Sašo Stare: Televizija je zanimiva zver …
Klepet s Sašem Staretom je poln glasnega smeha, o stvareh pa govori tako doživeto in energično, kot da gre za (zasebni) stand up nastop.
32-letnik sicer prisega na živo občinstvo, a je že »stari znanec« televizijskih ekranov: vodi pravkar iztekajočo se oddajo Mali šef Slovenije, gledali smo ga v Skečoholikih, tekmoval je v Zvezde plešejo in z Domnom Valičem vodil šov Slovenija ima talent.
Včeraj pozno zvečer ste imeli stand up nastop, danes pijete kavo in limonado z ingverjem. Je to za regeneracijo?Ne, to je bolj zato, ker sem se prehladil. (smeh)
Sprašujem, ker je verjetno stand up tudi psihično naporen.
Ja, ampak so še bolj naporni poklici, na primer zdravnik. (smeh) Seveda ne moreš le priti in povedati nekaj šal – povedati jih moraš tako, kot je treba, ker vsaka šala ima za sabo neko čustvo in namen. Odigrati jih moraš, kar terja energijo. Ves čas se moraš prilagajati okoliščinam in občinstvu, nadzorovati dogajanje in držati pozornost ljudi. Dvomim, da se ljudje zavedajo, da je to enako težko kot gledališka predstava. Predvsem zato, ker je v stand upu vse vnaprej pripravljeno in preizkušeno, da lahko res deluje. Saj imaš prostor za improvizacijo, ampak temelji so »zabetonirani«. Moja naloga pa je, da je vse videti čim bolj naravno in lahko, kot da sem se tega spomnil tisti trenutek na odru. To je dober stand up.
Kje je meja med stand upom in monokomedijo?
Marsikdo bi rekel, da v smešnosti. (smeh) Šala. V resnici ni take razlike, le da gre pri stand upu za neko komikovo različico sveta, v katerem živimo (moje zgodbe in dogodki, moja razmišljanja in razlage, včasih tudi zgolj meni smešne šale brez večjega bistva), monokomedija pa ni nujno tako osebna. Monokomedijo lahko napiše neki avtor in jo odigra igralec, gre bolj za predstavo. V monokomediji je ponavadi kaj scene, pri stand upu pa sta le komik in mikrofon.
Stand up je pri nas zelo priljubljen, čeprav ga nekateri še vedno zaničujejo, češ da gre le za »metanje« šal brez globljega pomena. Kaj pravite vi: je to le zabava ali tudi kaj več?
Kaj pa je narobe z dobrimi šalami brez globljega pomena? Včasih prija zgolj odklop. Ogromno pa je tudi stand upa s pomenom, takega, ki ima v šalah neko resnico o naši družbi. Že znotraj enega nastopa je lahko oboje. Oboje je dobro. Svet je težek – zakaj se ne bi smejali?
Na kom preizkušate svoje šale?
Najprej na punci.
Vas ima že dovolj?
Ja, o moj bog! Predstavljajte si, da nekdo vsak dan hodi za tabo, ti govori stvari in hoče slišati, ali so smešne! (smeh) Ne, saj ona je improvizatorka in igralka in se tudi ukvarja s komedijo, tako da razume. Saj ne bi bila skupaj, če komedija ne bi bila obema zelo pomembna. Sicer pa šale preizkušamo tudi na kolegih stand uperjih, jaz včasih kar pokličem Aleša (Novaka), Gašperja (Berganta) ali Roka (Bohinca) ali pa se o tem pogovarjamo med kakšno vožnjo na nastop. Veliko sodelujemo, smo v istem poslu in se razumemo. Ampak komik se šali nikoli ne bo smejal tako kot občinstvo, ampak ti bo pokimal in ti še kaj predlagal.
Za največje komike velja, da so v resnici precej čemerni, težki, resni. Stand up komiki ne spadate v to skupino?
Ne bi rekel, da je to pravilo. Smo normalni ljudje, torej kdaj tudi depresivni. Včasih imamo fazo »rezanja žil«, drugič pa se ves čas šalimo. (smeh) Je pa res, da več razmišljamo in se večkrat pogovarjamo o čudnih stvareh, ker iščemo gradivo za nastop.
Kako se povezujeta stand up in šov Mali šef Slovenije?
Tudi k vodenju oddaje pristopam z lahkotnostjo in humorjem. To velja za vse moje oddaje; ko sem nastopal v Zvezde plešejo, sem v ples prav tako vključil stand up, čeprav se zdi to nezdružljivo. V glavi sem razčistil, da sem komik, zato karkoli delam, skušam to delati lahkotno, sproščeno in zabavno. Nekatere stvari mi dopuščajo, da bolj vključujem svoje šale, druge manj, a vedno skušam biti zabaven. V Malem šefu skušam doseči, da so otroci sproščeni, imajo dobro izkušnjo in se zabavajo – kolikor se v takem tekmovalnem šovu lahko. To je podobno mojemu delu na odru: skušaš sprostiti občinstvo, da pride v tvoj svet. Skupni ključ je torej zabava in sproščenost.
Ampak delo z otroki je malo drugačno?
Res je, a otroci, ki tekmujejo v oddaji, so malo drugačni od drugačnih otrok. (smeh) Zanima jih kuhanje, kar je odlično, čeprav v mojih časih tega ni bilo toliko, verjetno zato, ker še ni bilo toliko kuharskih oddaj. Mali šef se mi zdi izjemen, ker je prvo takšno tekmovanje mladih kuharjev. 400 otrok se je prijavilo, od tega smo izbrali teh osem parov, ki so v oddaji. To so otroci, ki so bili sposobni pripraviti dobro jed, ki je tudi lepo videti, in to pod časovnim pritiskom, torej so morali biti večopravilni. To je še zame težko! Potem pa so morali zraven še ves čas govoriti v kamero. To so res multitalenti in sploh si ne znam predstavljati, kaj bo iz njih, ko bodo zrastli. Če že pri desetih, enajstih letih obvladajo toliko stvari, potem se kot odrasli lahko naučijo česarkoli.
To so res neverjetni otroci, kakšne jedi so skuhali in kako so jih postregli!
Nori so! Tudi mene so presenetili, ker nisem vedel, kaj pričakovati. Iz oddaje v oddajo so bile bolj »nore« jedi. Ko bom jaz imel otroke, bodo tudi kuhali! Zakaj bi jaz kuhal, če lahko »tamali«? Zdaj vidimo, da lahko že desetletniki kuhajo – ne le kuhajo, vrhunsko kuhajo! Otroka bom streniral, da bo večerja v sedmih hodih, da nama ne bo treba hoditi ven na zmenke. (smeh) En bo kuhar, drugi pa zdravnik. Bomo naredili še šov Mali kirurgi Slovenije. (smeh) To je seveda šala, da ne bo kdo vzel resno! Čeprav imamo res premalo zdravnikov, še posebej v Kranju … (smeh)
Zakaj je Mali šef dobra oddaja?
Ker omogoča otrokom, ki jih veseli kuhanje, da tekmujejo in se učijo. V oddaji so otroci, ki si tega res želijo. Verjamem, da bodo nekateri čez deset, 15 let res vrhunski chefi in bova delala intervju v njihovi restavraciji.
Kaj ste se vi naučili v oddaji? Več kuhate, bolje kuhate, sploh ne kuhate več?
Spoznal sem, da desetletniki bolje kuhajo kot jaz, kar te postavi na trdna tla. Vseeno še vedno rad kuham, kadar imam čas. Sem se pa od otrok naučil nekaj novih tehnik, kot je, kako narezati čebulo, da ne jokaš.
Ste se spoprijateljili z otroki?
Sem, z nekaterimi smo se povezali na Instagramu. V tem času je to največje mogoče prijateljstvo! (smeh) Upam, da jih še kdaj vidim. Predvsem pa upam, da bodo še naprej kuhali.
Smo tik pred finalom. Vam je žal, da se oddaja končuje ali imate dovolj otrok?
Ni mi žal, tako mora biti, tako tekmovanja delujejo. (smeh) Meni je bilo s »tamalimi« res krasno, tudi gledalcem je bila oddaja všeč, tako da bi bil vesel nadaljevanja.
Je tudi vas zasvojila kamera ali vam je še vedno ljubše živo občinstvo?
Živo občinstvo! Tam je energija. Saj mi je tudi televizija všeč in ima svoje čare, nisem si predstavljal, kakšen doseg ima in užival sem v vseh oddajah. Ampak zrastel sem z občinstvom: ljudje, energija, »zafrkancija«, neponovljivost – to je tisto, kar potrebujem, to zasvoji.
Kako to, da niste študirali igre?
Ne vem. Nisem igralec po duši, ampak komik. Všeč mi je improvizacija, ker je tako nepredvidljiva, stand up je zelo oseben, ne zanimajo pa me toliko klasične gledališke predstave, zato me študij igre ni zanimal. Pa tudi malo preveč sem trmast glede osebnostnih sprememb, AGRFT pa študente igre malo »zmehča«, da so pripravljeni na vse vloge. Jaz se ne bi pustil. (smeh) Po drugi strani pa sem ljubosumen na Domna Valiča, ker lahko tako hitro »pade« v lik in naredi stvari, ker se je tega učil.
Če ste komik po duši, zakaj ste potem študirali filozofijo in teologijo? Kakšna je povezava?
Ja, vem, ljudje mislijo, da če študiraš teologijo, postaneš duhovnik. Ne, to je le veda o verah. Na univerzo sem šel, ker se je to od mene nekako pričakovalo, ta študija sem izbral, ker sta se mi zdela zanimiva, potem pa sem ju po dveh letih pustil, ker sem že začel nastopati kot stand up komik in sem vedel, da moj poklic ne bo v zvezi s tema temama. Zdaj počnem to, kar si res želim in v čemer uživam. Ko sem pustil študij in se odločil za stand up, sem moral to najprej pojasniti doma, napisal sem cel načrt, kaj bom delal, kje bom dobil denar, kaj vse lahko počnem s svojimi izkušnjami in spretnostmi … Cel načrt sem jim predstavil, da so bili pomirjeni. Potem pa sem res delal vse mogoče, povezano s komedijo in ustvarjanjem: bil sem novinar za študentske revije, delal na radiu, povezoval dogodke, ustvarjal ulično gledališče in impro predstave, ustanovili smo svoje društvo … Celo kopico stvari! Kar mi ni ustrezalo, sem pustil, tega, kar mi je, pa sem se držal.
To je odlično – tako bi moral ob koncu srednje šole narediti vsak, da ugotovi, kaj mu res ustreza.
Se strinjam – in imam načrt, le počakajte, da naznanim svojo kandidaturo in spremenimo ta svet! (smeh) Jaz bi po srednji šoli otroke poslal za leto, dve delat (praksa, študentsko delo, pripravništvo), da dobijo izkušnje in ugotovijo, kaj jim res leži, potem pa bi šli študirat.
Tekmovali ste v šovu Zvezde plešejo. Še kdaj zaplešete?
Ko sem šel iz šova, sem še kar nekajkrat plesal v različnih projektih, zdaj pa že nekaj časa nisem. Bi pa rad, ker mi je bilo zelo všeč.
Menda vaša punca zelo rada pleše – ampak očitno nima nič od vas ...
Ne, to res ni lepo. Saj bo še prišla na vrsto. Jo bom peljal na ples, obljubim.
Posneli ste tri sezone Skečoholikov. Bo letos četrta?
Uf, letos ne, ker smo se ustvarjalno »zmatrali«. Posneli smo 99 skečev, en skeč se snema približno en dan, pisanje in priprava ter postprodukcija pa vzamejo skupaj približno pet dni dela – za en skeč. Torej za 99 skečev skupaj 495 dni. To je ogromno časa. Letos imamo premor, puščamo pa odprte možnosti za naprej.
Za konec: zakaj je šla kura čez cesto?
(smeh) Ali veste, da je to ena izmed najstarejših zapisanih šal? In ali veste, da so se stari Egipčani smejali prdenju? Prdenje je vedno smešno!
