor. Ker z nobenim od kandidatov za glavno vlogo, ki so ustrezali po starosti, nisem bil zadovoljen, Igor pa mi je »padel v oči«, sem pomislil, da je bolje, da spremenim zgodbo in bom vsaj imel igralca zanjo. Seveda nekaj izgubiš, ampak korist od tega je mnogo večja od izgube. Pogosto to govorim tudi svojim študentom – da je vsaka odločitev pri režiranju filma neke vrste srednja pot. Nikoli ne dobiš vsega, vedno moraš kaj izgubiti. Vsaka odločitev je izločanje vseh drugih možnosti, saj se osredotočiš na eno in s tem izgubiš preostale, umetnost režiserja pa je, da hitro oceni, kaj je korist in kaj izguba, ter da se odloča za dobro zgodbe, ideje, pomena filma. Mislim, da z Igorjem nisem naredil napake. Občinstvo se nanj zelo lepo odziva, in to mi je bilo pravzaprav najpomembnejše.

Po slovenski premieri filma Leto opice v Cankarjevem domu ste dejali, da ne želite, da ga gledalci dojamejo zgolj kot komedijo, ampak da v njem vidijo globlje sporočilo. Kakšno?

Bistvo filma bi bilo, da čeprav je dandanes življenje v državah, kot je Makedonija, tragikomično, kljub temu obstaja upanje oziroma vera v prevlado topline oziroma čustvene povezanosti, celo med ljudmi in živalmi. Želel sem, da bi se gledalci filma ob sicer precej lahkotni vsebini malo zamislili nad resničnostjo, v kateri živijo, da bi se vprašali, kaj imajo od tehnološkega razvoja 20. in 21. stoletja, ali res živijo v vse boljšem in v vse svobodnejšem svetu oziroma koliko na njih vplivajo ideološke, politične in medijske manipulacije, ki so okrog nas vse bolj očitne.

Makedonci hodijo v kino?         

Čedalje manj. Zelo malo je tudi kinodvoran, to je postalo že skoraj misija nemogoče. V Skopju obstajata dve točki: Cineplexx z nekaj dvoranami in ena kinodvorana. Ko sem bil mlad, je bilo v Skopju 28 kinodvoran. To je ogromna razlika. Ljudje sploh nimajo več navade, da bi šli v kino, na žalost filme raje gledajo na spletu ali »prek kablov«. Na srečo pa obstajajo mednarodni festivali in distribucije po »art kino mrežah«, tako da lahko film še vedno doseže ljudi.

Kakšno je sicer življenje v Makedoniji?

Življenje v Makedoniji je na splošno dokaj težko. Imamo kar nekaj težav, predvsem ekonomskih. Država trpi zaradi vulgarnega prehoda iz nekega sistema, ki je bil sicer slab, a so, se mi zdi, na neki način ljudje bolj spokojno živeli v času socializma kot zdaj, v tej kvazi demokraciji in svobodi, ki jim je – govorim o nižjem in srednjem razredu – prinesel skrbi in nezaposlenost. Po mnogo kazalcih je država gospodarsko daleč od blaginje. Ljudje, še posebno mladi, se masovno izseljujejo. Vsi moji študenti mi pravijo, da bi šli, če bi imeli možnost. Gospodarski položaj povzroča psihološke, ideološke in druge probleme v državi. Stanje v Makedoniji ni rožnato, rožnato ni postalo niti s spremembo oblasti, ki se je zgodila pred dvema letoma, saj ostajajo nerešeni osnovni problemi: ljudje še naprej bežijo iz države, ker ne želijo, da bi njihovi otroci odraščali v okolju s sumljivim izobraževalnim sistemom in zdravstvom. Obstaja politični izbor, in sicer v smislu: tisti, ki je z nami, lahko obstane, tisti, ki ni, pa naj umre, kaj nas to briga ... Veliko mladih, še posebno izobraženih ljudi, je ekonomski azil našlo pri vas v Sloveniji. Zdaj je v Sloveniji veliko več Makedoncev, kot jih je bilo pred 30 leti.

• V objemu narave, miniaturnih hišic ter skrbno urejene okolice

Kakšno pa je zdaj stanje med Makedonci in Albanci?

Sobivanje z Albanci je že zelo dolgo. Obstaja sprejemanje pa tudi neke vrste avtizem – mi zase, vi zase. Zelo hitro lahko znova pride do spora, če bi si kdo od zunaj to želel, kot se je zgodilo leta 2001. Bojimo se, da ne bi spet kakšen svetovni velikan prišel na to zamisel. Brez vmešavanja od zunaj, mislim, da ni nevarnosti. Vsi imamo prijatelje Albance in obratno, če so to seveda normalni ljudje, ne neki zadrti nacionalisti. Velika večina albanskih gverilcev, ki se je leta 2001 spopadala z vojsko in policijo, je prišla iz Kosova in Albanije. Lokalno prebivalstvo se je navadilo sobivanja, še posebno v mestih, kjer je mešano prebivalstvo. Jaz osebno se počutim varno, zelo pogosto grem v tako imenovani albanski del mesta.

Pripravljate že kakšen nov projekt?

Že nekaj časa se ukvarjam z novim projektom. To je vedno lepo obdobje in najbolj ustvarjalni del našega dela, ko si nekaj predstavljaš, fantaziraš, si obseden z nekimi fantomi, ki se ti podijo po glavi, z nekimi liki in zgodbami, potem pa to oblikuješ in ustvariš neki nov svet. To je zelo spodbudno, a tudi zelo mučno obobje, ker dolgo traja in ima ves čas vzpone in padce, trenutke navdušenja in vznesenosti, trenutke depresije in dvomov. Upam, da bom do konca leta napisal prvo različico scenarija, nato pa začel s procesom, ki je na žalost postal zelo dolg. Od rojstva ideje in prve različice scenarija do uresničitve filma je na primer v mojem prejšnjem primeru minilo pet let. Proces prijavljanja na nacionalni sklad in na druge koprodukcijske in evropske sklade vzame zelo veliko časa. Ljudje morajo imeti kondicijo in potrpežljivost, saj se lahko to navdušenje in ta vrsta opitosti z zgodbo in idejo izgubi, če veliko časa čakaš. Ko pride do uresničitve, imaš vsega vrh glave od vse te borbe za zagotovitev finančne opore, ampak tako je, na žalost. V nekaterih državah je domača podpora zadostna in ti ni treba iskati tujih partnerjev. Mislim pa, da je praksa delanja filmov povsod po Evropi podobna, saj tudi med ogledom špic filmov iz filmsko močnih držav, kot so Nemčija, Francija in Belgija, vidim, da je vključenih najmanj pet, včasih celo deset najrazličnejših struktur financiranja in ustvarjalnih sodelovanj iz različnih evropskih držav.

Glavna protagonista črne komedije Leto opice, ki je nastala v makedonsko-slovensko-srbsko-kosovski koprodukciji, sta reven čuvaj v živalskem vrtu v Skopju Cobe in njegov prebivalec, šimpanz Koko.

Dimo Popov

Kar ni nujno slabo ...

Ni. To vedno prinese neko kakovost. Edino, kar ni dobro pri tem, je, da se dolgo vleče in da morajo ljudje čakati. Tudi veliki režiserji, kot je Almodóvar, v zadnjem času filme »pakirajo« po tri leta. Enako je v industrijskem, žanrskem filmu v ZDA. Velikokrat v intervjujih režiserji, ki so bili v moji mladosti hollywoodski velikani, kot sta Brian De Palma in John Carpenter, pravijo, da če bi danes začeli delati filme, nikoli ne bi dobili denarja zanje. Dandanes se filmi ustvarjajo za dvourno zabavo v kinu ali pred računalnikom. Zabavni filmi in »blockbusterji« se namerno delajo tako, da so za enkratno uporabo, kot plastika – uporabiš in zavržeš. To ni več umetnost. Na srečo še vedno obstajajo – da rečem tako – resni filmi, a avtorji nimajo več te vznesenosti, kot so jo imeli konec 60. in na začetku 70. let prejšnjega stoletja, ko je obstajala ideja, da lahko film spreminja svet. Dandanes ljudi nihče ne poziva, da gredo na barikade. Mislim, da je danes umetnost izgubila to vlogo, a to ne pomeni, da ne bo prišel čas, ko se bo vrnila. To gre po mojem mnenju v valovih. Verjetno je veliko odvisno od duha časa. Trenutno prevladuje duh prilagajanja in potrošništva, ljudje postajajo uniformirani, obnašajo se kot množica. Individualizem je razglašen, se izgublja, za kar mi je zelo žal.

Vladimirjeva filmografija obsega štiri celovečerne igrane filme in štiri celovečerne dokumentarne filme. Za svoje delo je prejel številne nagrade. Za celovečerec Hi-Fi je leta 1987 v Puli osvojil zlato areno, za Bulevar revolucije pa je leta 1993 na Mednarodnem filmskem festivalu v Salernu dobil zlato medaljo. Nagrajena sta bila tudi njegova dokumentarna filma Srećna Nova godina (Srečno novo leto, 1978) in Ko radi ne boji se gladi (Kdor dela, se ne boji lakote, 1983). Leta 1997 je za film Gipsy Magic, za katerega je napisal scenarij, režiral pa ga je Stole Popov, dobil glavno nagrado na Festivalu sredozemskega filma v Franciji, za črno komedijo Pank ni mrtev pa je leta 2011 v Karlovih Varih slavil v skupini East of the West.