Tri tedne dela za štiri sekunde filma
Julia Peguet, animatorka, ki je soustvarila animirani celovečerec Jamski človek, nov film iz studia Aardman.
V kino je prišel novi animirani celovečerec iz studia Aardman, brez katerega bi odrasli in otroci ostali brez filmov in serij, kot so Wallace in Gromit, Bacek Jon, Kokoške na begu ter zdaj še Jamski človek v režiji oskarjevca Nicka Parka. Julia Peguet je kot animatorka sodelovala pri več Aardmanovih filmih, tudi Jamskem človeku, kako zapleteno in zanimivo je njeno delo, pa nam je povedala pred premiero filma, kjer se je polna pohval razgovorila o sodelovanju s Koljo Saksido, ki jo je najel, da vdihne življenje njegovemu Koyii.
Pri animiranih filmih Koyaa Kolje Sakside sodelujete kot glavna animatorka. Bi rekli, da je stil Koyee podoben tistemu iz Aardmanovega studia?
Koyaa je narejen iz plastike in silikona, pri Jamskem človeku pa so lutke iz plastelina. Morda najdemo podobnosti v vizualni komediji, ampak to boste našli pri vsaki stop motion animaciji. Pri Aardmanu se zelo opirajo na dialog, Koyaa pa sploh nima dialogov. Ker so Aardmanovi in Saksidovi filmi narejeni v stop motion tehniki, jih primerjamo med sabo, a bi pravzaprav morali vse primerjati s filmi Charlieja Chaplina in Busterja Keatona, ki sta ustvarjala »slapstick« komedijo.
Kako je delati s Koljo?
Kolja hkrati dela šest kratkih filmov in ima zaposlena dva animatorja, vsak od naju pa dela po tri filme. Z njim zelo rada delam, ker je zelo organiziran človek in natanko ve, kaj hoče, obenem pa dobro ve, kako stvari potekajo. Njegove produkcije gredo vedno po načrtu, ker upošteva, da se lahko zgodijo katastrofe, in imamo dovolj časa, da stvari popravimo.
Ali Koyaa raste?
Ima nekaj značilnih gibov, ki so lastni njemu, in je dobro, da ostajajo enaki in jih občinstvo prepozna, serija pa je zagotovo zrasla v kakovosti. Prvi Koyaa sploh ni več podoben Koyii. Animacija je bila zelo preprosta, zdaj pa je lahko tudi zelo zapletena. Koyaa je postal zelo dinamičen.
S katero snovjo radi delate sami?
Sama sem stop motion animatorka in bom vesela vsega, kar je resnično in otipljivo. Lahko bi animirala ta kozarec vode, ki je pred mano. Nima nobenih človeških potez, obraza, a bi bil velik izziv, da bi ga zanimirala tako, da bi bil jezen na to skodelico, ki je poleg njega. Moje delo je, da vlijem življenje lutkam, predmetom, posebno rada pa imam plastelin, ker sem kiparka.
Ali ste v filmih Aardmanovega studia vlivali tudi življenje glavnim likom?
Da. Delo na stop motion animaciji poteka tako, da prideš na snemanje in so tvoja odgovornost vsi liki, ker je na sceni samo en animator. To je drugače kot pri drugih oblikah animacije, kjer ljudje lahko delajo samo en lik, nato pa prizor predajo drugemu, da naredi drugi lik. To pri stop motion animaciji ni mogoče, ker postane zapleteno, če je na snemanju več kot en animator, saj bi bila prevelika gneča, zato animiraš vse like v prizoru. Pri Jamskem človeku sem na primer v enem prizoru animirala samo race, včasih pa animiram celotno pleme ali pa tudi samo predmete. Prizor, v katerem sem morala animirati največ stvari hkrati, je bil prav pri Jamskem človeku, ko sem animirala obenem 70 stvari, od tega deset likov iz plemena in 60 velikih skal, ki se valijo proti njemu. To je bilo že skoraj preveč, a mi je uspelo. Bilo je »epsko« in osebno mi je prišel čestitat celo Nick Park.
Pri Jamskem človeku je sodelovalo okoli 40 animatorjev. Kako si razdelite delo?
Ponavadi prihajamo v valovih. Jaz sem prišla v tretjem valu in tam ostala enajst mesecev, ker sem prišla, ko sem končala delo s tretjo serijo filmov o Koyii, nato pa po koncu spet šla na snemanje Koyee. V prvem valu običajno pridejo animatorji, ki razvijejo gibe likov, ti pa se, preden začneš, pogovoriš z njimi in pogledaš knjigo o gibih likov, ki ji pravimo biblija.
Kot animatorka ste sodelovali tudi pri nekaterih prejšnjih filmih studia Aardman. Kako bi Jamskega človeka primerjali z njimi, denimo z Wallaceom in Gromitom ali Backom Jonom?
V tem so uporabljali več plastelina kot v nekaterih drugih filmih, na primer Backu Jonu. Pri Backu Jonu je bil obraz ovce iz plastike, noge pa iz silikona, pri Jamskem človeku pa je iz plastelina vse, razen oblačil, ki so iz kožuhovine. Ne, pravzaprav roke in noge niso bile iz plastelina, obraz pa je bil, kar je za nas pomembno, ker je obraz zelo ekspresiven, in če lahko oblikujemo obraz, potem lahko naredimo neomejeno veliko izrazov. Za noge in roke ni treba, da so iz plastelina, ker jih veliko premikamo in se hitro zlomijo, tako da so pogosteje iz silikona.
Se lutke pogosto lomijo?
Da, nenehno. Morate vedeti, da moramo za en prizor, ki traja štiri sekunde, posneti dvesto sličic. Dvesto sličic lahko pomeni dvesto ali sto gibov, odvisno od tega, kako zapleten je prizor, zato se lutke nenehno upogibajo v vse smeri, nekateri deli, kot so prsti na rokah, pa so še posebno občutljivi, tako da je vedno na voljo več lutk.
Koliko se je stop motion animacija razvila v zadnjih letih tako v smislu tehnologije kot vizualnega stila?
Večinoma se je razvila v ogrodju lutk, ki podpira plastelin. Pogosteje se uporabljata silikon in posebna vrsta plastike. Iz te so narejeni zobje, ker se, če so iz plastelina, zlahka zmehčajo. Potem je tu še uporaba računalniške grafike pri ustvarjanju posebnih učinkov, ki pa je odvisna od želja režiserja. Wes Anderson je, denimo, ne mara in je še vedno zelo tradicionalen, tako da je, ko vidite dim ali vodo, vse narejeno iz snovi, kot sta vata in prozorna folija, nekateri drugi pa se zelo zanašajo na posebne učinke z uporabo računalniške grafike. Gre za stvar odločitve. Pri Jamskem človeku so posebni učinki računalniški, na primer nebo, asteroidi, meteoriti, ogenj, posnetki z množicami. Če je na stadionu 250 ljudi, bodo tisti, ki so v prvih vrstah, narejeni ročno, tisti v ozadju pa z računalnikom.
