Tanja Postružnik Koren odkrito o težavah z zdravjem

Začela se je tretja sezona oddaje Ljubezen po domače, v kateri bo deset kmetov in ena kmetica iskalo sorodne duše. Oddajo spet vodi Tanja Postružnik Koren, energična, mila in strašansko pozitivna duša, ki vsako stvar dela predano in strastno. O oddaji in njenih iskalcih ljubezni pripoveduje navdušeno in z iskrico v očeh. Podobno živi življenje in verjame, da je ljubezen gonilo sveta. »Zame je dvojina v jeziku najbolj romantična stvar, nekaj čudovitega! A kot se tujci s težavo učijo dvojine, se moramo mi z veliko truda učiti biti dvoje,« se zaveda, da ljubezen ni samoumevna.

Začela se je tretja sezona oddaje Ljubezen po domače. Zakaj se je še niste naveličali?

Krasno je, ker imam lepe ljudi okoli sebe, prijazno ekipo, ustvarjalne sodelavce, ki me spodbujajo, mi kažejo ogledalo in mi povedo, v kateri stvari sem lahko še boljša. Zame je cilj, da zrastemo, da smo z vsako sezono vsebinsko in estetsko boljši. Letošnja sezona se mi zdi nadgradnja obeh prejšnjih. Pa tudi nabor iskalcev ljubezni, podeželskih osamljenih src, se mi zdi zelo dober. Imamo značajsko drugačne ljudi kot v prejšnjih sezonah, so tako mladi kot starejši; treba je vedeti, da niso samo mladi tisti, ki iščejo partnerja za na kmetijo.

Prav to je osupljivo, da je toliko mladih ... Ker če govorimo o kmetih, imamo v glavi stereotipno starejšega moškega.

Imamo, a zdaj veliko mladih ostaja doma na podeželju, vidijo priložnost, da si tam ustvarijo družino in delajo. Tudi mi jim z oddajo lahko odpremo nove možnosti, saj postanejo prepoznavni, ljudje vedo, s čim se ukvarjajo. Kot sem rekla: res se oddaje še nisem naveličala, ker imam rada ljudi, rada grem ven. Že od nekdaj so mi govorili, da sem bolj terenski kot studijski človek. Rada se pogovarjam z našimi iskalci ljubezni. Zame ni »prideš, posnameš, greš«, ampak najprej preberem vse o kandidatih, pogledam njihove predstavitvene videe, pridem na prizorišče snemanja že prej, spoznam družino, pregledam kmetijo, naredim s kandidatom povezovalni pogovor, šele čez nekaj ur pa se začne snemanje. Jaz to res delam s srcem, skušam se vživeti v kandidate, ker se mi zdi, da se mi bodo s pravim pristopom, pravimi vprašanji odprli – in res se mi odprejo, ker se jim ne zdi, da sem tujka.

Zakaj je v oddaji tako malo iskalk ljubezni?

Kmetice smo vključili na lastno pest in v drugo sezono povabili Vesno. V tujini so večinoma kmetje. Zdaj imamo Darjo in upam, da bo v nadaljevanju, če bo, še več žensk. Ženske imajo drugačno energijo, bolj so odločne, sploh šefice kmetij natančno vedo, kaj bi rade, moški pa samo čakajo, da se bo nekaj zgodilo, ni se jim treba toliko dokazovati.

Rekli ste, da ste novo sezono nadgradili. V kakšnem smislu?

Povečali smo število ljudi: zdaj imamo enajst iskalcev ljubezni, zato bo več oddaj. Romantična potovanja si morajo tokrat prislužiti oziroma se ponudijo spontano, na splošno smo spontano sledili dogajanju, zato zgodbe res tečejo. Še vedno je to lepa oddaja, ki prikazuje lepo Slovenijo – imamo ptičke, metulje, cvetoče stvari ­–, kadri so romantični in slika govori sama zase. Trudili smo se kmete poslušati in narediti zgodbe, ki bi bile njim v prid, da bi res našli pravo ljubezen. Mi je pa žal za tiste, ki so iz oddaje izpadli, ker niso dobili dovolj pisem. To je kruto. A upam, da razumejo, da je to igra, šov.

Kdo danes še piše klasična pisma?

Ja, kdo? Ampak zgolj ta pri nas štejejo. Prišli smo v dobo digitalizacije, v virtualnem svetu so stvari povsem drugačne kot v resničnem. Zato ima lahko naš iskalec neskončno sledilcev in odziva na družbenih omrežjih, pisem pa je dobil le nekaj.

Ampak tudi televizija ni realni svet ...

Ne, ampak vseeno je realnejši od spleta. Naša oddaja je zelo povezovalna: resnične ljudi soočimo, jim damo možnost, da nekaj dni preživijo skupaj in se spoznajo. Tega v virtualnem svetu ni. Čeprav ne gre le za spoznavanje partnerja, mnogi pridejo v oddajo po izkušnjo, videti hočejo, kako delamo, kako se snema, kako vse skupaj poteka. Koliko prijateljstev se ob tem splete! Ljudje smo v resnici osamljeni ali v nekem svojem krogu, iz katerega ne moremo izstopiti. Pridejo k nam in spoznajo sto novih ljudi – ne le tiste pred kamero, tu je še velika ekipa zadaj. Pri nas so meje med tem, kar snemamo in kar smo, res zabrisane. Ko se pri meni prižge kamera, sva se s sogovornikom že vse pogovorila. To je prednost take oddaje, v studiu se tega ne da narediti, tam je strog scenarij, še posebno, če gre oddaja v živo.

Tanja: "Vsi, od prvega do zadnjega, hrepenimo po tem, da bi bili sprejeti in ljubljeni takšni, kot smo."

Pop TV

Vi že veste, saj ste 13 let ustvarjali oddajo Dobro jutro. Ampak adrenalin oddaje v živo verjetno vseeno pogrešate?

Rada sem delala v živo, ta osredotočenost, zbrane, čiste misli, da veš, da si se pripravil, kolikor si se lahko, in boš izpeljal, čeprav gre vedno kaj po svoje. Dobro je bilo, ampak v resnici tega ne pogrešam. Zdaj ne bi delala več kaj takega.

Ker ne pogrešate zgodnjega vstajanja?

Res sem jutranji človek, ampak ni človeško toliko časa vstajati ob štirih zjutraj. Saj sem dolgo zdržala.

Res dolgo. Kako to?

Saj sem rekla, da se stvari ne naveličam, če imam ekipo, ki jo imam rada. Strastno delam vse stvari, zamisli kar vrejo iz mene, uživam v ustvarjalnosti. Vse delam »na polno«. Tako je bilo pri Dobro jutro in tako je pri Ljubezen po domače. Iz Dobro jutro sem odšla, ker sem se izčrpala. Morala sem, zaradi sebe in svojega zdravja. To je težek korak, da sam sebi priznaš, da moraš oditi, da poslušaš klic v sebi. Kolegi so se mi čudili, da odhajam, ker sem bila vedno polna energije, celo ko sem bila že povsem izčrpana. Mislim, da je to veselje do življenja. Večkrat me vprašajo, »na čem« sem. (smeh) Na ničemer! Samo hvaležna sem za vse.

Če bi bilo več takšnih ljudi, bi bil svet drugačen ...

Res je. Tudi pri svojih otrocih ne prenesem, da nista ponižna in hvaležna za to, kar imata, ker sem preveč garala v življenju. Verjamem, da se trud nekje pozna. Če delaš stvar stoodstotno, boš zvečer z mirno vestjo zaspal. Delam, kolikor lahko, včasih ga seveda polomim, ampak otrokoma želim sporočiti, da če bosta delala stvari tako, da bosta lahko mirno zaspala, bosta lahko sama pri sebi napredovala. Ničesar ne delam z levo roko. Vseeno je, ali delam Dobro jutro, Ljubezen po domače, oddajo o vijakih ali kmetijsko oddajo. (razmišlja) Še najraje bi delala kakšno oddajo o naravi.

Se nekoč vidite v dokumentarcih?

Ne, v dokumentarcih nikoli. Delala bi kmetijsko oddajo, kar pa je precej težko, še posebno, ker smo pri nas preveč vajeni kmetijske oddaje, kot je Ljudje in zemlja, ki je sicer izjemna, ampak narejena za starejše gledalce. Priznati moram, da mi je zelo všeč Delovna akcija – čudovita oddaja, lep projekt. Ampak če delam oddajo, povezano z naravo, ljudmi in zgodbami, kot je Ljubezen po domače, je to to. Treba je uživati v tem trenutku, zdaj. Najhujše je hrepenenje po nečem, kar je bilo ali kar bi rad, da je. Ah, dajte, no, potem nikoli ne uživate!

Če prav razumem, svojih dveh sinov ne razvajate?

Veste, kaj, vsega imata! Razvajam, zelo razvajam, ampak ne v materialnem smislu. Ne kupujem njune ljubezni. Razvajam ju v smislu, da ju delam odgovorna. Da jima nalagam stvari, ki so zanju izziv, in potem zmoreta in sta vesela. Tako sama sebi olajšam življenje. Ne vem, ali je to razvajanje, ampak bi rekla, da dolgoročno je. Če me nekaj dni ni, mi potem rečeta: »Ampak, mami, tako fino je imeti red.« Red je varnost. Da je vsak dan enako: večerja, umivanje, umivanje zob, sveti angelček in lahko noč. Jaz ju skušam razvajati s tem, da sem pri stvari. Da sem takšna, kot sem. Od otrok nočem prav ničesar, samo pravim: »Bodite dobri ljudje, poslušajte druge, niste samo vi na svetu, ker boste tako lažje prišli skozi življenje.« Od njiju ne zahtevam nemogočih stvari, imata pa svoje vsakdanje naloge: da pospravita za sabo, odneseta smeti, pospravita posteljo … Starši prevečkrat otroka postavljajo na »piedestal«, dokler jih otrok ne uniči. Smisel je, da sobivaš, se imaš dobro. Tudi otroci morajo pomagati doma, s tem jih navajaš na samostojnost.

Vas kdaj skrbi, v kakšnem svetu bosta vaša otroka živela?

Ves čas razmišljam, veliko berem knjige o odnosih in vidim, da gredo v zelo dekadentne smeri. Včasih se katarzično potolažim, da ni tako hudo. Zanimivo, kam smo prišli: razpad odnosov, depresija, pomanjkanje odgovornosti, partnerske spletke, vzgoja, ki gre v povsem napačno smer … To je odraz spletne revolucije, digitalizacije, spletnih medijev. Veliko truda je treba vložiti v to, da ti stvari ne zbežijo iz rok, da otroci ne gredo nekam v svoj svet, podobno je s partnerstvom. Vsi hrepenimo po tem, da bi bili oboževani, a najbolj oboževani smo, ko smo zadovoljni sami s sabo in ko smo z ljudmi, ki stojijo trdno na tleh. Če se vrneva na Ljubezen po domače: kandidatom je še vedno dobro, da so v središču pozornosti, ker dobijo zadoščenje v tem, da so bili realno videni, slišani, sprejeti, so dobili prijatelje in bili mogoče ljubljeni. Realnega stika je vedno manj, zanj se moramo boriti in truditi. Seveda razmišljam, a bojim se ne. Sama nimam nobenega profila na družbenih omrežjih, ker se ne mislim oglaševati. Otroci pa hrepenijo po tem, da bi bili čim bolj »klikani«, »lajkani«. Ampak saj imata šport, naravo, ves čas smo dejavni. Kar sem jima dala, sem. Še najhujša »smrt« je televizija, čeprav delam zanjo. Televizija je virus, ampak naj imajo teh nekaj risank, ki niso škodljive. V naslednji hiši ne bomo imeli televizije, saj vse dobiš na spletu, ampak tam moraš »tarčno« vedeti, kaj bi gledal, medtem ko televizija kar »laufa« in otroci gledajo karkoli kot uročeni. Včasih bi daljince najraje vrgla stran!

Iskanje ljubezni je še vedno osnovni človeški cilj. Je danes iskanje ljubezni drugačno, kot je bilo nekoč? Je razlika med iskanjem ljubezni v mestu ali na podeželju?

Osnova ostaja ista, ne glede na to, v kakšen celofan je zavita in v kakšen čas postavljena. Vsi, od prvega do zadnjega, hrepenimo po tem, da bi bili sprejeti in ljubljeni takšni, kot smo. Ker rastemo, se spreminjamo in bi ves čas radi tudi malo spremenili partnerja (čeprav bi v resnici morali spremeniti sebe in pogledati, kdo je pravi za nas in kdo ne, ker imamo neko zgrešeno, izumetničeno podobo o ljubezni in partnerstvu), smo nenehno nečimrni in nesrečni, in ko že vse imamo, se prepiramo o malenkostih. Odnose smo si ljudje od nekdaj znali zaplesti, ker nismo pomirjeni sami s sabo. Vsi pa si želimo najti mir, nekoga, ki mu bomo pripadali in bo z nami do smrti. Jaz pravim: lepo je biti z nekom, če se imaš z njim boljše, kot kadar si sam; če se z njim nimaš boljše, kot kadar si sam, potem bodi raje sam, rasti in delaj na sebi, tako boš srečen. Ljubezen oziroma partnerstvo zna biti zahtevno, to je delo, to ni nič samoumevnega, ljubezen ni zaljubljenost. Ljubezen je odločitev. A ne za vsako ceno. Zaradi ljubezni so se dogajale najlepše in najbolj tragične stvari – v svetu in v življenju.

V tretji sezoni ljubezen išče enajst osamljenih src s podeželja, med njimi spet ena ženska.

Pop TV

Ste kdaj razmišljali, da bi bili psihologinja?

Jaz že ne! Lahko sem samo zaupnica, rada poslušam ljudi in znam obdržati skrivnosti, nisem čveka in se ne napajam z nesrečo drugih, ker vem, da sem tudi sama lahko hitro na drugi strani. Lepo se mi zdi, da mi ljudje zaupajo in da jim lahko povem svoje mnenje. Imam celo prijatelja psihologa, ki pride po nasvet k meni. (smeh)

Je kateri od kmetov v Ljubezni po domače našel ljubezen?

Miro in Marina sta še vedno skupaj, Renato in Tamara naj bi se letos poročila. Sicer pa se vsi še vedno veliko družijo, imajo piknike in tudi mene povabijo. Neki cilj je dosežen. Za nikogar, ki ni našel ljubezni, me ne skrbi, ker je vsak naredil korak naprej. S to oddajo na neki način prideš do spoznanja, kdo si, kako ljudje gledajo nate. Vsi so zelo zadovoljni, da so sodelovali, vsi imajo pozitivno izkušnjo s celotno ekipo in oddajo.

Čeprav so se o njih pisale tudi grde stvari, še vedno vidijo oddajo kot pozitivno izkušnjo?

To je hudo, a od tega se je treba malce oddaljiti. Jaz jim rečem: »Vsi ti 'pametni' ljudje, ki so skriti tam zadaj za nekimi profili – kdo pa so oni? Ne sekiraj se, ne beri tega, umakni se stran! Ne pusti, da ti vzame veselje in ponos!« Besede najbolj bolijo, to je dejstvo. Danes lahko vsi vse rečemo, a morali bi biti malo nežnejši, prizanesljivejši, se zadržati, razumeti, da je to šov, da nismo vsi, ki nastopamo pred kamero, nekdo, na katerega lahko zlivaš ves svoj gnev, komplekse, slabo voljo. Od tega se je treba oddaljiti, da preživiš.

Vi ste tega v vseh teh letih medijske pozornosti že vajeni?

Veste, kaj? To je moj poklic. Nikoli te ne morejo imeti vsi radi. Pomembno je, da me imajo radi moji najbližji.

Verjetno vseeno boli, če kdo neutemeljeno kritizira oziroma pljuva po tebi?

Ni je stvari, še posebno od tujega človeka, ki bi me prizadela. Ni prijetno, a saj veš, da ni res. A tako je: Slovenija je majhna, zvezdnikov ni, kar se mi gremo, je »hobi medijski program«. V Nemčiji je voditelj oddaje Ljubezen po domače zvezda, tudi plačan je zvezdniško, jaz pa hodim v trgovino in sama pospravljam hišo. Jaz sem navadna Tanjika s Pohorja.