peter-prevc-mina-lavtizar_m24 Odkrito.si

Peter Prevc o slovesu od družine in obžalovanju

družina čebokli Svet24.si

Kako sta Nataša in Tomaž končno postala starša

1512742920_d Petisvet.si

Horoskop: od 25.3. do 31.3. 2019

bencin gorivo, dizel Svet24.si

"Bencinarjem" se na črpalko splača še danes, ...

delovna_akcija_teren0003 Svet24.si

Ana Praznik: Če imaš voljo in moč, poprimi za ...

Nives Orešnik Njena.si

Pravilna nega za močno in odporno kožo

leonida55 Njena.si

V resnici lepotica s težko preteklostjo?

Zabava

Spomini na otroštvo Branka Završana

Neva Železnik, Ženska, 09.03.2019 19:00:56

»Čutim dolžnost ustvarjati umetnost s socialno vsebino,« pravi Branko Završan, gledališki in filmski igralec, plesalec, pevec šansonov in pedagog.

Delite na:
Spomini na otroštvo Branka Završana
Branko je v hiši, ki sta jo z Lučko kupila, vse naredil sam. Revija Ženska

Ko je imel štiri leta, sta starša kupila legendarnega fička. Oče Miha je začel svoja sinova takoj učiti voziti avto. Tako si je enkrat Branka, drugič pa njegovega dve leti starejšega brata Janka, posadil med vožnjo v svoje naročje in potem sta onadva obračala volan, oče pa je dodajal plin, prestavljal prestave in po potrebi pritisnil na zavoro. »No, takrat je bilo to možno, saj je bilo prometa malo, hitrosti avtov na vaških cestah pa polžje počasne,« je začel Branko Završan, letnik 1962, ki je v več kot treh desetletjih odigral že okoli 100 filmskih vlog.

Ob filmu je oblikoval še več kot petdeset glavnih in stranskih gledaliških ter plesnih vlog. Bil je tudi režiser, scenarist, svetovalec za gledališki gib in borilne veščine. Za svoje umetniško delo je prejel Župančičevo nagrado, kar nekaj filmov, pri katerih je sodeloval, pa je prejelo prestižne svetovne nagrade: vse od canske Zlate Palme, beneškega Zlatega leva, berlinskega Zlatega Medveda do ameriškega Oskarja in rimskega Zlatega Mark Avrelija. Poleg tega je tudi pedagog, saj je učil sabljanje na AGRFT, igro in dramsko gledališče pa na Plesni akademiji v Ljubljani ter na seminarjih širom Slovenije in v tujini. Končno pa je Branko Završan tudi voznik tovornjaka s prikolico.

Otr_01_2019_02.jpg
Družina Završan: mama Dragica, dve leti starejši brat Janko in oče Miha, ki ima v naročju Branka.
Revija Ženska

Njegova mama Dragica je bila krojačica. Najprej je delala doma. »Po smrti njenega očeta, je prišla k nam živet njena mama Urška, ki je bila zelo zabavna babica.« Mama se je potem zaposlila v Tkanini, kjer je popravljala kupljena oblačila. Babica je prevzela kuharijo, pospravljanje in ostalo, kar se ji je zdelo potrebno. Pri njih je živela kar tri desetletja. »Vsi smo jo imeli radi.«

Otr_01_2019_05.jpg
Z bratom sta pred očetovo rojstno hišo pozirala kot kavbojca za pusta.
Revija Ženska

Oče Miha je bil poslovodja ene od tedaj številnih Merkurjevih poslovalnic. »Svojemu delu je bil povsem zavezan. Danes bi rekli, da je bil deloholik. Delal je namreč od jutra do večera. Le za kosilo je prišel domov in potem je kakšno uro počival ter šel nato znova v službo.«

Brankova starša sta bila svobodomiselna, prijazna in strpna do vseh in vsakogar. »Predvsem do naju z bratom. Pustila sta nama toliko svobode, kot sva jo potrebovala in sta naju vzgajala z zgledom, nikoli s pridigami ali palico.«

Otr_01_2019_08.jpg
Tri leta pred šolo je tudi splaval. Na sliki v Novigradu.
Revija Ženska

Stanovali so v bloku za Bežigradom v Ljubljani. Ker sta si starša želela oddiha od urbanega okolja in je bilo to v tistih časih zelo dostopno, so leta 1967 začeli graditi počitniško hišo ob Krki, kjer po upokojitvi Brankova starša živita v naravi in z naravo. »Hišo smo gradili z lastnimi rokami. Vsak konec tedna. Vmes sva se z bratom kdaj pa kdaj skočila v Krko okopat, sicer pa se je v glavnem delalo.«

Otr_01_2019_09.jpg
Branko je obiskoval srednjo šolo za strojništvo.
Revija Ženska

Rad se spomni tudi svojega dedka Karla, ki sta ga z bratom strašila tako, da sta se skrila za vrata, ko pa je vstopil v kuhinjo, sta strašno zakričala. »Seveda je dedek vedel, kaj nameravava, a se je pretvarjal, da se je ustrašil, kar naju je zelo veselilo.« Če bi se dalo, bi ga z veseljem strašila 24 ur na dan.

Dedek je imel tudi Tomosov moped in ko ga je vozil, si je navadno oblekel dolg usnjen plašč. Morda je zato tudi Branko navdušen motorist. Zaupa nam, da ima še vedno ta plašč. »Oblečem ga zelo redko, saj je presneto težak. Ga pa pogosto nadenem za potrebe filma, ali gledališča.«

Otr_01_2019_11.jpg
Leta 1980 je prvič opravil sprejemne izpite na AGRFT in se vpisal na igro.
Revija Ženska

Spominja se, da sta se z bratom občasno pretepala. »No, pravzaprav sva se ruvala. Tako za šalo, kot to fantje radi počnemo, saj sva bila sicer nerazdružljiva

Šola mu ni delala težav. »Ko sem postal najstnik, me je začela zanimati rok glasba. Tudi tiste tri akorde na kitaro sem se naučil, v šoli sem recitiral na proslavah.«

Otr_01_2019_14.jpg
Iz filma Naš človek (na sliki z Vesno Jevnikar), ki nastal po scenariju Janeza Povšeta in v režiji Jožeta Pogačnika.
Revija Ženska

Spominja je se tudi, da sta skupaj z bratom, ko je imel Branko šele štiri leta, nastopila v predstavi Povest o dolgih nosovih, ki jo je napisal Miran Hladnik, uprizorili pa so jo v Pionirskem domu v Ljubljani. »Tedaj mi še na misel ni prišlo, da bi bil igralec, in da bi šel po končani osemletki v gimnazijo.« Izbral si je strojno šolo, ker so šli tja vsi njegovi prijatelji, s katerimi se je družil. Z njimi je bil tudi pri tabornikih: Bičkova skala.

Otr_01_2019_12.jpg
Gojmir Lešnjak Gojc, Branko in Tomaž Perko, slikar, so radi muzicirali, tudi na domačih zabavah.
Revija Ženska

Vmes se je do ušes zaljubil v konje in vsak dan hodil trenirat jahanje v Malo vas, rad je tudi hitro alpsko smučal, igral tenis itd. »Še danes imam rad šport.« Sicer pa gibljivo telo potrebuje tudi v gledališču, pri filmu in plesu. Mimogrede: soustanovil je tudi Plesni teater v Ljubljani in Akademijo za ples.

Ker je bil zabaven, ker je znal dobro pripovedovati šale, oponašati druge, ker je tudi dobro pel, ga je brat prepričal, da se vpiše na študij igre na AGRFT, kar je tudi storil in bil takoj sprejet. A nemirni duh mu ni dal miru. Ljubljano je zapustil pred končanim študijem in jo za deset let zamenjal s Parizom, kjer se je poročil. Precej boemski zakon z dogovorom: naj traja, dokler mu bo dano. Da je preživljal sebe in družino, da je lahko plačal šolnino, je delal kot natakar in kot fizični delavec, saj je prenavljal stanovanja. Ko je končal študij na mednarodni šoli teatra, mimike in giba Jacquesa Lecoqua, je kmalu dobil prvo vlogo v francoskem filmu in nato še v mnogih drugih. Čeprav je šlo pri teh tujih filmih največkrat za stranske vloge, so ti segali tudi po najvišjih nagradah, tudi denimo po beneškem zlatem levu (Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva, 1990) in oskarju za tujejezični film (Nikogaršnja zemlja, 2001).

Otr_01_2019_15.jpg
Morana je slovenska grozljivka iz leta 1993 v režiji Aleša Verbiča. Film je bil izbran za slovenski predlog za najboljši tujejezični film na 67. izboru oskarjev, vendar ni prišel v ožji izbor.
Revija Ženska

Potem se je ločil, se doma znova poročil in diplomiral še na AGRFT.

Ker se čuti dolžnega ustvarjati umetnost s socialno vsebino, se je takoj odzval na vabilo italijanskega režiserja Alberta Fasula za glavno vlogo v filmu, za katerega je iskal igralca z območja nekdanje Jugoslavije, ki bi bil pripravljen realistično odigrati šoferja tovornjaka. Za to vlogo je opravil vozniški izpit za tovornjak s priklopnikom in se zaposlil v podjetju, ki prevaža svežo hrano. »Le direktor je vedel, da sem igralec, za ostale sem bil le še en voznik.« Razlika med njim in ostalimi je bila v tem, da mu je vedno kot senca sledil režiser s kamero v roki. »Skupaj sva prevozila vso Evropo in na filmskem platnu pokazala, kako peklensko je delo šoferjev in kako prevozniške firme svoje voznike izkoriščajo.« Film TIR je leta 2013 v Rimu dobil nagrado za najboljši film.
Pravzaprav se na vsako vlogo temeljito pripravi.

Otr_01_2019_19.jpg
Ni zasvojen le z motorji, pač pa tudi s konji in kajaki. To znanje mu je prišlo prav pri snemanju filma Osebna prtljaga. Režiser je bil Janez Lapajne.
Revija Ženska

»Ko sem izvedel, da bom v svojem matičnem celjskem gledališču igral očeta v drami Oče, francoskega avtorja Floriana Zellerja, ki zboli za Alzheimerjevo boleznijo, sem skušal osvojiti kar največ znanja o tej pandemiji 21. stoletja. Dosti sem prebral, v gledališče smo povabili strokovnjake, šel sem v enega od domov starejših, da sem videl, kako se dejansko vedejo ljudje z demenco.«

Zaveda se, da svojci to bolezen najtežje sprejmejo in dojamejo, saj se jim zdi nemogoče, da nekoč bister, prijazen in izobražen možakar, vse ves dan utruja s kar naprej istimi vprašanji, govori eno in isto ter jih obtožuje, da so ga povsem okradli, celo pohištvo. Prav tako se noče preoblačiti, je pogosto zmeden, ne zna več prižgati televizorja, če gre ven, se izgubi, tudi doma išče svoj dom itd.

Mislimo, da je Branko Završan imenitno odigral očeta z demenco. Mnogi v dvorani jočejo, pa tudi on sam na koncu predstave, ko hoče od doma domov …

Končava s Slovenijo. »Slovenija je prijetna država, v kateri je standard precej nižji od Evrope, kakovost življenja pa nadstandardna. Hecen paradoks. Malo manj hecni so paradoksi politike, ki se srčno zaklinja na poštenje, blaginjo in spravo, obenem pa je skorumpirana in neodgovorna, zavezana lastnemu pohlepu, čepeč na hujskaštvu in sovražnem govoru, ki ga opredeljuje kot svojo državljansko svobodo.«

O naši suverenosti dvomi, saj se slovenski politiki z vso lahkoto uklanjajo normativom močnejših dežel. »To počnejo do te mere, da jim bomo razprodali vse svoje imetje, jim znova varovali vzhodno mejo pred groznim Brdavsom, ki ni nič drugega kot bajeslovno bitje, pravljica, ki naj straši tudi odrasle, ne le otroke, za katere SE gre, pa naj stane, kolikor hoče.«

Pa vendarle verjame, da ima Slovenija še veliko zdravega zaledja in pameti, le poslušati jo je treba in negovati tisto, kar ima vrednost in vrednote in mednje sodita tudi kultura in umetnost.

Objavljeno v reviji Ženska št. 1, 7. 1. 2019.