Vlatko Stefanovski - vrhunski koncert z grenkim priokusom

»Res sem hvaležen, da imam resničen koncert, ne pa takega za kamere,« je kar dvakrat povedal eden najboljših kitaristov na svetu Vlatko Stefanovski, ki je prejšnji teden »napolnil« Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Seveda dvorana ni bila polna. Bila je žalostno zevajoče prazna, saj novi družbeni red zahteva varnostne razdalje, da o maskah ne govorimo. Kljub veselim pričakovanjem pred koncertom je zato dogodek pustil grenak priokus.

Makedonski kitarist tokrat pred velikim koncertom ni dajal intervjujev – mu pač ni bilo treba, saj je bilo jasno, da bo tistih nekaj sto vstopnic takoj razprodal. Še vedno se spomnim, ko sem ga pred skoraj dvema desetletjema gledala najprej v Cankarju, kmalu pa še v beograjskem Sava centru. In ugotavljala, kako je srbsko občinstvo veliko glasneje izražalo navdušenje in zato naredilo koncert še boljši … Zdaj je bilo itak vse komorno. Komorno na odru, kjer se je Vlatku kot gost v dveh skladbah pridružil samo Rade Šerbedžija, sicer pa je namesto kolegov na odru Vlatko nasnemaval sam sebe, med občinstvom pa je bilo itak toliko razdalje, da energije ni bilo, zaradi mask pa se ni dalo niti razbrati, ali je kdo res navdušen …

Glasbena scena je zagotovo med tistimi, ki so zaradi korone najbolj nasrkala. Koncertov dolgo sploh ni bilo v živo, zdaj pa je treba dvorane pustiti več kot tri četrt prazne, da se virus ne bi prenašal. Seveda pa se tako tudi težje prenaša energija. Tista dobra, pozitivna, zaradi katere je glasba v živo pač nekaj posebnega.

Očitno prihajajo časi, ko bomo veseli, če bo na odru sploh kdo igral v živo.

Vlatko je sicer koncert začel z makedonskimi narodnimi, kasneje pa je preletel svoje največje uspešnice, zaigral pa je tudi Uspavanko za Radmilo M. – pesem skupine Bijelo dugme, saj ga je Bregović, ki je s svojo takratno zasedbo album snemal v Skopju, prosil, da posname kitarski del. Ko se je Vlatku, ki že 50 let igra kitaro, pridružil Šerbedžija, sta eno od dveh pesmi posvetila Dušanu Jovanoviću, režiserju, ki ga Rade izjemno občuduje in se trenutno zdravi v bolnišnici, saj ima hude zdravstvene težave. Ko se je Rade poslovil, je Vlatko akustično zamenjal za električno kitaro in odigral še nekaj uspešnic svoje nekdanje zasedbe Leb i sol, nato pa se je v bisu spet vrnil k akustiki in med drugim odigral Cinema paradiso v čast nedavno preminulega skladatelja Ennia Morriconeja.

Vlatko je mojster, ampak tokratni koncert zagotovo ni bil njegov najboljši. Priznam, nisem pričakovala, da bom kdaj na odru velike dvorane Cankarjevega doma gledala samo tipa s kitaro. Tak kantavtorski nastop je super za manjše klube, v naši največji koncertni dvorani pa bi si želela vsaj malo več. Ko je Vlatko nastopal s triom, je bilo opaziti, da glasbeniki tudi med sabo na odru tekmujejo, se presenečajo, navdihujejo. Zdaj situacija ni naklonjena presežkom. Očitno prihajajo časi, ko bomo veseli, če bo na odru sploh kdo igral v živo. Pa čeprav sam s kitaro. Sicer pa bomo tudi poslušalci pretehtali, koliko užitka še ponuja poslušanje v maskah, ko ne vidiš odzivov soseda, ki itak sedi predaleč, da bi lahko med koncertom še kaj skupaj pokomentiral. Vlatko se je sicer veselil pravega koncerta pred občinstvom, ampak to veselje ima bolj grenak priokus …

Ne pozabite, revija ★★★ VKLOP/STOP ★★★ jutri že v trafikah in seveda na spletu.