Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

spanje, raziskava Svet24.si

Sanje pod nadzorom

jv_0 Necenzurirano

Kaj se skriva v ozadju nenadnega odhoda direktorja...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Kanyne West, Harry in P Odkrito.si

Harry v pedofilski mreži P. Diddyja??!!

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Skočila sta si v lase?

Gregor Zalokar, Vklop, 17.05.2017 12:00:00

Ekskluzivni klepet s frontmanoma superbenda Siddharta x Big Foot Mama.

Delite na:
Skočila sta si v lase?

Ker je decembrski koncert na Ritmu mladosti v Stožicah še kar tema pogovorov, sta naša dva najbolj vroča rock benda v ponedeljek izvedla še en specialen skupni špil na Collegiumovem spring break festivalu v Poreču. Novih ni na vidiku. Siddharto lahko v petek ujamete na zaključku turneje Do konca! v Kopru (le enkrat lahko ugibate, kdo bo med gosti), medtem ko se je izid albuma Big Foot Mame premaknil na pomlad, bo pa pred tem zagotovo izšla kakšna nova skladba.

Menedžment BFM je za intervju predlagal dopoldanske ure. Rockerji ne spijo več do kosila – ali je to ta razlika med mladimi in izkušenimi rockerji?

GS: Jaz imam za te aktivnosti čas le do 15.00, ker želim biti potem z družino. Vstanem zjutraj in po tistih dveh urah, ko sem zbujen in odpeljem svojo zgodbo, recimo, peljem otroka v vrtec ali imam zjutraj vaterpolo, grem brez težav še malo spat. Spal sem do malo prej (dobili smo se ob 14.30; op. a.).

TM: Jaz vstanem le, ko moram poskrbeti za otroka, potem pa grem tudi jaz nazaj spat. Moj bioritem je naravnan tako, da imam zajtrk v času kosila.

Je motivacija, da 20 ali 40 let igraš tu, kjer poznaš ne le vse lokacije, ampak skoraj vse fene po imenu?

GS: Pa saj se publika menja. Vedno prihajajo mladi, zdaj že otroci naših fenov iz 90. let. To nas drži pokonci in ta naša mladostna zagnanost se podaljšuje z njimi. Vseeno pa je še prostor za druge. Zdaj redno nastopa vsaj še štiri, pet bendov; želim si, da bi jih bilo vsaj še pet, da bi se res vrteli, da bi imeli organizatorji več za pokazati in bi zrasel še kak nov festival.

TM: Bendi spet dobivajo možnost za predstavitev preko raznih natečajev in festivalov in pridejo do ljudi. Kar nekaj jih zna stopiti na oder in delajo dobro muziko, ki je zapis časa in se ne vleče eno in isto.

GS: Težava je tudi majhno podporno okolje. Imamo le par dobrih producentov, mladi nimajo denarja, založbam muzika ni zanimiva, ker je tržišče drugje ... Bendi se morajos promocijo ukvarjati sami ... Vidim pa zadnje čase spet veliko več spotov, ki jih desetletje skoraj ni bilo.

Si lahko velik glasbenik, če nisi vsaj malo megaloman? To kvaliteto vidim pri vas, Umeku, Gramatiku, vodilnih komikih ... pri športnikih pa sploh.

TM: Nekaj tega moraš imeti v sebi.

GS: Predvsem pa moraš biti iskren, moraš navijati, in ko stopiš na oder, moraš biti tam. Ne sme te biti sram. To je nastop. Podobno kot v teatru. Moraš imeti samozavest, da nekaj narediš dobro in na koncu rečeš: »Uau!«

TM: Toliko samozavesten moraš biti, da če gledaš, kaj delajo veliki svetovni bendi, nimaš občutka manjvrednosti le zato, ker imajo oni več podpore in sledilcev. To ni merilo. Kvaliteta glasbe in nastopa je drugje. Ja, moraš biti megaloman, da lahko to počneš tukaj. Da pustiš nek pečat, da to izgleda profesionalno, da se vidi, da je notri srce, da se ne pustiš j**at' in da je to stvar, ki je v določenem trenutku skoraj edina, v katero verjameš. Da ne prodajaš bučk, ampak to tako je. Res. Ni preračunjivosti.

Razmišjal sem o tem, da težko naredite še kaj večjega, glasnejega, boljšega ...

TM: To se kar zgodi. Včasih pride do nas kdo od zunaj, ki ima zanimivo idejo in nas vidi drugače kot se sami in pride do sinergije. Mi pa tudi veliko razmišljamo o tem, kaj delati, da ne postanemo monotoni. Vemo, da če smo sami sebi zanimivi, bomo tudi ljudem, ne želimo pa počivati na stari slavi in prodajati vedno istih formul. Ustvarjalce ves čas nekaj žene, da poizkusimo kaj novega.

GS: Kar delamo zdaj, mi je daleč najboljše, kar počnemo v bendu zadnjih nekaj let. Delati ploščo je nekaj novega; vmes se lahko ves čas zafrkavaš, ker iščeš nove stvari. Ko bo posneta, bo na odru nekaj časa zvenela bolj kot ne isto. Ta moment ustvarjanja, ko misliš, da si že nekaj naredil, pa na naslednji vaji pogruntaš, da je treba še marsikaj dodelati, mi je res super. Zdaj ko vadim in bom imel po treh, štirih mesecih končno špil, prav čutim, da sem v boljši kondiciji.

Sta kdaj imela občutek, da sta kot glasbenika že vse povedala?

TM: Ne, ker se glasba okoli nas ves čas spreminja, in to vpliva tudi na nas. Da smo v enem letu izdali dve plošči, 20 skladb, dokazuje, da nam idej ne manjka. Držimo svoj zvok, čemur se težko izogneš. Poizkusili smo narediti kak salto, pa se ni izšlo. A za nas je bilo to v redu. Mi smo se počutili dobro, le čas je bil tak, da je šlo mimo ljudi.

GS: Pri nas enako. Na zadnji plošči z Guštijem, Doba norih, smo precej eksperimentirali. Skozi leta se je pri nas najbolj spremenilo to, da je bil včasih sam žur bolj pomemben kot izvedba, potem pa je bil vedno večji poudarek na izvedbi. Ko se nam je pridružil Zoki, pa smo res dobili širino.

Kaj kot člana 20 oz. 25 let starih bendov odgovarjata tistim radijskim gurujem, ki nas hočejo prepričati, da nočemo poslušati slovenske muzike?

GS: Da Slovenci nočemo poslušati slovenske muzike, ne drži, je pa res, da to ni nujno tista muzika, za katero bi želel, da bi jo Slovenci poslušali. Vrti se preveč nekvalitetne glasbe. Ne bom kazal s prstom, ker vsi vemo, za koga gre in kako se dela taka glasba.

TM: To, da seznami predvajanih pesmi na radijih ne sovpadajo s tem, kar se dogaja na terenu, pove veliko. Imam občutek, da bendi, ki imamo kaj povedati, lažje premikamo ljudi kot izvajalci, ki kraljujejo na radijih. Ne vem, kaj bi ti strici v ozadju radi dosegli s tako izbiro glasbe, a ljudje očitno poslušajo nekaj drugega in imajo radio prižgan le za kuliso, kaj pa zares radi poslušajo, se kaže v špilih slovenskih bendov, ki niso slabi.

GS: Najlažje je poslušati kratke, nemoteče, repetitivne pesmi. Glasbeniki si danes ne vzamejo več dovolj časa za ustvarjanje glasbe, vse hočejo hitro poriniti v eter. Enako je pri spotih: čim več štancanja, da si ves čas v obtoku.

TM: Posledično nimamo več zimzelenih, legendarnih komadov, ki obstanejo, ampak le še instant glasbo.

Siddharta je šla pred leti v tujino. So te ambicije izživete?

TM: Te ambicije obstajajo ves čas, ampak nikoli nismo vsekali na polno, ker bi se morali potem za nekaj časa preseliti, da bi bilo vse skupaj bolj uspešno. Mi smo delali izlete. Jasno nam je, da je baza doma, zunaj pa jo želimo čim bolj širiti. Iskali smo partnerje pri založbah in založnikih, ki so nam pomagali, in nek trg smo si ustvarili. Za koncerte smo logistično predragi. Morali bi iti za eno leto tja in igrati. Deset špilov v srednje velikih klubih do 500 ljudi lahko naredimo, a dvomim, da bi bilo obiskovalcev na njih več kot prejšnjič, saj se s temi trgi nismo ukvarjali.

BFM ni nikoli mikalo iz Slovenije? Ali je pogoj za to izstop iz benda? Gušti poje tudi v srbohrvaščini.

GS: Po prvi oz. na začetku druge plošče je menedžment prevzel pokojni Zdravko Toplak, ki je poznal organizatorje in poskrbel, da smo veliko igrali po Sloveniji. To nam je zadostovalo. Vmes smo odrasli, ustvarjali plošče, smo pa poizkusili narediti izlet na Hrvaško prek založbe CBS. Prevedli smo Nimfomanko in Nisem več s tabo, prišli na neko kompilacijo, a prave želje delati v tujini ni bilo. Oziroma želja je že, a le če bi to lahko počeli v slovenščini.

Pride mladina do vaju in vpraša za nasvet, kako se lotiti nastopanja, izboljšati muziko ali besedilo ipd.?

TM: Ja, pridejo. Tega ni ogromno, a pridejo. Nekaterim je v veselje že igrati na istih odrih z nami, kamor pripeljemo določeno število ljudi, da jih vidijo. Je pa zanimivo, da ljudje ne hodijo poslušat le nas, ampak pridejo poslušat tudi bende, ki nastopajo pred nami in že imajo nekaj baze. In ko se pogovarjam z njimi, se jim to pozna tudi na drugih nastopih – mladi bendi spet lažje dobivajo špile, sami ali par bendov skupaj. Na turneji nas spremja Kori, ki ima pearljamovsko-soundgardenovski zvok, z Dolenjske so MRFY z ambientalnim indie zvokom, igrali smo z Bo!, pa November 1, Prelude, Guštijevi varovanci Joker Out so še zelo mladi, a zanimivi. Na Volkswagnov natečaj se je prijavilo 120 skupin, kar me je zelo presenetilo. Nekaj sem jih slišal v živo, preposlušal sem 35 posnetkov in veliko dobrih idej imajo. Doživljamo pravo malo rockersko pomlad.

GS: Ja, drži. Tu pa so še Prismojeni profesorji bluesa, Koala Voice in še kak tak bend, ki že ve, kaj bi rad delal v muziki. Pa Jardier. Vidi se, da imajo svojo pozicijo in držijo svoj stil, imajo zgodbo.

S čim so bili povezani pomisleki, preden ste pristali na skupni špil v Stožicah? Zdi se mi, da ste se še najmanj ukvarjali s tem, ali to zmorete.

TM: Jaz nisem imel nobenih pomislekov, saj se mi zdi, da kot benda z ekipami vemo, da logistično in drugače to zmoremo.

GS: Pa saj smo že delali podobne stvari. Ne skupaj, a igrali smo že pred množicami.

TM: Okoli sebe imamo vešče, profesionalne in mlade ljudi, ki so navdušenci in ti dajo vedeti, da jim to ni odveč. Pri takih projektih je pomembno, da ti dajo vedeti, da delajo s tabo kot ekipa. Zavedajo se, da smo odvisni tudi od njih, in ko enkrat to čutiš, ne dvomiš vanje. Presenečenja so bila le pozitivna. Takega odra pri nas še nisem videl. Pa kako hitro sta minili tisti dve uri na odru. Saj sem vedel, a se mi je zdelo škoda, da se to zgodi le enkrat. Zato smo zdaj to ponovili. V tujini tak projekt postaviš in greš na 50, 100 špilov ter rušiš vse pred seboj, pri nas pa, že ko igraš prvi komad, veš, da ga dolgo spet ne boš tako.

GS: Je pa zato užitek toliko večji. Ko enkrat stopiš pred tako množico, se moraš postaviti, jo objeti in ne smeš biti preveč evforičen ali razmišljati, kam se mora kdo premakniti. Zelo gladko je šlo; kar smejalo se mi je ob tem, ko sem dojel, kaj in kako igramo, kako je narejeno in kakšna energija je pod odrom.

Kako pa je skupni nastop vplival na benda?

TM: (smeh) Zdaj bo to izpadlo malo smešno, a takoj po Stožicah smo šli tako mi kot BFM na počitnice. Mi nismo igrali tri mesece, oni štiri.

GS: Mi smo šli takoj naslednji teden smučat. Bilo je: »Uau!«, potem pa smo se umaknili in šele čez par dni je začelo prihajati za nami.

TM: Drugače pa na naši turneji igramo tudi komade, ki smo jih igrali skupaj, Malo nimfomanko in Led s severa. BFM so bili naši idoli in zdaj lahko te komade igramo brez zavor. Ljudje to dojamejo in se odzivajo, saj so to zimzeleni komadi.

GS: Mi po Stožicah še nismo zares nastopali, a ravno pripravljamo nov program – in ja, notri bo tudi en komad od Siddharte.

Ker sta oba strastna športnika – kje bi raje videla svoj naraščaj: v glasbi ali športu? Glasba je težek poklic, iz športa pa danes redki šampioni pridejo celi.

GS: Jaz sem za šport. Pa ne zato, ker ne želim, da bi šel sin po mojih stopinjah. A ko se je rodil, je malo manjkalo, da mu nisem dal paka naravnost v plenice.

TM: Moja imata rada muziko in šport. Za muziko ni nikoli prepozno, šport pa je za otroke v tej računalniški dobi že nujen.

GS: Igranje, narava ... Kasneje bi jih rad imel v zakajenih prostorih, s kitaro v roki.

TM: Pa saj zakajenih prostorov ni več. Še tega ne morejo več izkusiti ...

Kako preživite 20 let v bendu, ne da bi se pobili? Odnosi so intenzivnejši kot med zakonci, sploh ker ste v poslu prodajanja čustev.

GS: Pri nas smo tako različni karakterji, da je to brezveze, a moramo odpreti ventile in si povedati marsikaj. Vsedemo se, prižgemo cigareto ali odpremo pivo in se najprej malo pogovarjamo o zasebnih zadevah, potem kam bi šel kdo na kak koncert, ko začnemo o bendu, pa se vse pokrije. Saj se poznamo, delamo v dobro celega benda, za kvaliteto, tam se ne ločujemo. Alen, ki je večinski avtor, približno ve, kaj mi leži. Potem spremenimo še kako besedo in začnemo delati. Toliko se že poznamo, da če kdo, bom jaz prvi dvignil roko, da nekaj ni v redu. Mogoče si »pašemo« ravno zato, ker smo tako različni karakterji. Če bi si bili preveč podobni, bi bilo vse skupaj preveč šablonsko, matematično. Preveč enostavno.

TM: Toleranca je celo bolj pomembna kot pri družini, kjer je hierarhija določena, pri bendu pa je demokracija, in to ne deluje vedno. Je pa na trenja ali kaos vedno najboljši obliž ustvarjanje. Ko začneš delati muziko, ostalo kar nekako izgine.