Včasih se mi zdijo ženske še slabše od moških!
Pred kratkim je izšel še tretji del knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače s podnaslovom Moške zgodbe. Milena Miklavčič je ponovno zbrala več sto osebnih zgodb, ki vas bodo pretresle, navdihnile in predvsem podučile o življenju. Ki ni (vedno) pravično.
Milena je sicer tudi stalna komentatorka v oddaji Zadnja beseda, ki jo lahko ob ponedeljkih in petkih spremljate na TVS.
Zakaj so tokrat v ospredju moški?
V 35 letih, odkar so me začele zanimati tovrstne zgodbe, sem neštetokrat slišala: »Kdaj bomo pa mi prišli na vrsto?« A na začetku sem se le nasmihala, češ, saj imate vse, kar je mogoče: družba vam je naklonjena bolj kot ženskam, imate moč, oblast – kaj bi še radi? Usode žensk, ki so trpele, so mi šle dolgo časa bolj do srca. Potem pa se je položaj obrnil. Ženske so prevzele »oblast« in se začele obnašati, kot so se nekoč gospodje do njihovih mam in babic. Spoznavala sem, da postajajo moški nebogljeni, da se ne znajdejo, ko jih dominantne ženske spravljajo v zadrego. Med njimi je bilo vedno več takšnih, ki kljub srednjim letom še niso bili z žensko. Dobila sem občutek, da ne bo dolgo trajalo, ko bodo ženske osvojile svet, moški bodo počasi izginili ali pa jih bodo ohranjale le za razplod in za nedeljske sprehode po bližnjem parku. Zdelo se mi je, da jim moram dati besedo.
Pričevanja ste zbirali po vsej Sloveniji … Se regije med seboj razlikujejo?
Imam občutek, da so medsebojni odnosi bolj kot od pokrajin odvisni od vrednot, ki jim pripadamo. V okoljih, kjer je med spoloma veliko spoštovanja, kjer postavljajo ljubezen na prvo mesto (pred spolnostjo), kjer družina nekaj pomeni, so odnosi še zelo pristni. Drugače pa je tam, kjer se je tradicionalni vrednostni sistem podrl. Med spoloma je kar naenkrat pomembno vse drugo, le vzajemnega spoštovanja je bolj malo. V bližnji preteklosti smo naredili napako, ko smo začeli razlagati, da je seks predvsem užitek. Zakaj bi ga obremenjevali s čustvi, so nas spraševali tudi različni mediji, filmi, celo literatura za mlade. Mnogi mladi fantje in možje so postali »seks frendi« brez obveznosti. Na srečo so imeli takšni zelo sebični in sterilni odnosi kratko sapo. Praznine ni zapolnil niti alkohol, niti kokain, niti prijatelji. Ko so (tudi) moški spoznali, da je užitek še kaj drugega, ne le »parjenje«, so nekateri začeli iskati smisel vrednot v duhovnosti, drugi v pristnejših odnosih med spoloma. Za marsikoga pa je bilo skoraj prepozno. Užitki znajo zasvojiti in jim je težko ubežati. Nasploh se mi je zdelo, da so ti, s katerimi sem se srečevala, zelo čustveni, radi so se pogovarjali, in čeprav z ženskami niso imeli sreče, bi, če bi našli pravo, postali najboljši partnerji.
Svetlana Slapšak pravi, da enakopravnost pomeni, da ženske nismo nič boljše od moških. Pa tudi ne slabše. In res, v vaših knjigah precej zgodb kaže, da materinska ljubezen ni samoumevna …
No, če mene vprašate, se mi zdijo ženske včasih še slabše od moških. To pa zato, ker tega, kar kdaj pa kdaj storijo, od njih ne bi pričakovala. Moški je po mojih izkušnjah težko tako zloben in maščevalen, kot je lahko ženska. Nekajkrat me je bilo groza, ko so mi zelo mirno, kot bi govorile o vremenu, pripovedovale, kako so škodile snahi, kako so uničile prijateljico, ki se jim je zamerila, kako so po vojni hodile na škofjeloški grad pretepat ujetnike. Brez slabe vesti so se lahko maščevale zaradi malenkosti. Odpovedale so se otrokom, če so dognale, da bi jim bilo brez njih lepše in lažje. V bitki za dediščino so bile sposobne nagnati od hiše najljubšega sina ali so s spletkami in lažmi razdrle hčerkin zakon, da jim je ta stregla, ko so obnemogle. Z lažmi so na vasi povzročale prave vojne. Ne bom pozabila treh malčkov, ki so se igrali med umazanimi vložki, pokakanimi plenicami in smrdečimi cunjami, medtem ko je mami sedela za računalnikom in na Facebook lepila »lepe misli«. V spominu mi je ostala tudi ženska, ki se je divje borila, da bi sodišče ob ločitvi nekdanjemu možu prepovedalo stike z otroki. Ker se to ni zgodilo, jih je zavrgla. Čeprav je od takrat minilo že več kot 20 let, se ni želela niti enkrat srečati z njimi. Krute reči se dogajajo.
Ob Slapšakovi sem se spomnila še druge Svetlane, Makarovičeve, ki v svoji biografiji zelo grdo piše o svoji mami. Ker ji je po vojni dajala ribje olje. Jo fizično kaznovala. Ji ni povedala, da dekleta prej ali slej dobijo menstruacijo. Ampak to pravzaprav za tiste čase ni nič posebnega, kajne?
No, moja mama ni bila veliko boljša. Morda je bila še bolj kruta, a sem ji že zdavnaj odpustila, čeprav po drugi strani tega, kar se je dogajalo, ne bom pozabila. Zgodbe, ki sem jih poslušala 35 let – več kot 4.500 jih je bilo –, so mi pomagale, da sem jo razumela. Čas, v katerem je odraščala, je bil grob. Če ženske niso bile deležne ščepca ljubezni, je malo verjetno, da bodo lastne otroke vzgajale v toplini in ljubezni. Razen če so se za drugačno pot odločile po premisleku, v želji, da bo otroštvo potomcev drugačno, lepše. Veliko otrok, ki so odraščali po drugi svetovni vojni, je bilo zaznamovanih z zelo težkim otroštvom. Starši so »gradili« domovino, marsikje je vladal alkohol, trpeli so revščino, mnogi otroci so morali, čeprav so bili pridni v šoli, že zgodaj poprijeti za delo in se posloviti od sanj. Tudi v tem času so se dogajali incesti. Matere so se bale novih nosečnosti in so gledale vstran, ko je oče k sebi v posteljo vzel hčerko …
Pogosto ste v javnosti kritični do današnje države. Ampak glede na vaše zgodbe je treba priznati, da danes živimo veliko lepše kot nekoč ... Se vam ne zdi?
Nisem kritična na splošno, temveč do konkretnih primerov. Recimo v zdravstvu. Včasih bi na ves glas kričala, če bi vedela, da bo pomagalo! Moti me, ker do politikov ne najdemo niti kančka spoštovanja. Moti me, ker preveč ljudi misli, da je država tista, ki mora za vse poskrbeti. Potem pa životarijo in čakajo, da se bo to zgodilo ob svetem Nikoli, namesto da bi sami zavihali rokave. Pred očmi imam sošolca Metoda iz osnovne šole, ki je pri dvanajstih začel sam zidati hišo, ker se je naveličal prenašati nasilje vedno pijanega očeta. Ko me prime, da bi obupala in začela tarnati, se vedno spomnim nanj in si rečem: če je zmogel on, zakaj ne bi še jaz! Na videz je življenje danes boljše kot nekoč. A dobrin ne znamo ceniti. Ne znamo uživati v majhnih stvareh. V zdravju na primer. Po drugi strani pa je veliko bolj prazno, neosebno, puhlo, »kimkardašiansko«. To pa prav tako ni dobro.
Se vas je morda kakšna zgodba v novi knjigi še posebej dotaknila?
Odraščala sem v prepričanju, da moški bolj »malo čutijo«, da jim je vseeno, da ljubezen enačijo z dobrim seksom. Pa sem se zmotila! Začudilo me je, kako živo so nekateri doživljali prvo ljubezen. Če jih je dekle zapustilo, so se težko navezali na drugo. Žalostne so bile tudi zgodbe o ločitvah, o tem, kako jim nekdanje partnerice onemogočajo stike z otroki. Seveda so bile vmes tudi »fičfiričovske«, ko jim je bilo vseeno ne le za druge, ampak tudi zase. Med njimi jih je bilo kar nekaj, ki živijo z mislijo na samomor, ker niso dovolj dobri za starše (mamo), za partnerico. Pripovedovali so mi, kako so prišli v položaj, ko so prodali svoje telo za službo, boljšo oceno, za delovno mesto ali kar tako, iz dolgčasa.
Dvakrat na teden vas gledamo na TVS v oddaji Zadnja beseda. Zdi se mi, da ste pogosto na drugem bregu, kar zadeva mnenje o neki temi. Je res?
Ja, drži. Včasih se kmečka logika tepe z mestno! Gospem za okroglo mizo sem se pridružila pod pogojem, da odkrito povem, kar mislim. Včasih kdo zaradi tega zavija z očmi, spet drugič mi pišejo ogorčena pisma, se norčujejo iz mene na Twitterju. Nič hudega, imam slonjo kožo! Če sem preživela napade (z leve in desne), ko se je izvedelo, da raziskujem spolne navade, bom tudi Zadnjo besedo! Je pa res, da pametni vidijo v oddaji nekaj drugega: da se lahko pogovarjajo tudi drugače misleči – in preživijo!
Se strinjate, da danes težje sprejemamo drugačno mnenje ljudi?
Če sem iskrena, so me zmeraj bolj privlačili tisti, ki razmišljajo drugače. Če bi okoli sebe zbirala le enako misleče, je to isto, kot bi dan za dnem gledala v ogledalu zgolj in le svojo podobo. Nešteto ur sem preživela z ljudmi, ki ne le, da razmišljajo drugače, tudi živijo v svetu, ki mi je nerazumljiv in nedosegljiv. A smo se razumeli. Oni so mi pripovedovali o sebi, jaz sem poslušala. Če bi pri drugih iskali to, kar nam je skupno, in ne zgolj to, kar nas ločuje, bi bilo marsikaj drugače.
Kakšne teme imate najraje v oddaji?
Vse imam rada. Razen morda takšne, kot je bila tista o »politični korektnosti« pri oblačenju. Sama namreč zelo rada počnem stvari, ki mi jih med vrsticami prepovedujejo. Politična korektnost me spominja na nagobčnik, ki ga v imenu česarkoli kdo želi natakniti množici. To mi ni všeč, ker v meni prebuja jezo, pa me je bilo strah, da se je ta jeza zrcalila na mojem obrazu.
Se s katero od sogovornic še posebej dobro razumete?
Med seboj smo si zelo različne, vsaka ima svoj pogled na svet. Pridemo v studio, kamera steče, vstanemo, se pozdravimo in odidemo vsaka na svoj konec. Vesela sem, da ne gledajo name zviška, ko predstavim kakšen bolj »zatežen« pogled z žirovskega konca, ki je seveda le moj, saj ni nujno, da v naših koncih vsi razmišljajo enako.
Česa vas je naučila oddaja?
Strpnosti. Da razumem, da drugi razmišljajo drugače in da se zaradi tega svet ne bo podrl. Pa da lahko kar naenkrat o tebi govorijo dobro in slabo popolni neznanci. Zadnjič smo se pogovarjali o najbolj priljubljenih iskanjih na Googlu, pa sem, malo za šalo, malo zares, podrobneje pregledala tudi zapise o sebi. Ko le ne bi storila tega! Iskalnik je našel marsikaj grdega, grobega in pritlehnega, kar so pisali neznanci zgolj zato, ker jim moji komentarji niso bili všeč. Prebrano sem vzela kot šolo, ki me je naučila, da ima človek, ne glede na to, kaj reče, rit zmeraj zadaj – in nikoli ne moreš ustreči vsem.
