favorskaya Svet24.si

Ruske oblasti aretirale novinarko, ki je pokrivala...

Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

jv_0 Necenzurirano

Kaj se skriva v ozadju nenadnega odhoda direktorja...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

ronaldo 11 Ekipa24.si

Avtor selfija v velikih težavah: zaradi vdora na ...

Kanyne West, Harry in P Odkrito.si

Harry v pedofilski mreži P. Diddyja??!!

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Doroteja Nadrah: Težko je začeti mlad, ker ne razumeš stvari

Marjana Vovk, Vklop, 04.06.2019 20:00:00

Doroteja Nadrah, glavna igralka poetične drame Zgodovina ljubezni

Delite na:
Doroteja Nadrah: Težko je začeti mlad, ker ne razumeš stvari
Doroteja Nadrah os. arhiv

V kinih lahko ujamete Zgodovino ljubezni, novi film režiserke Sonje Prosenc, ki z malo besedami (a osupljivimi podobami) v gledalcu sproža vihar čustev. Osrednji lik, dekle, ki žaluje za mamo, igra Doroteja Nadrah, 24-letnica, ki smo jo še kot najstnico spoznali v Razrednem sovražniku. Danes končuje študij igre in ima za sabo že zavidljiv nabor filmov. Je neverjetno zrela in razmišljujoča, z natančno začrtanimi (moralnimi) načeli in cilji, ki nikakor ne vključujejo snemanja slovenskih žajfnic.

Zgodovina ljubezni ima le malo dialogov, gradi na čustvih, veliko je bližnjih posnetkov in dolgih kadrov. Je za igralca takšen film težje snemati?

Od filma načeloma pričakujemo, da ima veliko dialoga in zelo jasno pripoved, da se skozi povedane informacije in sliko zgradijo neki odnosi. Sonja pa je film razumela kot širšo obliko: ni želela le pripovedno skozi druge povedati, kaj si misli, ampak so njeni ljudje posamezniki, ki se znajdejo v nekem »vakuumu«, v katerem ni komunikacije. Zelo pogumno se je odločila za prikaz izkušnje žalovanja, ki jo je – se mi zdi, drugače tega ne bi mogla narediti – sama zelo močno občutila.

Žalovanje in smrt sta tabu temi, kajne?

Ja, ker smo vsi tako zaposleni; celo v procesu žalovanja imamo veliko obveznosti in si ne moremo vzeti časa za vse razsežnosti in poglobljeno razmišljanje o smrti, ki je pravzaprav poglobljeno razmišljanje o življenju.

Če se vrneva k vprašanju: je take vrste film težje delati?

Predvsem je drugače. Imela sem neke konkretne stvari za ustvarjanje lika: Iva je plavalka, ima slušno okvaro, ima brata, sestro in očeta, mame ni … Tako sem si lahko zgradila njen svet. Glede čustvenih stvari pa sem bila zelo prepuščena sama sebi. Sonja mi je zaupala in verjela, da znam izraziti vse te plasti čustev, da bodo delovala brez besed. Se mi zdi, da sem upravičila njeno zaupanje, da smo naredili nekaj, kar deluje.

Kakšen je bil proces ustvarjanja lika, filma?

S Sonjo sva preživeli veliko časa skupaj, brali scenarij, se o njem pogovarjali, imeli smo vaje s soigralci, brez dialoga, le čutenje svojega prostora in prostora drugega ter vstopanje iz prostora v prostor. Morda so bile vse te vaje bolj kot nekakšen ples, ko si zelo telesno prisoten v tem, kar se dogaja. Žalost je poleg misli zelo telesen proces.

Imate tudi sami kakšne izkušnje z žalovanjem?

Seveda, saj jih imamo vsi – smrt je »vseprisotna« in nas vse čaka. Zanimiva so ta poslavljanja, smrt je namreč končna izločenost, izbris s sveta, čeprav hkrati vse ostane v posameznikih, ki ostanejo, ni pa več medija – telesa. To je zelo kolektivna stvar – vsak doživlja smrt, le da vsak po svoje. Ta film to lepo pokaže.

Čeprav v bistvu film ničesar ne pokaže in ne pove naravnost, vse se le sluti in čuti ...

Velikokrat teh stvari ne povemo drug drugemu, čeprav se vsi zavedamo položaja, v katerem smo. V žalovanju se počutimo zelo sami, kot da nas nihče ne razume; pravzaprav je to res, ti se ukvarjaš z zelo posebnimi temami, ki so le tvoje, kar je težko, a film govori ravno o tem, da kljub temu vsi vemo, o čem je govora. Všeč mi je, da film to tabu tematiko odpira na tako poseben način. Ravno zato, ker je film drugačen v vseh pogledih in pričakovanjih, ponuja tako močno izkušnjo.

Verjetno je bilo tudi snemanje močna izkušnja, ki vam je veliko dala?

Ja, morala sem se zazreti vase, se spopasti z občutki negotovosti in vprašanji, kaj sploh delam, kaj je umetnost, kaj je igra, kaj je treba narediti, da lik nastane in se rodi … Ravno sem končevala akademijo, Sonja pa je imela zelo močno vizijo in zrelost. Ko sem se v nekem trenutku tega zavedela, sem se precej ustrašila, ali bom sploh zmogla, a delam prav ... Sonja mi je dala vse, kar potrebujem, vlogo pa sem morala narediti sama. Nekaj časa mi je bilo to zelo težko sprejeti. Težko je, ker moraš pogledati vase.

doroteja2.jpg
Doroteja s soigralcem Matejem Zemljičem na premieri Zgodovine ljubezni.
Matjaž Rušt/Kinodvor

Ampak saj to je bistvo igre – da brskaš po sebi ...

Res je. Zdi se nam, da to ni težko, da gre za obrt, a ko prideš na malo drugačen teren, usmerjen v kaj bolečega, ranljivega, zasebnega, kar se družbeno ne razkriva, si … Jaz sem bila osupla, kakšen odpor se je zgodil v meni.

Naloga umetnosti je, da opozarja na stvari?

Ja, ampak ni vse umetnost, kar se dela. Mi smo vsi ustvarjalci, vprašanje pa je, česa. Ali ustvarjamo nekaj modernega, komercialnega ali imamo resnično vizijo nečesa in se zanjo borimo? Vizija posameznika mora včasih, na primer pri režiserju, za sabo potegniti celo ekipo. Film je kolektivna stvar, ki v svetu že nekaj aktivno spreminja, saj se mora skupina ljudi pridružiti posamezniku, da lahko nekaj nastane. To je lahko zelo močna izkušnja in velik izziv – in ni nujno, da se vedno dobro konča. Zame je bilo ustvarjanje tega filma zelo intenzivno in hkrati zelo lepo. A tema je bila tako težka, da na koncu snemanja ni bilo katarze in lepega občutka.

Ste vlogo oziroma občutke nosili s sabo še po koncu snemanja?

Ne, šla sem na morje in se dobro imela. (smeh) Morala sem nekako »presekati«. Ampak vseeno sem razmišljala o dogajanju in občutkih. Res je bilo intenzivno, morda »popotresni sunki« še vedno trajajo.

Govorili ste o filmu kot o kolektivnem delu. Torej igralci ne smejo biti zvezde?

Igralci so zvezde, ker je svet narejen tako, da se njihov obraz prodaja za gledanost, kar pa ni povezano z njihovim delom. Film kupujemo zaradi »zvezde«, nimamo občutka, da vlagamo v izkušnjo, ki se jo je ustvarjalec odločil deliti z nami. Zvezde torej so, a to ne govori o neki presežnosti ali »božjosti« njihovega ustvarjanja. Vsi dobri igralci niso zvezde in vse zvezde niso dobri igralci.

Kaj so vaše ambicije: film ali gledališče?

Nimam ljubšega. Zdi se mi vredno, da delam oboje. To sta namreč dva medija izraza, ki omogočata nekaj deliti, oba sta povezana s kolektivom. Všeč mi je, da oba, film in gledališče, združujeta posameznike na enem mestu, da si pogledajo film ali predstavo, potem pa se o videnem pogovarjajo. Tudi to je kolektivna izkušnja.

Se je vaša ljubezen do igre rodila s filmom Razredni sovražnik?

Pred tem sem igrala v enem kratkem študentskem filmu, sodelovala sem v Šolski impro ligi in dramskem krožku. Neki »poriv«, da govorim in dajem, da »leti« od mene, je bil že od nekdaj v meni, a na neki točki mora to dobiti zavoro, ko se zaveš, da je vsebina zelo pomembna, da to, da si v središču pozornosti, prinaša odgovornost, ki jo moraš sprejeti. Moraš se preizprašati, zakaj se izpostavljaš in kaj hočeš izpostaviti. Težko je začeti mlad, ker ne razumeš stvari. Z Razrednim sovražnikom sem imela veliko srečo – da je imel moj prvi profesionalni projekt tako kakovostno vsebino, pristop in soigralce.

Ste po Razrednem sovražniku začeli razmišljati o AGRFT-ju ali že prej?

Prej nisem razmišljala, imela sem se le dobro. (smeh) Šele v četrtem letniku gimnazije sem začela razmišljati o tem, kaj me zanima. Najprej sem razmišljala o biologiji, ker me zelo zanimajo človek, živali in okolje. Še danes, ko sem kdaj »zafrustrirana«, sanjam o tem, kako bom šla študirat pomorsko biologijo in bom raziskovala skate. (smeh)

Se še vedno sprašujete, ali ste se prav odločili?

Ne, sem se. Ampak vedno bom občudovala skate in vesolje. (smeh)

Pravkar je bil v Cannesu prikazan kratki film Urške Djukić The Right One, v katerem igrate ...

Ja, to je bil tako lep projekt! Odlična ekipa, ogromno sem se naučila. Delati z veteranoma Mirjano Karanović in Muhamedom Hadžovićem je bilo noro!

Imate še kakšen nov projekt?

Zdaj snemam omnibus s Katarino Rešek, potem me čaka magistrska predstava, naslednjo sezono pa delam en projekt v Drami. A nimam želje, da bi se zaposlila.

filmo-zgodovina
Zgodovina ljubezni
Mitja Ličen

Zakaj ne?

Morda zato, ker še nisem dobila ponudbe, ki bi me zanimala. (smeh) Razmišljam: kaj sploh je »institucionalno gledališče« danes v Sloveniji? Trenutno ne bi mogla iti iz projekta v projekt, kar to velikokrat zahteva. Morda sem neumna. Ali pa hazarderka. (smeh) Ali pa le adrenalinska zasvojenka, ki potrebuje to, da ne ve, kaj bo, oziroma da obstaja možnost, da se nekaj zgodi in se v trenutku sprejme neka odločitev. Imam srečo, da gledališča (še) želijo sodelovati z mano kot gostjo. Za to sem zelo hvaležna.

Zakaj ste igralka?

Sem igralka in nisem. Na začetku so drugi v meni videli igralko, torej se je začelo zaradi okolice. Drugi del pa je moja vsebina, ki jo vsakič znova preizprašujem. Hočem imeti dober razlog, da sem igralka.

Očitno ga imate ...

Iskati ga moraš vedno znova, sproti. Igralec mora vedno hoditi po robu, kjer bi lahko padel, pa ne. A včasih ti sploh ne uspe priti do roba.

Ampak praskate pa vedno?

O, ja!

Kakšnih vlog si želite?

Takšnih, ki imajo integriteto. Ki se zavedajo sebe in okolice. Ki živijo. Ki počakajo, ker jim ni treba biti ves čas aktiven. Ki jim ni treba navduševati, da kaj povedo. Ki ne potrebujejo marketinga zato, da bi se slišal en delček vsebine, ki jo imajo, ampak njihova vsebina sama živi v prostoru.

Objavljeno v reviji Vklop št. 21, 24. 5. 2019.