Igor Mikić 3 Odkrito.si

VIDEO: Igor Mikić pozira v kopalkah

Opel Corsa 24. 6. 2019 Svet24.si

VIDEO: Slovencem avto »vzelo« hrvaško morje

pajek Petisvet.si

Če se določene živali bojite, to pomeni ...

velenje jezero bobo Svet24.si

Nove podrobnosti v zvezi s smrtjo v Velenjskem ...

Masterchef Slovenija Anna Paynich Svet24.si

Njene knjige gredo za med, sedaj odhaja v tujino

booty naslovna Njena.si

Zakaj ima 80 % žensk celulit in kako ga lahko ...

tomaž bizjak izločanje Njena.si

Tomaž z oddajo spoznal, da ima lahko tudi druga ...

Marko Potrč: To je edini šov, v katerega bi šel

Marjana Vovk, Vklop, 09.06.2019 20:00:00

Marko Potrč, voditelj oddaj Fittest Family in Galileo, ambasador zdravega in aktivnega življenja

Delite na:
Marko Potrč: To je edini šov, v katerega bi šel
Marko Potrč Planet TV

Za intervju sva se dogovarjala kar nekaj časa. »Zdaj imam res veliko dela,« se opraviči Marko Potrč. »Tu sta oddaji Fittest Family in Galileo, vsak dan sem na radiu, v svojem produkcijskem podjetju imam ogromno dela, vodim dogodke, promocije … Res je 'poplava', ampak se ne pritožujem, bom že poleti počival.« Kljub obilici dela pa se nikoli ne odpove treningu: »Za živo glavo ne! Če že pride kak dan, da ne morem v fitnes, plavat ali na kolo, naredim trening doma: kolebnica, sklece, dvigi na drogu, trebušnjaki …« Marko, ki je sicer že od nekdaj zelo aktiven, si je v zadnjih letih telo izklesal do popolnosti in obsedeno trenira: »Jaz ne iščem izgovorov, da ne bi šel na trening, ampak izgovore, da bi šel še na enega!«

Zadnje čase se mediji z vami pogovarjajo le še o treningih, športu in zdravem življenju. Je moteče?
Večinoma res, verjetno, ker je Fittest Family take narave, lani podobno The Biggest Loser Slovenija. Ni moteče, ker se mi zdi, da je velik del tega, kar počnem, namenjen ozaveščanju ljudi, da je aktivno življenje polnejše, lepše, boljše, želim si, da bi vsak začel migati. Ne govorim, da kar ustreza meni, ustreza tudi vsem drugim; nikomur ni treba trenirati dvakrat na dan, pomembno je le, da počneš nekaj, kar te veseli, ti je v užitek – da le aktivno preživljaš čas. To se mi zdi pomembno sporočilo. Vse, kar narediš zdaj, je osnova za starejša leta. Sam imam to ves čas v glavi, ker nisem več tako mlad, prihodnje leto bom dopolnil 40 let.

Ko ravno omenjate okroglo obletnico: se obremenjujete s staranjem?
Če bi rekel, da ne, da so leta zgolj številka, bi lagal. Kdor to reče, sam sebe slepi. Seveda bi raje imel 25 let! Najlepša kombinacija bi bila, če bi imel 25 let in vse, kar imam zdaj: dva čudovita otroka in uspešno kariero, za katero sem 20 let pošteno delal. A to žal ne gre. Zato se ne obremenjujem, je pa res, da vidim razlike: regeneracija po športu je daljša, kar nekaj sivih las imam, potrebujem več spanca … Ampak to je življenje, mlajši ne bom. Zato pa moram zdaj narediti največ, kar je mogoče, da bom imel potem lepa stara leta.

Je Fittes Family oddaja, ki spodbuja aktivni življenjski slog? Ali ponuja le zabavo in vpogled v družinski odnos?
Oboje. Ko vidiš, kako nekateri tekmovalci skorajda letijo čez vse ovire, te to zagotovo spodbudi. Marsikdo si doma na kavču reče, da bi tudi sam poskusil. V tem smislu oddaja spodbuja aktivno življenje. Tudi zabavni del je, seveda, zraven pa še družinska povezanost. Ali nepovezanost, saj včasih pride do napetosti in nesoglasij, ko kdo ne izpolni pričakovanj drugih.

Vsi člani družine pač niso najbolje telesno pripravljeni.
Tisti so še bolj občudovanja vredni, ker so šli v oddajo zaradi drugih družinskih članov, da jim pomagajo, čeprav se zavedajo, da se ne morejo primerjati.

Ampak rezultat je zato slabši.
Zato morajo taktizirati. Najbolj šolski primer tega so naši Jarci. Mama je srčna, se bori, da vse od sebe, a zmore veliko manj kot njeni sinovi. A ti so tako močni, da jo včasih kar nesejo čez poligon. Lepo je videti mamin razvoj skozi epizode, kako napreduje. Izjemno!

Kakšne so naše družine v primerjavi s hrvaškimi?
Močne! Čudovite! Najbolj mi je všeč, da so bili najprej videti kot neki povprečneži, ki bodo hitro izpadli, potem pa so naši sosedje spoznali, da s Slovenci ne gre tako zlahka, da smo zelo športen in aktiven narod. Če imajo oni mišičnjake, imamo mi neverjetno vztrajne družine. Izzivi so različni, pri nekaterih se bolj izrazi surova moč, pri drugih vzdržljivost, pri tretjih hitrost. Ravno zato je šov zanimiv.

Bi v tak šov prijavili svojo družino?
Če bi bila otroka ustreznih let, zagotovo. Takoj! To je edini šov, v katerega bi šel. Čakam, da mine deset let, potem pa bomo tekmovalno primerni in se lahko prijavimo. (smeh)

Ste bili vzgojeni športno?
Ne v klasičnem smislu, da bi bila, denimo, oče ali mama nekdanja profesionalna športnika. Je pa ati dajal velik poudarek na to, da si aktiven, se gibaš, in to je prenesel name. Mama prav tako. Smo z dežele, tako da je bila aktivnost zmeraj del našega življenja. Potem pa so se začeli športi: nogomet, atletika, karate, drugi borilni športi, triatloni … Šport je bil vedno del mojega življenja.

Se strinjate, da je družina prvi in največji zgled?
Zagotovo. Ni edini, je pa zagotovo prvi, ki ti privzgoji ali pokaže to pot. Zato se mi zdi pomembno širiti to zavest. Starši morajo razumeti, da delajo škodo svojemu otroku, če se ta ne giba, ima nepravilno prehrano in izrazito prekomerno težko. To je kriminal, ki ga zagrešiš nad svojim otrokom, če se zavedaš ali ne. Naloga staršev je, da otroku dajo prave smernice za življenje in mu omogočijo zdravo otroštvo. To ni zdravo otroštvo, ampak katastrofalna popotnica, otrok bo imel težave s svojim telesom, zdravjem in samopodobo. Starši se morajo tega zavedati in kaj spremeniti.

Sta zato vaša otroka športna?
Ne bi dopustil, da ju šport ne zanima. Zdrav duh v zdravem telesu je še zmeraj pravilo in vedno bo – dokler se ne bomo selili v umetna telesa. (smeh) Kar zadeva šport, vztrajam, ampak vedno imata možnost, da izbereta kak drugi šport. Nikoli ju ne bi silil v profesionalni šport, ju bom pa podpiral, če bom videl, da imata veliko željo in sta nadarjena. Med življenjem in športom je polno vzporednic: vloženo delo, trud, zagrizenost, disciplina, resnost, volja in tako naprej vodijo v telesno pripravljenost, dosežke, rezultate ... Tudi zato si želim, da sta v športu.

Vodite tudi oddajo Galileo, ki je nekaj povsem drugega.
To je oddaja z izjemno dodano vrednostjo, ker širi obzorja na vseh področjih, ki se dotikajo življenja. Zelo rad jo ustvarjam, saj je zame vir osupljivih novih znanj – ne vem, kje bi ta sicer dobil.

Gre za licenčno oddajo, prispevki v njej so tuji. Jih vi zgolj izberete in povežete?
Ne zmeraj. Določeno število prispevkov naredimo sami, na voljo pa imamo tudi ogromno prispevkov iz tujine. A s temi ni nič manj dela. Najprej jih moram pregledati, izbrati, se o temi dodatno poučiti in nato sestaviti oddajo. Velikokrat moramo še prilagoditi stvari, ker so v prispevku podatki, recimo, za Nemčijo, nas pa zanimajo za Slovenijo – moramo izbrskati podatke za nas in jih vključiti v prispevek. Dela je ogromno. A me veseli!

Ste zaradi oddaje kakšno stvar sami raziskovali naprej ali kam šli?
Zmeraj je kaj, kar me zanima. Ko smo imeli prispevek o najbolj smrtonosnih toboganih na svetu, smo si doma rekli, da moramo vsaj tri od teh preizkusiti ali vsaj videti. Ni nam še uspelo, ampak načrtujemo.

Ste adrenalinski človek?
Uživam v tem, a le če je odvisno od mene. Ne morem se prepustiti in slepo zaupati nekomu drugemu. S tem imam težave.

Letenje v dvojcu z jadralnim padalom?
Verjetno bi hotel videti, kako je padalo zloženo. Najprej pa bi se moral naučiti, kako se ga sploh pravilno zloži. (smeh)

Bi skočili sami s padalom?
Če bi znal in potem sam zložil svoje padalo ter jamčil zanj, verjetno bi. Nimam težav z višino, ko sem odvisen od sebe. Saj vem, smešno. Zagotovo bi bilo bolje zaupati nekomu, ki je dalj časa v padalstvu, kot samemu sebi, ki o tem ne vem ničesar. Ampak vseeno: celo najboljši kuhar kdaj preveč soli juho! Pri tem ne bi imel slabega okusa v ustih, ampak bi strmoglavil v palačinko. (smeh)

Pravite, da vam je izobraževalna oddaja Galileo zelo blizu ... Spomnim se vas iz informativne oddaje Svet, vodili ste tudi kopico zabavnih oddaj.
Da, ta raznovrstnost je moja prednost! Popolnoma človeško je, da te zanima več različnih stvari. Tudi informativni program ni nujno zategnjen, siv, dolgočasen, lahko se ga dela drugače. Jaz sem vedno želel pripovedovati, ne brati novice. Želel sem jih delati na drugačen način, primeren moji generaciji, in za tiste, ki so želeli malo bolj sproščen, pristen pristop. Ne zabavnega, da ne bo pomote. Ampak zakaj se voditelj informativne oddaje ne bi smel kdaj pošaliti ali narediti kakšne nedolžne neumnosti, ki bi gledalce nasmejala? Če si kdaj sproščen in zabaven, tvoja verodostojnost ne bi smela trpeti, to je človeško. Tega nekateri kolegi niso želeli razumeti in so trdili, da je to nezdružljivo, da mora biti voditelj vedno resen in »nad« stvarmi. Ni res! Seveda so trenutki, ob katerih moraš biti popolnoma resen – in takrat si. Kdaj pa se lahko tudi pošališ. Danes je to že postala stalnica, takrat pa smo to začeli šele uvajati.

Se želite počasi vrniti v resnejše vode?
Za zdaj me to niti malo ne zanima. Zarečenega kruha se največ poje, vem, zato ne bom rekel nikoli več. A ko sem končal z informativnim programom, sem bil zelo vesel, ker sem stvari preveč nosil s sabo, ves čas sem premišljeval o krivicah, napakah v sistemu, ki komu uničijo življenje … Stvari se me dotaknejo in me preveč vznemirijo, zato ne gledam informativnih oddaj. Zavedam se tudi, da marsikje delajo novice z namenom, da gledalca prikujejo pred ekran, zato se velikokrat pretirava. Vsak dan pač ni »hude štorije«, kot nam jih prodajajo. Jasno mi je, saj sem bil nekoč del tega sistema – bolj grozno je, večja bo gledanost. Včasih je zato treba stvari pogledati z neke razdalje.

Ljudi bi morali naučiti, da v vsej poplavi informacij izluščijo prave, resnične ...
Kako naj jih to naučimo, če pa jih vsak dan »bombardiramo« z goro »pomembnih« informacij? Zato po mojem mnenju ljudje postajajo otopeli, in to zelo. Poglejte: nič se ne zgodi, čeprav se razkrijejo in dokažejo nepravilnosti ali celo kazniva dejanja raznih ustanov! Ne morem verjeti! V resni državi bi ob tem moralo završati, pri nas pa je bilo vse tiho in je šlo mimo. Ravno zato, ker ljudi »bombardiramo« z vedno bolj senzacionalističnimi naslovi, so tega vajeni in ne »zagrabijo«, ko bi bilo treba. Kot če bi me vsak dan metali v hladno vodo: prvič bi otrpnil, drugič in tretjič tudi, potem pa se navadiš in te ne gane več.

Kako to spremeniti?
Ne vem. Ne bom pametoval o tem, kako spet postaviti resno novinarstvo. Bi pa moral o tem nekdo začeti razmišljati. Jaz gledam z razdalje: morda je rešitev v ljudeh samih, da začnejo sami razmišljati.

Objavljeno v reviji Vklop št. 21, 24. 5. 2019.