»Varuh ne razsoja kot sodnik!«
Število odzivov, ki jih prejme varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV, se povečuje.
Ilinka Todorovski, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, je predstavila letno poročilo, v katerem ugotavlja, da se število odzivov povečuje (letos jih je bilo 1865, kar je 428 več kot lani), še vedno pa se največ pritožb nanaša na televizijo.
Od prispelih odzivov je bilo 190 izločenih, ker so bili nerazumljivi ali žaljivi, vse druge pa je varuhinja skrbno preučila in nanje tudi odgovorila (tudi če se niso navezovala neposredno na spoštovanje programskih standardov ter poklicnih meril in načel novinarske etike), poleg tega pa je v letnem poročilu podala tudi 33 priporočil RTV-ju za izboljšanje kakovosti programa in storitev, odpravo nedoslednosti in napak ter preprečitev njihovega ponavljanja. Največ odzivov je bilo na oddaje Informativnega in Kulturno-umetniškega programa TVS, Prvega programa RA Slovenija in novičarskega portala MMC, vsebinsko pa so se največkrat nanašali na natančnost, preverjanje, verodostojnost virov, celovitost, nepristranskost, obseg mnenj, pravila žanrov, uravnoteženost pogovornih oddaj, obravnavo ranljivih družbenih skupin, izbor tem, mešanje promocije in informacije ter javno delovanje programskih ustvarjalcev.
Zdaj ste že dve leti varuhinja, prej pa ste bili del dnevnoinformativnega uredništva. Kakšna je razlika v delu?
Pravzaprav ne tako zelo velika, kot bi si mislili. Moje uredniško in novinarsko delo je bilo prepolno vsakodnevnega tehtanja, iz dneva v dan, od primera do primera, kaj, kako, iz kakšnega zornega kota, s kakšnim poudarkom, kaj ja, česa ne, kaj je zanimivo, kaj pomembno itd., kot varuhinja pa si ob vsaki pritožbi zastavim ista vprašanja. Ne le da delujem podobno kot nekoč v novinarskem desku, ampak sem tudi sama gledalka, bralka, poslušalka RTV vsebin, in če imam s kakšno zadevo težave, potem upravičeno pričakujem, da jih ima še kdo. Je pa res, da se v glavnem osredotočam na obravnavo odzivov, skoraj nikoli ne delujem na lastno pobudo, čeprav mi pravilnik to dovoljuje. A enostavno ni časa za to, potrebovali bi kakšno reorganizacijo ali selekcijo odzivov.
Je to morda tudi ena od nalog, ki se je mislite lotiti v svojem mandatu?
Seveda razmišljam tudi o tem, v zadnjem obdobju tudi poglobljeno študiram prakse drugih varuhov pravic gledalcev in poslušalcev in vidim, da so zelo različne. V nekaterih medijih oziroma državah so potegnili zelo ostro ločnico med tem, kaj varuh obravnava in česa ne. Če bi vzela najbolj radikalno ločnico, torej ne bi obravnavala nič, kar ni povezano s programskimi standardi, poklicnimi merili in novinarsko etiko, bi lahko za polovico zmanjšala svoje delo. A tako vendarle odgovarjam tudi na vprašanja, kot so: »Ali boste nadaljevali predvajanje serije xy?«
Slišati je, da je velik del vašega dela pravzaprav podajanje informacij, ne reševanje pritožb?
Drži.
Lahko poveste približno, kolikšen delež je takih pritožb, ki so v bistvu iskanje informacij?
Za zdaj še ne vodimo take evidence, a v grobem lahko rečem, da bi vsaj tretjino ali pa še več odzivov lahko obravnaval tudi kdo drug. A se vedno potrudim, da vsem pošljem prave informacije, ker se mi zdi, da ljudem pač nekdo mora odgovoriti tudi na taka vprašanja, saj so čisto legitimna.
Morate biti zdaj morda bolj previdni z naslovniki kot prej v informativnem programu?
V vsakem primeru moraš biti pošten, neposreden, jasen in razumljiv. S tem da so seveda naslovniki čisto različni in način podajanja tudi. Se mi pa zdi, da tega, kar počnem sedaj, nikakor ne bi mogla početi brez prejšnje novinarske izkušnje; ne nujno v tem mediju, ampak zagotovo ne brez tega bogatega vedenja. Ker ko gre za vsebinske zadeve, vse obravnavam od primera do primera, vedno znova se vprašam, kot sem že rekla, o fokusu, kontekstu, žanru, pravilih. A ker je današnji svet zelo kompleksen, na kompleksna vprašanja ni enostavnih odgovorov, čeprav takšne velikokrat podajajo populistični politiki, pa tudi družbeni mediji težijo k temu, da se v najmanjšem številu besed pove najbolj radikalna sodba. Jaz se trudim, da v moje delo ne vstopajo ti elementi; tisti, ki od mene pričakuje, da bom rekla kriv ali ni kriv, tega od mene seveda ne bo dobil.
Pa to razumejo?
Kakor kdaj in kakor kdo. Novinarji včasih menijo, da so njihovi izdelki obravnavani preveč radikalno, medtem ko pritožniki menijo, da moja pojasnila niso nič povedala. »Napišite mi, ali je ta in ta novinar kriv,« hočejo. Česa kriv? Morda njegov izdelek ni v celoti ustrezal standardom in merilom, ampak česa je kriv? Varuh ni ta, da bi razsojal kot sodnik. Če je kaj vloga varuha, je ta, da je tukaj in nenehno kot slaba vest ustvarjalcev sprašuje: »Si premislil? Veš, kaj si naredil? Je dovolj dobro, odgovorno, poglobljeno, pretehtano?«
Pravite, da je največ pritožb na televizijo in da večina RTV enači s TVS, čeprav je še marsikaj drugega. Uporabite te ugotovitve tudi za svetovanje hiši, kaj bi morala narediti, torej v tem primeru javnost bolj seznaniti s tem, kaj vse je javni servis?
Seveda! Če pogledate moje letno poročilo, vidite, da sem v njem vodstvu postavljala razne izzive. Na primer, sprašujem jih, ali je res varuh edini, ki izvaja medijsko pismenost, in zakaj RTV ne izkoristi svojih medijev, da bi na tem področju naredil kaj več. Na take stvari opozarjam brez dlake na jeziku.
Pravite, da demografske statistike pritožnikov sicer ne vodite, ampak ali lahko vseeno poveste, kakšna je struktura teh, ki aktivno gledajo RTV in opozarjajo na napake?
Lahko bi rekla, da je to starejša publika, nad 40 let.
To verjetno kaže tudi na staranje gledalstva nacionalke?
Iz odzivov tega ne bi mogla neposredno razbrati, a mogoče govori tudi o tem, da. Pri radiu in televiziji imamo zdaj dva načina sprejemanja naših vsebin. Gledalce/poslušalce lahko delimo na tiste, ki gledajo/poslušajo linearno, torej v času predvajanja ali z zamikom, in tiste, ki vsebino ciljno gledajo/poslušajo na spletu, podcastih itd. Včasih se vprašam, ali je RTV dovolj prisluhnila vsem tem »nelinearnim« uporabnikom, ali se zaveda, da vsebine podaja dvema različnima publikama? O teh stvareh se seveda ne opredeljujem, a se mi zdi, da bi se morali ustvarjalci programov, če bi poglobljeno pogledali, sami spraševati o tem. Tako da se včasih tudi vprašam, ali jemljejo pritožbe dovolj resno.
Vaš predhodnik Lado Ambrožič se je pritoževal, da ga v hiši ne jemljejo resno in ga nihče ne posluša. Je pri vas kaj boljše?
Jaz se tako radikalno ne morem pritoževati, saj prejemam odgovore. Sem pa tudi zelo stroga in veliko svoje energije in časa posvečam zahtevanju odgovorov. Lahko rečem, da na konkretne pritožbe odgovarjajo še kar odzivno, žal pa pogosto opažam, da sporočil, ki jih prejemajo preko varuha, ne integrirajo v svoje načrtovanje, snovanje. A ko gledam tujo prakso, vidim, da je skoraj povsod tako. Noben varuh nikoli ne pride do konca.
Ste dobili tudi kakšno pritožbo nase?
O, ja, veliko! Ponavadi se nanašajo na moj odziv, javni nastop. Tudi take odzive obravnavam kot vse druge: resno razmislim in nato pojasnjujem. So pa stalni nesporazumi tipa »zakaj vas sploh plačujemo, če niste dosegli, da bi tistega in tistega zanič novinarja, voditelja, komentatorja … odpustili«. Vedno znova me preseneča pozicija pritožnikov, ki menijo, da je samo njihov okus merodajen. Tako kot me včasih pretresejo tudi novinarji in uredniki s svojo samovšečnostjo, prepričanostjo vase, občutkom nedotakljivosti in nezamenljivosti. Že s tega vidika se mi zdi prav, da obstaja nekdo, ki takšne posameznike spomni, da ne delajo zase, da to ni njihov lastni medij.
