V Tolminu pozitivne vibracije Macke B

52-letni rastafarijanec Christopher MacFarlane je eden najbolj prepoznavnih obrazov britanske reggae skupnosti, ki je v več kot 30-letni karieri izdal dva ducata albumov. Kot prvi večji »reggaejaš« se je po razpadu Jugoslavije podal na turnejo po naših krajih, železno zaveso je trgal s karnis na koncertu v podporo Solidarnosti v Gdansku, še prej pa je osvojil glasbene lestvice z uspešnico Proud of Mandela. Eden od nosilcev letošnjega festivala Overjam v Tolminu pa ni tiho niti ob aktualnih težavah britanskih izbrisanih (generacija Windrush) ter selitvah narodov iz Afrike in Azije v Evropo.

Kot sina jamajških priseljencev se vas je gotovo dotaknilo aktualno kolobarjenje britanske vlade z državljanstvi povojnih karibskih priseljencev.
Že leta 2013 sem posnel pesem Lef Wi Yard, ki sem jo posvetil generaciji Windrush, našim staršem, ki so na poziv Britancev po drugi svetovni vojni prišli s Karibov v Anglijo s trebuhom za kruhom in pomagali zgraditi moderno Britanijo. Izpostavil sem nekaj težav, s katerimi so se morali spoprijeti, grdo ravnanje, rasizem, a tudi dobre strani. Mineva 70 let od te selitve, odnos do generacije Windrush pa je postal velika medijska zgodba, ko se je razvedelo, da tisočem ljudem, ki so prišli sem in garali vse življenje, grozi prisilni izgon iz države, ker tudi zaradi malomarnosti uradnikov, ki so uničili dokumentacijo, nimajo in si ne morejo urediti prebivališča ter britanskega državljanstva. Ker je tema vroča, smo skladbo letos ponovno izdali. Mnogi mislijo, da sem jo napisal kot odziv na aktualne dogodke, a stara je pet let in še kako aktualna. O tem govorim tudi na koncertih. Verjamem, da se bo tudi ta težava uredila – ker se mora. Ljudje se strinjajo, da ravnanje vlade ni pravilno, zato je izbruhnil ta škandal, ki je »odnesel« več pomembnih politikov, pričakujejo pa tudi, da bodo že izgnanim ljudem omogočili vrnitev. Ne moreš tako ravnati s tistimi, ki so dali 50 let svojega življenja za skupnost.

Rodili ste se jamajškima staršema v Angliji in vse življenje ste v reaggaeju. Verjetno ste za marsikaterega Angleža tujec, kako pa vas dojemajo Jamajčani?
Različno. Marsikateri Jamajčan me vidi kot Angleža, večina pa me sprejema kot enega svojih, redno me vabijo na koncerte na Jamajko in čutim, da me tam spoštujejo. Vse moje sestre in kar nekaj sorodnikov živijo na Jamajki, tako da je moja vez z otokom tako po družinski kot glasbeni strani močna. Sem Jamajčan, rojen v Angliji, vibracije, ki jih oddajam, pa so bolj jamajške kot angleške.

Sam sem v stiku z reaggaejem predvsem prek britanske scene, zato me zanima, ali sta jamajška in britanska scena ena ali dve ločeni zgodbi.
Odvisno, koga vprašaš. Jaz čutim, da je to enotna scena, vezi med ustvarjalci na obeh straneh Atlantika so močne, veliko sodelujemo. S pevci, kot je Freddie McGregor, smo skoraj družina. Mogoče se zdi kdo v Angliji odtujen, a ko grem na Jamajko, ne čutim negativnih vibracij, ampak zelo topel sprejem. Tako je prav, reggae skupnost je ena velika družina, ki jo povezujejo ljubezen, enotnost in spoštovanje.

»Če bi gospodarski odnosi Zahoda z Afriko temeljili na pravični trgovini, ne na izkoriščanju, ropanju in suženjstvu, ne bi toliko ljudi bežalo od tam v Evropo.«

V 30 letih ste posneli več kot 20 albumov, a se zdi, da imate še veliko povedati.
Ja! Na svetu je treba še toliko spremeniti, izboljšati. Ko bo svet popoln, bom mogoče lahko za nekaj časa odložil pero. Za zdaj pa ljudje morajo slišati, kaj se dogaja, in sprejemati pozitivna sporočila: o rastafarijanstvu, enotnosti, sveti zeli, krivicah na svetu, vzrokih zanje in iskanju rešitev. O tem razmišljam, in če mi je Jah že dal ta dar, je prav, da ga uporabljam za to, da delam dobro.

Leta 1989 sta s pevko Kofi posnela uspešnico In Love with a Dreadlock. Kaj vam pomenijo dreadi? Za rastafarijance to ni le pričeska.
Dreadi so krona, z njimi smo kralji in kraljice, predvsem pa so naravni sprejemniki, s katerimi vpijamo duhovne vibracije. Kot radijska antena, le da je za nas pomembno, da smo čim bolj v stiku z naravo in naravnim stanjem človeka. To izhaja iz afriške kulture, predstavlja pa zavedanje o naših koreninah in kulturi.

Leto pozneje ste »vknjižili« še eno uspešnico, Proud of Mandela. Sta se kdaj srečala?
Ja, enkrat, ko je obiskal Birmingham. Srečanje je bilo sicer kratko, so mi pa ljudje iz njegovega kroga že prej povedali, da mu je pesem všeč. Nastopil sem tudi na koncertu v Kingstonu na Jamajki, kjer je bil v občinstvu. Ko so izvedeli, da bo gost koncerta, so me poklicali, da zapojem to pesem. Zanimivo je bilo pred Mandelo peti, da sem ponosen nanj.

Zakaj se je pravzaprav reggae skupnost konec 80. let tako zavzela okoli vprašanja apartheida? Eddy Grant je dve leti prej posnel Gimme Hope Joanna.
Reggae kultura in rastafarijanstvo črpata navdih iz in se obračata k Afriki, Južna Afrika pa je del te kulture. Naše korenine so v Afriki, zato vedno govorimo, pojemo in izpostavljamo krivice, ki se dogajajo tam. Afričani so naši bratje in sestre. Če se ne moremo boriti z njimi tam, na kraju, je prav, da se rastafarijanski vojaki borimo z glasbo, moči besede in pesmi pa ne gre podcenjevati. Ko smo videli grozote apartheida, kako pokvarjen je bil ta sistem, o tem nismo mogli molčati.

Bolj zanimivo se mi sicer zdi, da ste v ključnih trenutkih s koncertom podprli tudi Solidarnost in demokratične spremembe na Poljskem.
Kot sem že omenil, se rastafarijanci zavzemamo za enotnost in ljubezen, in če vidimo krivico, moramo o tem spregovoriti ter združiti ljudi v boju za izboljšanje sveta. Rad se odzovem povabilu k projektom, če so usmerjeni v izboljševanje življenja ljudi, ne glede na to, kam me povabijo. Reggae je ljudska glasba, rastafarijanci izhajamo iz ljudi in skupnosti, zato moramo biti povezani z njimi.

»Ko bo svet popoln, bom mogoče lahko za nekaj časa odložil pero. Za zdaj pa ljudje morajo slišati, kaj se dogaja po svetu, in sprejemati pozitivna sporočila.«

Kateri svetovni problem si danes zasluži posebno pozornost? V našem delu sveta je to gotovo bežanje ljudi iz Afrike in Bližnjega Vzhoda.
To je posledica izkoriščanja tega dela sveta. Če bi gospodarski odnosi Zahoda z Afriko temeljili na pravični trgovini, ne na izkoriščanju, ropanju in suženjstvu, ne bi toliko ljudi bežalo od tam v Evropo. Afrika je z viri najbogatejša celina na svetu, a ni ravnovesja med izkoriščanjem virov in skrbjo za tamkajšnje ljudi. Danes peščica ljudi obvladuje večino svetovnega premoženja. To ni v redu. Imamo preveč milijarderjev. Zakaj je dobro, da ima nekdo več milijard premoženja? Na neki točki moraš imeti dovolj vsega. Ta pohlep! Razdelite ljubezen in premoženje tako, da ju bo za vsakogar nekaj. Toliko krivic se dogaja po svetu. Boriti se moramo proti temu, dati glas tistim, ki o tem ne morejo govoriti, in si prizadevati za boljše življenje za vse.

Kaj je bila najboljša ideja ali nauk, ki ste ga potegnili iz kajenja svete zeli?
Ne gre toliko za nauke kot prave vibracije, ki ti jih da kajenje marihuane. Tega se ne sme zlorabljati, to je treba uporabiti v dobre namene. Kajenje je navdihnilo veliko mojih besedil, v možganih mi odpira vrata v nove duhovne sobane in mi daje navdih za ustvarjanje. Marihuana pa mora biti čim bolj naravna, nepredelana. Rad poskusim kaj lokalno pridelanega, da je le naravno.

Na Overjamu leta 2014 ste med drugimi zapeli pesem Everybody Loves Bob Marley. Ko rečete, da imajo vsi radi Marleyja, kaj imajo pravzaprav radi: pevca, glasbo ali idejo ljubezni, miru in prijateljstva, ki jo uteleša?
Vse našteto. Boba Marleyja, njegove glasbe in stvari, za katere se je zavzemal, se ne da ločiti. Bil je preprost človek s preprostimi, a univerzalnimi sporočili. Nagovarjal je ljudi: »Vstanite, postavite se zase, borite se za svoje pravice!« Kdo lahko temu ugovarja? Ljudem je hotel dati moč, da se ozrejo vase, najdejo v sebi moč in dosežejo spremembe. Nagovarjal jih je s preprostimi, a jasnimi sporočili. Kako je sporočila Haileja Selassieja vključil v svojo glasbo! Kot rastafarijanec je bil preprost človek z zavestjo in zvest samemu sebi, kar so ljudje videli in cenili, v glasbi pa je postal presežek tudi zaradi odličnih glasbenikov okoli njega, ki so mu pomagali oblikovati in prenesti sporočilo.

Kako je širiti karibsko glasbo in kulturo sredi Alp? Se vas to kot svetovnega popotnika sploh dotakne?
Scenografija je drugačna, vibracije ljudi pod odrom pa so bolj kot ne povsod enake. Ljubitelji reggaeja po vsem svetu oddajajo res dobre vibracije, zato se počutim domače tudi daleč od doma. Čeprav to ni Jamajka ali Afrika, čutiš to enost, ljubezen in enotnost, ki povezuje reggae skupnost po vsem svetu.

Preberite tudi: Huda nesreča Jana Kovačiča odločilna za kariero. Kliknite TUKAJ!