»Tudi to razumem, zakaj se nekdo na koncert pripelje z zasebnim letalom!«
Simpatična nova voditeljica oddaje Štartaj, Slovenija!, piarovka in glasbena menedžerka Maša Pavoković, odkrito o svojem delu in pomislekih, s katerimi se trenutno spopada. Pravi, da vodenja oddaje ne bi sprejela, če bi bila zgolj obraz in ne aktiven del ekipe.
Ali vas moti, da vas mediji predstavljajo kot blondinko, ki bo nasledila priljubljenega voditelja?
Ne. To je stvar, ki jo vzamem v zakup. Prebrala sem ta članek, komentarjev pa ne berem. Ampak saj imam svetle lase, to me ne moti.
Je odločitev, da se podate v vodenje oddaje Štartaj, Slovenija!, povsem vaša?
Pravzaprav je zazvonil telefon in vprašali so me, ali bi me to zanimalo. Sprva sem bila presenečena, saj sem mislila, da me kličejo zaradi kakšne glasbene skupine. Potem sem si morala vzeti kar nekaj časa za razmislek, ali bi šla na drugo stran kamere. To je zame povsem nov izziv, kar se mi zdi v redu. Pred kamero sem bila nazadnje v času MTV-ja, sem bila pa vmes res vedno za kamero. Ideja se mi je zdela dobra predvsem zaradi oddaje. Nikoli ne bi šla v neko drugo zvrst, ta pa je zanimiva, zgodbe iz prejšnjih oddaj so se mi zdele odlične. Ko sem preštudirala res celo oddajo in pomislila, koliko ljudi lahko tako spoznam, se mi je zdela odločitev, da sprejmem vodenje, dobra.
Kaj pa je bil vaš največji pomislek pri tem, ali sprejeti izziv?
Spraševala sem se, ali naj se javno izpostavim. Vedno sem se zelo udobno počutila za kamero.
Najbrž dobro poznate slabe strani javnega življenja …
Poznam. Doma sem se pogovorila o tem in vem, kaj bo to verjetno potegnilo za sabo, ampak bolj se zdaj osredotočam na pluse, ki mi jih bo oddaja prinesla.
Ste v zakup vzeli tudi javno razkrivanje vaše zasebnosti?
Do neke mere, čeprav se bom potrudila, da nekatere stvari ostanejo zasebne.
Ali ste se, preden ste sprejeli odločitev, posvetovali z nekdanjim voditeljem oddaje Matijo Goljarjem?
Z Matijo se poznava že več let, ker sva bila soseda. Jaz sem imela Ziferblat, on pa je bil sosed na Vegovi z Ustvarjalnikom. Projekte, ki jih dela Ustvarjalnik, zelo dobro poznam, globlji pogovor o oddaji pa ni bila potreben, ker sama po sebi dovolj pove.
Ko ravno omenjate Ziferblat: projekt je bil takrat v Sloveniji novost; to je bil prostor za druženje, kjer je bilo vse brezplačno, razen časa. Vendar se ni obdržal, kajne? Prostor ste zaprli.
Projekt se je »prijel«, delali smo ga tri leta. Zaprla sem ga zgolj zato, ker sem se odločila, da je čas za družino, a sem imela težavo najti ustrezno zamenjavo. Bil je tudi splet naključij, iztekla se je najemnina, jaz sem bila visoko noseča, nisem imela več energije, da bi se ukvarjala s tem, da bi se stvar peljala še naprej. Takrat sem pač morala izbrati, kaj je pomembneje. Danes, ko na to pogledam kot mama, težko najdem prostor v Ljubljani, ki bi bil tako prijazen do majhnih otrok, kot je bil Ziferblat. (smeh) Pravzaprav smo zelo dobro delali, tako da smo zaprli na vrhuncu.
Je bil dobro obiskan?
Ja. Ko se je Ziferblat zaprl, mi je bilo najtežje zaradi ljudi. Marsikdo je dejal, da smo mu vzeli najljubši prostor, ker smo postali zatočišče ne le za ideje, ampak je bila to ena taka dnevna soba, ljudem je bil drugi dom. To je bil takrat res čustven minus.
Prej ste delovali predvsem na področju glasbe, kot menedžerka, predstavnica za odnose z javnostjo. Zdaj greste na povsem drugo področje.
S pomočjo odnosov z javnostjo sem se lotevala različnih projektov. Na Kickstarterju sem, recimo, vodila kampanjo za Mag-Lev, za lebdeči gramofon, ki je bila ena izmed bolj uspešnih kampanj v Sloveniji, tako da sem že imela stik z mladimi podjetniki, veliko sem posledično zaradi tega projekta svetovala na različnih poslovnih področjih. Smer podjetništva mi ni tuja. Zdi se mi, da če delaš kot glasbeni menedžer in ustvarjaš neko znamko, je potek zgodbe enak. Imaš neuveljavljeno zasedbo, enako kot imaš neki izdelek, ki ga nihče ne pozna, in moraš to spromovirati. Ker precej skačem iz ene zgodbe v drugo, imam »kow how«, ki ga potem združujem na različnih platformah.
Sicer pa ste ena redkih, ki promovira svoje delo, glasbeni menedžment. Sodelovali ste pri dokumentarnem filmu Bend vs. Brend …
Dokumentarni film Bend vs. Brend sta delali mladi režiserki Hanna Szentpeteri in Simona Jerala, ki sta dobili finančna sredstva v Kinu Šiška, prijavili sta se na razpis, njun cilj pa je bil, da predstavita dve mladi ženski v glasbenem menedžmentu. Hana je povabila mene, takrat sem delala in še vedno sodelujem s Koala Voice, ter Evo Kristino Filipčič, ki je delala z drugo mlado zasedbo, Persons from porlock. Bila sem povabljena, zdelo se mi je v redu, tudi zaradi skupine. Koala Voice so že vso svojo kariero neki zgled dugim in zelo v redu je, da se ta zgodba pove na glas, ker je to dober primer. Morda je navzven res videti kot samopromocija, ampak to je splet naključij. Nisem vedela, da bosta prijavili film o menedžerkah, res nas ni veliko, zato sem se pač pojavila v tem kratkem dokumentarcu.
V napovedniku kolegica pove, da je to delo za močne ženske.
Če pogledamo, kdo so direktorji glasbenih založb, glavni »bookerji« in menedžerji, so to predvsem moški. Čeprav se tudi to spreminja. Marsikatera velika založba ima v ozadju oziroma na vodilnih položajih žensko. Velja pa pravilo, da je to moški svet. A jaz se s tem ne strinjam, nisem imela nobene slabe izkušnje v smislu, da bi kdo rekel, da delam stvari slabše, ker sem ženska, ali pa da se moram zato bolj potruditi. Če znaš iz vsega potegniti dobro zgodbo, jo boš peljal naprej.
Ni nujno, da si močan?
Ne, moraš biti močan, seveda. V glavi si moraš narediti zgodbo, da te stvari ne ustavijo. Tako kot zdaj na primer. Lahko bi sedela doma in brala komentarje ... Obstajajo nekatere stvari, ki ti jih ni treba početi. Zdi se mi, da gre življenje po prioritetah.
V dokumentarcu med drugim rečete: »Lahko smo super frendi, ampak na koncu je denar grdo grdo zlo, ki polepša ali pokvari stvari.« Kaj ste mislili s tem?
Povsod je tako, kajne? Vzeto je iz konteksta, kjer sem povedala, zakaj potrebujemo pogodbe. Podpišeš jo ravno zato, ker delaš posel, to so neka napisana pravila. Za vse je lažje, če je pogodba. Pač, opredeli stvari, ki jih hočeš, ker je potem lažje. Kot se moraš dogovoriti za plačo, ko imaš pogodbo o zaposlitvi. Če imaš pogodbo, lahko na koncu rešiš tudi prijateljstvo. To je ena od pomanjkljivosti na glasbeni sceni. Ker ni menedžerjev, se te stvari ne delajo, izvajalec se pa tega ne spomni. Ni treba, da si odvetnik, da spišeš stvari, ki jih želiš. Na primer, če si glasbenik, želiš, da je na nastopu luč takšna in takšna, zadaj potrebuješ šest steklenic vode ... Zdaj delam Špil ligo in mladim zasedbam, ki sodelujejo, pošljem tehnični »rider« in so navdušeni. »To imajo velike skupine,« rečejo. Ampak saj ti za to ni treba biti velika skupina, to so le tvoje zahteve. Saj ni notri zasebnega letala ... Čeprav tudi to razumem, zakaj se nekdo na koncert pripelje z zasebnim letalom. Ima dva koncerta na dan. Si predstavljate, da bi se moral vsakič vkrcati na Easy Jet in kazati osebno izkaznico? Niti enega koncerta ne bi naredil. Ali pa na primer pride klapa in glasbenik nima osebnega kuharja, dajo mu nekaj v hrano, zato bruha in mora odpovedati tri koncerte … To je lahko nekaj deset tisoč evrov minusa, ne le zanj, tudi za založbo, za vse. Včasih je ta glasbeni svet tako ...
Naiven?
Mislim, saj lahko to preslikaš na nekoga, ki je začel prodajati neki svoj izdelek. Nekomu prinese neko stvar za 20 evrov, on pa ni nikjer zapisal, da jo bo zdaj prodajal šest evrov dražje. Če bi imel pogodbo … Danes lahko hitro prideš do uspeha, ampak za profesionalizacijo v tistem, kar delaš, je potrebna pot, ki jo moraš prehoditi. Lahko prebereš ogromno knjig in biografij, ampak dokler tega ne občutiš na lastni koži ...
Torej te morajo enkrat »prinesti okoli«?
Ni nujno. Mislim, da moraš le pravilno izbirati ljudi okoli sebe. Moraš vedeti, da včasih vsega ne veš in da drugi vedo več od tebe, jih prositi za pomoč. Verjetno pa nobena zgodba ni lahka.
Takšna pomoč je oddaja podjetnikom?
Natanko tako. Dobiš priložnost, da si v največjem hipermarketu v Sloveniji. Najprej si majhno podjetje, potem pa dobiš priložnost, da zaženeš proizvodnjo, kar za seboj potegne veliko birokracije in drugih stvari. Všeč mi je, da ti da nekdo to priložnost, da imaš možnost, da se tega naučiš. V oddaji Štartaj, Slovenija! res vidijo, kaj ti manjka, v ozadju je agencija, vsi ti pomagajo, nihče ni tam zato, da bi ti metal polena pod noge. Hočejo, da pride tvoj izdelek na polico. Vsi izgubijo, če ne pride, in vsi si želijo, da si boljši. Tu in tam pade tudi kakšen nasvet.
Če se tega lotiš sam, ni nikoli tako?
Res moraš biti zelo dober, morda niti ni mogoče. Ne vem, če poznam koga, ki bi šel sam v to. Potrebuješ odvetnika, programerja, ki ti postavi spletno stran, dobro fotografijo ...
Sicer je precej nenavadno, da ste se znašli v menedžerskih vodah. Študirali ste na Filozofski fakulteti.
Diplomirala sem iz primerjalne književnosti in zame je bil študij kot nalašč. To je bilo še v času, ko ni bilo kreditnih točk in obveznih predavanj, zato sem lahko normalno delala na RTV-ju. Danes je na fakulteti drugače. Primerjalna književnost ti da ogromno lepih osnov za življenje. Še vedno rada sodelujem v povsem literarnem pogovoru, ampak to je le ena od mojih stvari, ki je ne obešam na veliki zvon. Lahko sem voditeljica Štartaj, Slovenija!, sem pa hkrati tudi diplomirana komparativistka. (smeh)
Kakšen pa je po vašem mnenju dober voditelj?
Mora pravilno predstaviti vsebino.
Najbrž mora biti tudi karizmatičen?
Biti morajo karizma, dobra predstavitev in vsebina. Očitna je razlika med nekom, ki ima napisano besedilo, in nekom, ki mu ni jasno, o čem oddaja govori, in ne sodeluje v oddaji aktivno. Ne bi sprejela vodenja oddaje Štartaj, Slovenija!, če bi vedela, da sem zgolj neki obraz – sem aktivni del ekipe. Svoje delo opravljam sama, skupaj z urednikom napiševa moje besedilo. Seveda potrebujem njegovo pomoč, ker je urednik vpleten z drugimi člani ekipe in pozna podrobnosti, zato me lahko odlično dopolni. Že na začetku, ko smo se začeli pogovarjati, mi je bilo pomembno poznati ljudi, ki so del zgodbe, ki stojijo v ozadju izdelkov. Dobila sem se z ekipo, ki me je z vsem seznanila, ker me to zanima. Če bo nekdo prišel v oddajo, bom morala z njim govoriti. Bila bi v neprijetnem položaju, če se ne bi nikoli prej videla, pa tudi boljše se bom lahko odzvala na njegov odziv, ker bom poznala ozadje zgodbe. Na snemanju bom res lahko izkoristila trenutek, »dobila spontani moment«, ki ga bom lahko lepo speljala, gledalci pa bodo dobili resnično informacijo.
