Urška Taufer za Reko ljubezni ni imela časa
Igralka Urška Taufer je razpeta med odrom in tipkovnico.
Nase je opozorila že kot študentka AGRFT, ko je napisala tekst Kako osvojiti fanta (4 simpl koraki), ki je doživel svojo odrsko postavitev, nato pa se zaposlila v SNG Nova Gorica. Te dni igra Majo v seriji Reka ljubezni in je prevzela gledalke in gledalce. Mlada igralka izhaja iz umetniške družine: je vnukinja Toneta Partljiča in Vena Tauferja ter hči režiserja Vita Tauferja in igralke Mojce Partljič.
Ste spremljali prvo sezono serije Reka ljubezni?
Sem pokukala, saj me je zanimalo, kaj se pri nas dogaja na tem področju. Moram pa žal priznati, da za televizijo preprosto nisem imela časa, saj so sezone v gledališču zelo polne.
Ste mlada igralka, hkrati pa pisateljica oziroma dramatičarka. Kdaj se je pokazala pisateljska žilica, kako ste se lotili pisanja prvenca Kako osvojiti fanta (4 simpl koraki)?
Dramatičarka je malo pretežka beseda. Vsake toliko me »zagrabi« in potem pišem. Kako osvojiti fanta (4 simpl koraki) sem napisala, ker primanjkuje mladinskih predstav. Čeprav se v tem obdobju v tebi ogromno dogaja. Upiraš se, boriš se za svoj prav, za prostor pod soncem, poskušaš se izoblikovati. Pri tem te ovirajo vsi sistemi, družba, starši, učni uspeh, zaljubljenosti. Iz svojih izkušenj in spominov na ta leta sem napisala besedilo, ki bi lahko bilo mladim blizu. Potem smo delali predstavo s kolegi, sestavili smo zasedbo, zabavali smo se in hkrati res zavzeto delali. Izjemno je, ko enkrat na oder postaviš nekaj, kar si z ekipo naredil sam od začetka do konca, in to deluje, ko vidiš, da so gledalci s tabo, da se smejejo in na koncu jočejo, saj nismo skrivali niti najbolj grdih tem odraščanja.
Je za igralca to, da piše, ovira ali prednost?
Zame je prednost. Niti ne razumem, kako bi lahko bila ovira.
Kaj pa zasebno najraje berete, kdo vam je vzor in najzanimivejši pisatelj?
Nemogoče se je odločiti za enega, dva, tri avtorje. Niti sto ne. Nemogoče.
Zaposleni ste v SNG Nova Gorica. Kaj pripravljate na odrskih deskah?
Pred kratkim smo v SNG Nova Gorica končali s tretjo premiero letos. To gledališče je res izjemno. Imela sem to srečo, da sem dobila vloge, ki so me res veselile. Za začetek Ronja, razbojniška hči, ki jo je režiral Juš A. Zidar, moje najljubše mladinske pisateljice, Nina Zarečna v Utvi mojega najljubšega dramatika, kjer sem imela priložnost sodelovati s Paolom Magellijem, ki je osupljiv, ter Realisti, kabaret, ki ga je režirala Tijana Zinajić, in to je bila šola, kako je lahko gledališče »čisti« rock 'n' roll. Tudi občinstvo neverjetno uživa. Te dni pa v Cankarjevem domu z izjemno ekipo pripravljamo predstavo po indijski drami Šakuntala. Režira jo Miha Nemec.
Pripravljate kaj novega na področju pisateljevanja; o čem najraje pišete, kaj je tema, ki vas te dni najbolj zanima?
Pripravljam ne, ker nisem nikoli o tem ambiciozno razmišljala. Kar se je zgodilo, je bilo vse po naključju ali če kdo prosi, da kaj napišem. Mi je pa pisanje te dni bolj »ventil«, da sama s sabo razjasnim stvari, ki se mi zgodijo.
