IMG_2029 Odkrito.si

Nominacija je bila velika nagrada za njeno delo

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za petek, 23. avgusta

sladoled uvodna Svet24.si

Za vsak astrološki znak drugačna ohladitev

reševanje jamarja Svet24.si

FOTO: Padajoče kamenje jamarju prebilo čelado, ...

rakun v avtomatu Svet24.si

FOTO: Nekdo je ropal avtomat za prigrizke, ...

nikolina4 Njena.si

Vse za dober šov: Nikolina pretentala družino in...

fatalni 7 Njena.si

Jan Plestenjak sporočil žalostno novico

»V tem poklicu je zelo pomembna tudi sreča«

Teja Pelko, 08.08.2019 09:00:00

Čeprav ima šele 28 pomladi, pa se lahko sopranistka Nika Gorič pohvali že s številnimi uspehi. Med drugim je nastopila v vlogi Aricije v Rameaujevi operi Hippolyte et Aricie, ki jo je poustvarila za Opero Rara Krakov; Gilde v Rigolettu, ki jo je odpela za Škotsko državno opero, in Italijanskega soprana v Straussovem Capricciu pod taktirko Douglasa Boyda v produkciji opere Garsington.

Delite na:
»V tem poklicu je zelo pomembna tudi sreča«
Nikina najljubša opera je Puccinijev La Bohem. Njena zgodba jo namreč vedno gane. Trenutno poje vlogo Musette, upa pa, da bo kmalu postala tudi Mimi. Marko Vavpotič, M24.si

Predstavila se je na koncertih Salzburškega festivala na turneji po Kitajski, Nemškem rekvijemu Johannesa Brahmsa z Birminghamskim orkestrom, tradicionalnem Novoletnem koncertu Zbora in orkestra Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu in na koncertih pod okriljem Festivala Ljubljana festivala. V Royal Festival Hall v Londonu je debitirala s Philharmonia Orchestra s skladbo Vita Žuraja Ubuquité, krstno izvedbo njegove skladbe Knjiga teles pa je izvedla s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije v ciklusu Sozvočje svetov in pozneje na Biennalu v Zagrebu. Letos je debitirala v Berlinski filharmoniji, kjer je pod taktirko Pabla Herasa-Casada izvedla delo Unsuk Chin. 31. julija jo lahko ujamete v Ljubljani. V okviru 67. Ljubljana festivala bo namreč v Narodni galeriji s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije izvedla vokalno-inštrumentalna dela dveh romantičnih skladateljev in najvidnejših ustvarjalcev samospeva, Huga Wolfa in Franza Schuberta.

Kdaj ste vzljubili operno petje?
Moj oče je bil zaposlen kot asistent zborovodje v SNG Maribor in že kot mala sem redno obiskovala operne predstave. Še zdaj znam na pamet marsikatere napeve iz različnih oper, čeprav od takrat še niso bile ponovljene. Tudi mamin otroški pevski zborček redno sodeluje s SNG Maribor, tako da sem že pri sedmih letih prvič nastopila v operi Turandot, potem pa še v La Boheme in Carmen. Takrat sem se zaljubila v čarobnost dogajanja na odru in izza njega ter v celoten proces nastajanja predstave. Končala sem srednjo glasbeno in baletno šolo, in sicer smer balet, pri 16 letih pa sem hkrati z baletom začela obiskovati ure solopetja. K sreči sem zaradi prehodnega pouka flavte in klavirja imela glasbeno podlago, tako da sem po dveh letih solopetja brez težav študij petja nadaljevala v Gradcu.

Zakaj niste nadaljevali baleta?
Balet sem končala zaradi poškodbe, pa tudi zdelo se mi je, da nikoli ne bi mogla doseči toliko, kot bi si želela. Je pa to moja ljubezen in občudujem baletne plesalce, ker vem, koliko potu je potrebnega, da plešejo tako, kot plešejo. Fascinira me tudi, da vsa čustva izrazijo le z gibi, kar je velikokrat zelo ganljivo.

Po diplomi na univerzi za glasbo in gledališko umetnost v Gradcu ste študij nadaljevali na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, kjer ste magistrirali in leta 2017 končali umetniški doktorat. Zakaj ste zapustili Gradec?

Gradec mi je po štirih letih postal premajhen. Režiser in dirigent tamkajšnjega opernega študija sta me hitro opazila in povabila k sodelovanju v različnih predstavah. Tam bi seveda lahko ostala in tudi napredovala, ampak sem želela več. Zdelo se mi je, da bi predvsem pri pevski tehniki lahko še marsikaj izboljšala, in sem šla bolj za hec poskusit na Kraljevo akademijo za glasbo v Londonu. Sprejeli so me in mi ponudili štipendijo za dveletni magistrski študij. Pozneje sem se odločila še za operni študij, ki pri nas šteje kot umetniški doktorat.

Nika Gorič 1
Pevka tekste najprej prevede, saj pravi, da ne bi mogla iti na oder, če ne bi vedela, za kaj gre v pesmi. Zdelo bi se ji, kot da bi občinstvo vlekla za nos.
Marko Vavpotič, M24.si

Na začetku julija 2017 ste prejeli najprestižnejše priznanje akademije, in sicer kraljičino nagrado študentke leta. S čim ste si jo prislužili?
Ta nagrada me je zelo presenetila, ker sem jo prejela edina med vsemi študenti vseh oddelkov akademije. To je res velika nagrada, tako da še danes ne morem verjeti, kako mi je to uspelo. Mislim pa, da so zelo cenili moje udejstvovanje na več področjih. Nisem namreč bila samo operno dejavna – na opernem oddelku sem vedno dobivala najboljše vloge – zelo so mi zaupali in sem si s tem tudi pridobila kakšno sovražnico, (smeh) hkrati pa sem bila v okviru sklada Kohn redna solistka Bachovih kantat – izvajali smo jih prvo nedeljo v mesecu, kar so bili veliki koncerti, in ena od osmih izbranih za recitale Song Circle, kjer smo pripravljali različne programe samospevov in nastopali po različnih festivalih, med drugim na znamenitem festivalu Oxford Lieder, ki je zelo priznan in na katerem nastopajo velika imena. Očitno sem se dobro izkazala. (smeh) Hkrati sem bila sprejeta na avdiciji za festival v Salzburgu in Verbierju ter bila izbrana za Independent Opera Scholar. Predvidevam, da so tudi vsi ti zunanji projekti naredili lep vtis na te, ki so izbrali nagrajenca. Vsaka uspešna avdicija ali dodeljena nagrada so same po sebi spodbudne in potrjujejo, da je človek na pravi poti – ta nagrada pa mi je še posebej pri srcu in si to štejem v čast, saj sem bila izbrana edina iz resnično velike množice talentov.

Ste med študijem spoznali tudi kakšne kraljeve glave?
Ne, nisem, vem pa, da princ Charles včasih pride na kakšen koncert. Med mojim študijem so ravno prenavljali akademijsko gledališče, kar je bilo za nas dobro, saj smo gostovali v drugih londonskih gledališčih in s tem dobili tisti pravi občutek, kako je v profesionalnem svetu. Sem pa prepričana, da se je kdo iz kraljeve družine lani udeležil slavnostnega odprtja našega prenovljenega gledališča. Akademija ponuja dve dvorani za komorno glasbo in Duke’s Hall za 500–600 ljudi, v kateri smo izvajali Bachove kantate, v njej pa so tudi velike orgle, ki jih je podaril Elton John, mecen akademije. A tudi njega mi ni uspelo srečati. 

London ima zelo vlažno podnebje. Ali to mogoče vpliva na glas?
Ja, mislim, da celo blagodejno, zagotovo pa ga nima onesnažen zrak. Podzemna železnica mi je bila velika muka. V zadnjem letu mi je le uspelo najti stanovanje toliko blizu, da sem lahko hodila peš – oziroma sobico v stanovanju, da ne bo pomote, ker bivanje v Londonu pomeni ogromen strošek. Sicer sem za študij prejela štipendijo, ki mi je v veliki večini pokrila šolnino, hkrati pa me je s štipendijo podprlo tudi slovensko ministrstvo za kulturo, a ta ni pokrila niti pol najemnine. Pomagali so mi tudi starši, a sem se res trudila, da je bil ta strošek čim manjši. Tu in tam sem imela kakšen plačan nastop. Uspešno sem opravila tudi avdicijo za Josephine Baker Trust, združenje, ki sponzorira mlade obetavne pevce s tem, da jih angažira za različne koncerte. Vsem podpornikom sem neizmerno hvaležna, saj bi brez njih bilo veliko težje.

Kako to, da pojete toliko stilov?
Že po naravi sem radovedna in odprta za različne izzive. Vedno me je zanimalo raziskovanje zvočnih barv različnih stilov. Še vedno pa najbolj oživim pri operi. Tudi igra me namreč zelo veseli. Če ne bi šla študirat petja, bi zagotovo poskušala v tej smeri. Ta me je od nekdaj privlačila. Že v Gradcu in Londonu smo bili pri urah igre postavljeni pred kar zanimive izzive. Včasih zelo neprijetne, a te ti nekako osvobodijo in okrepijo. Mislim, da je bilo zelo koristno.

Kaj vas čaka v prihajajoči sezoni? Vas bomo lahko še kaj videli pri nas?
Oktobra bom nastopila v operi Netopir v SNG Maribor, in sicer v vlogi Adele, česar se zelo veselim, saj je najlepše nastopati pred domačimi in tudi v gledališču, v katerem sem odraščala. Med večjimi koncerti bi izpostavila še moj debi v Elbphilharmonie v Hamburgu, kjer bom kot solistka izvedla delo južnokorejske skladateljice Unsuk Chin. Poleg tega me čaka še veliko različnih projektov. Začela sem sodelovati s Signum Saxophone Quartetom, ki ga sestavljata dva Slovenca, Italijan in Armenec, ki koncertirajo po svetovnih odrih. Naredili smo nekaj priredb del Debussyja in Piazzolle, s katerimi se nam obetajo lepi koncerti. Septembra bo izšel CD, ki sem ga lani poleti v Aix-en-Provence posnela s Franckom Russom in Aurèlom Marthanom. Njegov naslov je Mein Frühling, na njem pa so dueti Schumanna in Schuberta. V letošnji sezoni bomo imeli nekaj predstavitvenih koncertov. Zelo se veselim tudi marčevskega nastopa v Ljubljani, ko bom pod vodstovom stalnega gostujočega dirigenta Slovenske filharmonije Philippa von Steinaeckerja v okviru modrega abonmaja izvedla Bergovih Sedem zgodnjih pesmi in Mahlerjevo četrto simfonijo. Vračam se v Glasgow, kjer bom s Škotskim simfoničnim orkestrom prevzela sopranski solo v Brahmsovem Nemškem rekviemu. Za mano je tudi nekaj uspešnih avdicij, tako da se urnik kar lepo zapolnjuje.

Torej boste tudi v prihodnje živeli precej nomadsko?
Ja, trenutno živim iz kovčka, kar seveda ni vedno najbolj preprosto, je pa vseeno na svoj način posebno in čudovito. Marsikdo, ki pogleda moj profil na Instagramu, pomisli: »O, vau, super, ta je pa vsak teden drugje!«, ne zaveda pa se, da se s tem načinom življenja odrekaš nekaterim bonitetam, za katere ustaljen človek sploh ne ve da jih ima. Vsakič druga postelja, drugačna kulinarika, kultura, ozračje … ampak to je »davek«, ki ga terja moj poklic, ki je moja strast.

Trpi zaradi tega tudi vaše zasebno življenje?
Težko rečem, da ne trpi. Glede na to, da je poklic »freelance« pevca lahko res nepredvidljivo, si je bilo včasih težko predstavljati neko partnersko zvezo. Ampak ko srečaš pravo osebo, ki to razume in spodbuja, se menda vse da, tako da ostajam pozitivna.

Bi se želeli stacionirati, postati član ansambla?
Odvisno. Ansambel mora biti skrbno izbran. Če so vloge in razmere za delo primerne, bi si nekaj takega zagotovo znala predstavljati. Velikokrat se morajo pevci spoprijemati z vlogami, ki niso primerne za njihov glas. S tem si lahko naredijo več škode kot koristi. V velikih opernih hišah je praksa, da kot goste in nosilce glavnih vlog vabijo velike zvezde, in tudi če si v tamkajšnem ansamblu, ni zagotovila, da boš pel glavne vloge. Za delo v ansamblu je treba opraviti avdicijo, ki pa je redko razpisana. Včasih tudi cel »paket« ni dovolj. Ne le da mora danes pevec dobro peti, temveč mora obvladati tudi igro, imeti močno odrsko prezenco, biti prijeten sodelavec, hiter in vešč, nadarjen za jezike … Poleg vsega naštetega pa sta v tem poklicu pomembna tudi sreča in veliko volje.

Kje pa vadite?
Različno. Kadar sem doma v Mariboru, vadim v svojem kabinetu, kjer imam klavir. Hvaležna sem sosedom, ki pravijo, da komaj čakajo, da kaj zapojem. Ko sem v tujini, pa se že kako znajdem. Kadar pojem v kakšni operi, so nam na voljo njihovi prostori, ko pa sem na krajšem gostovanju, mi pri opevanju služi kar hotelska soba. Vsepovsod poskušam peti, dokler mi kdo ne potrka na vrata. V Kölnu me je sosed začel celo oponašati. (smeh) Ampak kaj naj. Saj poskušam končati do 21. ure. (smeh)

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 30, 25. 7. 2019