Tretji vrt bo skalnjak
Tako je naneslo, da sva z Mojco začela načrtovati in pravzaprav tudi urejati tretji vrt, odkar sva skupaj.
Posebnost tega vrta je, da bo namesto klasičnega okrasnega vrta osrednja točka ogromen skalnjak … Pravzaprav to ne bo tak skalnjak, kot si ga navadno predstavljamo pod tem pojmom.
Skalnjaki so v naši deželi navadno kupi skal, med katere lastniki posadijo vsakovrstne rastline. Marsikatera med njimi nima zveze s tipom rastišča, prav tako se ne potrudijo urediti primernih leg za posamične vrste rastlin. Če dobro razmislim, v Sloveniji še nisem videl skalnjaka, ki bi ustrezal (mojim) merilom, izjema je morda le skalnjak v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani.
Najin skalnjak presega vse do zdaj videne po svoji velikosti. Meri več kot šest metrov v višino, njegov obseg pa presega velikost povprečne slovenske hiše … V resnici ne gre za namensko postavljen skalnjak, temveč za ogromen kup stotin ton skal, kamenja, peska in prsti. Tako so zgradili klet in obsežen rezervoar za kapnico.
V minulih letih so se na skalnjaku naselile samonikle rastline, značilne za Kras: enoletni in dvoletni »pleveli«, trave, različne trajnice, miniaturni grmiči in drevesca. Padavine so v preteklih letih izprale prst in droben pesek ter ustvarile žepe in žepke, v katere so se naselile rastline. To niso rastline, kakršne sicer uspevajo v visokogorju, običajnem rastišču za floro, ki spada na prave skalnjake. Ne, to so rastline, ki jih navadno najdemo na ruderalnih rastiščih (rastiščih, na katera vpliva človekova dejavnost).
Narava nama je torej ponudila svojo »zasaditev«, tako kot ustreza podnebju, geološki sestavi tal in obliki rastišča. Znašla sva se pred odločitvijo, ali jo sprejmeva ali pa vsiliva okolju tujerodne rastline, kakršne sicer rastejo po naših skalnjakih.
Ker oba vidiva lepoto v prav vsaki rastlini, četudi jo uvrščamo med plevel, sva seveda izbrala tisto, kar ponuja narava. Morda jo bova dopolnila še s kakšno rastlino, primerno za takšna suha, odcedna in vroča rastišča. Sicer pa ena stran skalnjaka leži obrnjena proti severu, kar pomeni, da bo tam uspevalo tudi rastje, ki ima raje senco kot žgoče sončne žarke, okrepljene z vročino, ki se odbija od skal.
Lotila sva se čiščenja peščenega vznožja te najine »vzpetine«, kjer vznikajo posamični šopi kraškega šetraja, bledo rožnato cvetočega lana, glavincev, grabljišč, mlečkov, predvsem pa je veliko divjega žajblja. Na pobočju so naju spomladi navduševali šopi rumeno cvetočega gorskega grobeljnika. Tam so se ugnezdili tudi posamični šopi različnih trav. Sem in tja se dviga manjša rešeljika, celo kak bor sem že zasledil med skalami.
Te predstavnike samonikle vegetacije puščava, da se razraščajo po svoje. Nekatere vsiljive vrste trav bova redno odstranjevala, prav tako lepnice in strašnice. Največ preglavic povzročajo robide, ki se besno razraščajo, kjer le morejo. Na srečo sipek teren omogoča uspešno izkoreninjenje teh vsiljivk. Druga odvečna rastlinska vrsta je navadni pelin, ki poganja več kot meter visoka stebla z gostimi socvetji. Navadna robinija, ki se sicer močno razrašča po okolici skalnjaka, nanj še ni splezala, a če jo bom našel, bom izpulil njeno zadnjo koreninico!
Poletna jutra, ko je še znosno hladno, preživljam na skalnjaku; pulim in kopljem tisto, kar je na seznamu »nezaželenih«. Kadar se mi zahoče, zlezem prav na vrh najine vzpetine in uživam v razgledu … Nikoli nisem pričakoval, da bova kdaj imela svoj kucelj!
Pa tudi vrta, kjer bi poskušala preoblikovati naravo brez najinih dodatkov, še nisva imela. Nov, vznemirljiv, krasen izziv!
