Manca Špik Dobra karma

Manca Špik s hčerko preseljena na povsem ...

Vesna Šošterič (2) Svet24.si

Razvpita resničnostna zvezdnica išče moškega

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

Dejan Židan in Tanja Fajon Svet24.si

Židan ob odstopu: "Prišel je čas, da slovensko ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Razkrivamo poti provizij za TEŠ6

Soraja 2 Odkrito.si

Torbica za 3.000 evrov in še kaj!

Mijo Matić Njena.si

Takole po karanteni uživa sanjski Mijo

Vražje Dinamitke: V letu premiere smo vse tri praznovale 50 let

Alesh Maatko, 27.04.2020 13:19:50

★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★

Delite na:
Vražje Dinamitke: V letu premiere smo vse tri praznovale 50 let
Alenka, Damjana in Simona so v muzikalu zaigrali v vlogah Rosie, Tanye in Donne. Urška Košir

Alenka Godec, Damjana Golavšek in Simona Vodopivec Franko so se pred petimi leti združile v Dinamitke, v nepozabnem muzikalu Mamma mia!, polnem optimizma in čudovite energije, pa pustile neizbrisno sled v domačem kulturnem prostoru, ki je Slovenijo postavil na mednarodni zemljevid muzikalov. Po zadnji razprodani predstavi, ki se je zgodila ob koncu lanskih počitnic, niso vrgle puške v koruzo, ampak še naprej širijo dobro voljo. Tudi ob našem pogovoru, čeprav zaradi trenutnih razmer le na daljavo, ni bilo nič drugače. Glasbenice znova dokazujejo, da se življenje po 50. letu ne konča, ampak je še bolj vražje. Tako vražje, kot so Rosie, Tanya in Donna.

Kot Dinamitke ste z muzikalom Mamma Mia! osvojile slovenska srca. Ste pričakovale takšen odziv?

Alenka: Mislim, da nikoli zagotovo ne moreš predvideti, kakšen bo odziv občinstva. Vaje so kazale na to, da ustvarjamo nekaj velikega, nekaj, kar je primerljivo s svetovno produkcijo muzikalov, in nekaj, česar pri nas še ni bilo. Spomnim se prve sezone Križank. Načrtovali smo štiri predstave, potem pa smo na vajah pred predstavo vsak dan dobivali nove termine! V prvi sezoni smo razprodali Križanke kar 17-krat! Kaj lepšega si res ne bi mogli želeti. Mamma mia! je fenomen v slovenskem prostoru in veliko možnosti je, da bo to ostal za vedno.

Damjana: Ko mi je Simona sporočila, da so (Prospot) dobili pravice za uprizoritev muzikala Mamma Mia! v Sloveniji in da bom dobila vlogo v njem, me je zadelo, kot bi se zaljubila, z metuljčki v trebuhu vred. V tistem trenutku nihče ni vedel, kako bo muzikal sprejet pri slovenskem občinstvu, čeprav smo vedeli, da je Mamma Mia! svetovna uspešnica. V Sloveniji pa ni bilo tradicije produkcij velikih muzikalov, zato je nekaj negotovosti vendarle bilo. V sodelovanje sem šla brez pričakovanj; rada sem metaforično rekla, da bi šla peš v Ljubljano na vaje, če bi bilo treba. Vsak od ekipe je vložil kar največji del sebe. Producentu Juretu Franku je uspelo povezati nas v veliko družino. Za delo smo bili izjemno navdahnjeni. Takega odziva nisem pričakovala. Sem si pa zelo želela, da bi nas sprejeli, ker sem vedela, da delamo dobro in da bo predstava odlična.

Simona: Pričakovati takšen odziv bi bilo zelo samovšečno. Ne, nikakor nismo pričakovali take norije, saj se v Sloveniji do Mamme Mie! kaj takega še ni zgodilo. Morda se je ravno zato zgodilo … V projekt smo šli brez velikih pričakovanj in z iskreno željo narediti slovenski muzikal, ki bo na ravni tistih na West Endu in Broadwayu. Dinamitke so se »zgodile« znotraj muzikala – z iskrenostjo, željo, trdim delom, energijo, prijateljstvom in karizmo vsake posebej in vseh treh skupaj.

Bi lahko izmed premnogih čudovitih ponovitev izluščile predstavo, ki vas je najbolj ganila?

Alenka: Mene je vsaka na neki način ganila, ker sem vsakič občutila hvaležnost, da sem lahko del tega. Naše »tavelike« predstave so bile zgodba zase. Do zadnjega kotička napolnjene Križanke, športne dvorane … Potem sta tu še moji dinamitki, naše prijateljstvo, naša povezanost, naše ubrano prepevanje. Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli ... Jaz sem vsako predstavo doživljala v popolnosti, zadnjo pa čustveno daleč najbolj.

Damjana: Predstava je odlična. Zasnovana je tako, da v gledalcu poleg Abbine glasbe vzbudi tako smeh kot solze, predvsem pa je srečen in vesel, ko odhaja iz dvorane. Ne vem, ali bi lahko izluščila katero predstavo. Zagotovo prve ne pozabiš nikoli, saj se rojeva nekaj novega. S široko odprtimi očmi pričakuješ, kaj se bo zgodilo, bo stekla energija med nami ter med nami in občinstvom ... Vendar pa je bila zadnja zame zelo čustvena, vedela sem, da jo bomo »zvozili«. A je bolelo. Predstavo sem ljubila. Stiskalo me je že nekaj predstav prej.

Simona: Prva in zadnja. Po dolgih mesecih vaj smo z nestrpnostjo pričakovali prvo uprizoritev pred občinstvom. Dokler ne nastopiš pred polno dvorano, ne veš, kakšnen bo odziv in kako je predstava všečna. Zgodilo se je v Žalcu, občinstvo je ponorelo in nam se je odvalil kamen s srca. Pomirjeni smo se veselili premiere. Navdušenje se je še stopnjevalo in nekega avgustovskega večera, štiri leta pozneje, leta 2019, smo v Križankah odigrali zadnjo predstavo. Odigrali smo jo z vsem žarom, zraven jokali, občinstvo pa nas je še zadnjič nagradilo s čudovitim odzivom, stoječimi ovacijami, aplavzu ni bilo konca! Končala se je mogočna zgodba in nas zaznamovala za vse življenje.

Dinamitke
Glavne protagonistke so pred letom dni predstavile lastno skladbo V mojem filmu.
Urška Košir

Če potegnemo črto: neka energija je morala biti med vami in občinstvom, da vas lahko še naprej spremljamo ... Drži?

Alenka: Ko se ti enkrat zgodi nekaj tako velikega, je težko kar presekati. Na srečo imamo Dinamitke veliko podporo Jureta (producent muzikalov in njihovih eksplozivnih koncertov, op. a.) in seveda občinstva, ki nam je še vedno zelo naklonjeno.

Damjana: Glasba je jezik, ki z nevidnimi nitmi povezuje ljudi. Na odru nas je bilo veliko, prav tako v dvoranah oziroma na prizoriščih. Kmalu se je izkazalo, da je predstava velika in da bo treba za uprizoritev izbrati prizorišča, ki sprejmejo več kot tisoč gledalcev. Vsi smo pletli nevidne niti, energija med nami je bila očitna, vsi smo bili eno. Mislim, da je muzikal končan, a Dinamitke prenašamo ogenj naprej.

Simona: Dinamitke smo se res v vsem ujele. V prvi vrsti seveda pevsko, tudi energija med nami je bila eksplozivna, kar se je prenašalo na občinstvo. V letu premiere smo vse tri praznovale 50 let in marsikomu postale vzor, kar je dokaz, da se življenje po 50. letu res ne konča. Bile smo motor Mamme Mie! v predstavi in zunaj nje. Nadaljevanje zgodbe je logična posledica.

Kaj vse še lahko pričakujemo od Dinamitk, ko se trenutni položaj umiri? Kakšne načrte imate za naprej? Ste imeli kakšne posebne načrte za to pomlad, a ste jih zaradi nastalih razmer morali prestaviti?

Alenka: Načrtovale smo kar nekaj koncertov in srčno upam, da nam bo kmalu dano spet stopiti na odre. Naše koncerte smo izoblikovali pod budnim očesom režiserja Jaše Jamnika, v družbo pa smo povabili še Marjana Buniča (Harry iz Mamma Mie!), ki lepo krmari našo barko skozi oba dela koncerta. V prvem delu so pesmi, ki so nam vsem trem drage, vsaka zapoje eno svojo, kar se spodobi glede na naše dolgo glasbeno popotovanje, drugi del pa je v celoti Mamma Mia!

Damjana: Trenutno nam izredne razmere ne dovoljujejo nastopati. Za letošnji marec smo imele kopico že napovedanih koncertov, ki smo jih morale žal prestaviti. Kako bo s koncerti v prihodnje, je odvisno od okoliščin. Sama sem optimistka in upam, da bo naše že poletje.

Simona: Upam, da še veliko … Po čudovitem dobrodelnem koncertu za Male viteze v SiTi Teatru v Ljubljani smo se odpravile na gostovanja po Sloveniji. Z nami je tudi Marjan Bunič, ki je v Mammi Mii! blestel v vlogi Harryja, pri Dinamitkah pa dodaja moški ton z veliko humorja. Žal so morali naši glasovi za nekaj časa utihniti. Srčno upamo, da se bo to grozno stanje čim prej umirilo in ne bo terjalo prevelike cene.

Ko že govorimo o muzikalih: če damo Mammo Mio! ob stran, vas je kateri še posebej navdušil, bodisi doma bodisi v tujini?

Alenka: V Londonu sem si pred nekaj leti ogledala Kinky Boots in Dreamgirls (oba odlična), pri nas pa so me pred kratkim zelo navdušili Addamsovi v MGL-ju.

Damjana: Poleg Mamme Mie! bi omenila Hello, Dolly. Zdi se mi, kot bi mi bila vloga pisana na kožo (Dollyjin značaj, glasba). Nazadnje sem si v Londonu ogledala Matildo, ki me je povsem »sezula«. No, tudi Company (Druščina) ima svoje posebne razsežnosti, predvsem Sondheimova glasba … Ja, Dolly!

Simona: Ogledala sem si res veliko odličnih muzikalov v Londonu in New Yorku. Omenila bi Matildo po literarni predlogi Roalda Dahla, v kateri nastopajo predvsem otroci, ki so izjemni v svoji izvedbi, ter najbolj odštekan muzikal The Book of Mormon, katerega avtorji so ustvarjalci South Parka.

Dinamitke
Vražji tercet Dinamitke, ki združuje Alenko, Damjano in Simono, deluje tudi po zaključku najuspešnejše odrske zgodbe v Sloveniji.
Urška Košir

Mnoge umetnike in glasbenike je pojav koronavirusa pahnil na rob preživetja. Kako zelo je prizadel vas?

Alenka: Razmere so zelo resne in neprijetne za vse; veliko je odvisno od tega, kako dolgo bo trajalo. Dlje bo, težje bo. Za ogromno ljudi, za katere je bilo življenje težko že prej, bo zdaj še težje, zato je najprej treba pomagati tem. Upam pa, da bomo »zvozili« in da bodo posledice čim manj boleče.

Damjana: Samozaposleni umetniki smo še posebej na udaru, saj smo umetniki zadnji na seznamu, tudi ko ni krize. Včasih imam celo občutek, da je umetnik nekakšen nebodigatreba, zajedalec. A ne smemo pozabiti, da vsak potrebuje hrano za dušo in da družba potrebuje ogledalo, da se vsake toliko kritično zagleda in spozna, kam pluje. Umetnost je torej kompas in ogledalo.

Simona: Za zdaj je »prisilni dopust« v redu. Kmalu bom začela pogrešati oder, čeprav imam na vrtu precej dela in se zamotim. A oder je oder … Treba je nekako sprejeti stvari take, kot so. Če se preveč usmeriš v težave, se ti zna zgoditi, da spregledaš očitne rešitve. Grozljive novice prihajajo in sočustvujem z vsemi, ki preživljajo to grozo, izgubljajo svoje bližnje, ti umirajo sami, stran od svojih ljubih. Čas bo pokazal, ali smo se kaj naučili.

Se vam zdi, da je država pravilno ukrepala, glede na to, da smo v našem medijskem svetu skoraj vsi ali samozaposleni ali pa ustvarjamo kot samostojni podjetniki?

Alenka: Kolikor lahko slišim v dnevnih poročilih, se stvari usklajujejo. Želim verjeti, da bo država ukrepala tako, da čim bolj olajša to težko obdobje svojim ljudem. Sem zelo apolitična in na splošno politiki ne zaupam preveč, a v danem položaju je jasno, da bo država morala poskrbeti za ljudi. To so zares izredne krizne razmere, v katerih smo se naenkrat znašli vsi – in le skupaj lahko to prebrodimo. Z veliko odgovornostjo do sebe in drugih. Naj to obdobje iz vseh nas izvabi naše dobre plati.

Damjana: Mislim, da je vlada nekatere državljane s svojimi odpustki in denarno pomočjo že pomirila in je samoosamitev oziroma karantena vsaj nekoliko lažja. Ali so bili ukrepi pravilni in dobronamerni, bo pokazal čas. Več ne bom rekla. Doma sem obljubila, da ne bom javno razpravljala o politiki. A marec 2020 si bom zagotovo zapomnila.

Simona: Našega podjetja država ni nikoli podprla, pa smo ustvarjali res velike in kakovostne predstave, ki so razveseljevale veliko število Slovencev. Vedno smo vse delali s svojimi sredstvi. Upam, da bomo vsaj v teh razmerah deležni kakršnekoli pozornosti.

Kaj sicer počnete v času, ko smo vsi doma, nastopov oziroma prireditev pa ni? Ste pridobili kakšen konjiček, ste morda postorili kaj, za kar prej ni bilo časa?

Alenka: Trudim se narediti čim več tistega, za kar mi v normalnih okoliščinah ponavadi zmanjka časa. Na vrsto so prišla okna, ki so predolgo čakala na krpo. Ampak je še veliko vsega, tako da upam, da ne izgubim zagona. (smeh). Kuham vsak dan, kar prej ni bilo izvedljivo. Po dolgem času sem naredila rižev narastek, fanta sta vesela. Skušam ostati pozitivna, ne glede na razmere, ki nas vse zelo skrbijo.

Damjana: Živim na deželi. Imam vrt in pomlad, še posebej marec, je na Vipavskem čas za najnujnejša opravila. Krompir, česen, čebula in prve solatke so v zemlji. Čarli je veliko v svojem studiu … Najbrž bomo imeli vsi zelo »popucane« domove, čeprav mene to še ni zagrabilo.

Simona: Mi na srečo živimo v hiši z vrtom v manjšem kraju, kar nam v teh razmerah nudi različne možnosti. Sama pravim, da se usposabljam za kmečki turizem, saj kuham, pečem, urejam vrt, v rastlinjaku je že precej posajenega ... Ker imamo dva srednješolca, je vsa družina doma in »akcije« ne manjka, čeprav smo v osami. Pogledam kakšen film, berem, vsak dan grem za kakšno uro v bližnji gozd, klepetam s prijateljicami po telefonu ... Seveda tudi z dekletoma snujemo nove ideje, za katere upam, da jih bomo lahko kmalu uresničevale. Zdaj je čas za ustvarjanje novih pesmi.

Dinamitke
Celotna ekipa muzikala je poskrbela za edinstven entuziazem. Mnogi so muzikal poimenovali kar »Mamma Mia terapija«.
Urška Košir

Kako sicer sami skrbite za zdravje oziroma kakšne preventivne ukrepe izvajate?

Alenka: Kako se obnašati v tem času, vemo. Vsi v naši družini se ukrepov držimo. Večinoma smo doma, zato je sprehod s kužki še bolj dobrodošlo opravilo kot sicer.

Damjana: Rada sem na zraku, v naravi. Kuža naju vsak dan odpelje na sprehod. Uživava čim bolj lokalno pridelano hrano. Nič posebnega ne izvajava, rada se imava. Z otroki se imamo radi na daljavo – živijo v Ljubljani, a v mislih smo ves čas objeti.

Simona: Poskušamo živeti čim bolj zdravo in umirjeno. Kakovostna prehrana, gibanje, če je le mogoče na svežem zraku, ostajamo v osami, če pa že gremo med ljudi, se zaščitimo.

Imate za konec še kakšen nasvet za naše bralce? V teh dneh je namreč pozitivno razmišljanje še kako potrebno in pomembno.

Alenka: To so zelo zahtevne razmere in pomembno je, da ohranimo dobro voljo, predvsem pa, da smo morda še bolj pozorni na okolico, da smo še bolj prijazni in sočutni. Marsikaj je mogoče, čeprav trenutno ljudem ne moremo stisniti roke ali jih objeti.

Damjana: Žal mi je za vse, ki trenutno osebno preživljajo grozo tega globalno težkega trenutka. Preteklosti ne moremo spreminjati in ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti. Ostane nam le ta trenutek zdaj in od tega je odvisno, kako se bodo stvari razpletale. Strah zagotovo ne pripomore k svetlejšemu doživljanju in preživljanju časa, ki smo ga primorani preživljati v osamitvi. Ampak jasno je, da bo ta ukrep (vsaj za zdaj) pripomogel k izboljšanju stanja. Enkrat bo tudi virus premagan. Treba je zdržati, prepričana sem, da bo to stanje zdaj prineslo veliko pozitivnih sprememb, predvsem v nas samih. Spet nočem zaiti v politiko, ker zbudi moj temni del. Vsem nam želim obilo potrpežljivosti, sočutja, hvaležnosti, s pogledom, zazrtim vase, kolikor je mogoče. Del celote smo. Jasno je nekaj: človek kot vrsta živega bitja (vseeno, ali ste posameznik, ki se trudi delati dobro in trajnostno, tukaj mislim na vrsto kot tako) na Zemlji ne bo obstal, če bo nadaljeval s svojim početjem, odnosom. Morda nam Zemlja daje drugo priložnost, da se vendarle ustavimo. Izstopiti ne moremo, četudi bi si to želeli. Morda nam bo kot vrsti uspelo, če bomo prevzeli odgovornost, počistili za sabo, ugotovili, da denarja ne moremo jesti, in izbrali edino pravo pot – ljubezen.

Simona: Verjamem, da bomo z odgovornim ravnanjem, kot nam ga priporoča zdravstveno osebje, premagali to krizo. Pomembno je, da se umirimo in v tem času živimo v okviru zmožnosti ter tudi iz tega potegnemo nekaj pozitivnega. Vsakodnevna rutina pripomore k umirjenosti. Skoraj ne pomnim, kdaj sem imela toliko časa zase, za svoje bližnje, prijatelje. Izkoristimo to!

★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★