Slovenija si zasluži tak program
Generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc: "Jaz imam dve ušesi, skozi eno gre noter, skozi drugo ven."
Pri šestnajstih si je sam naredil jadrnico, a mu očitno ni do mirnega morja, saj se je vrnil iz pokoja, da bi prevzel vodenje nemirnega giganta RTV Slovenija, ki je že marsikoga vrgel čez krov. Tudi njega je skoraj, pred nekaj meseci ga je nadzorni svet – domnevno zato, ker ni bil kandidat prave stranke – z naravnost ganljivo odločnostjo skušal odstaviti, pa ga je s presunljivo mlačnostjo za las rešil programski svet. O politiki se nisva nič pogovarjala. In lahko zato mirno berete naprej.
Vam je kdaj žal, da ste se spustili v to, si kdaj rečete, kaj mi je tega treba bilo?
Oh, samo po kakšni seji programskega ali nadzornega sveta. Pri samem delovanju pa nikoli.
Zakaj ste se pravzaprav vrnili?
Zato, ker so me prosili. Stari sodelavci in tudi ljudje, ki jih spoštujem, takrat je bil tudi drug programski svet in tudi tam so me nekateri prosili, ker najti primernega človeka za vodenje RTV ni preprosto. Na neki način sem delal »uslugo« RTV, to pa sem naredil predvsem zato, ker sem prepričan, da je to izredno pomemben sestavni del družbe, in mislim, da bi bila ob slabem vodenju javna televizija lahko ogrožena. Že tako ali tako je kar naprej na tapeti, če pa bi imeli še več notranjih konfliktov, bi bile stvari še veliko slabše, kot so.
Zdaj ste na polovici mandata – se že pozna vaše vodenje?
Zame je pomembno to, da kadar grem po hiši, se mi ljudje nasmehnejo, me pozdravljajo. In to je to. RTV so ljudje. Če so ljudje zadovoljni, je zelo verjetno, da to, kar delajo, delajo dobro. Mislim, da nam je to uspelo, kljub vsem težavam, ki so, predvsem na področju odnosa do programov te hiše. Danes se v hiši vé, da vodstvo verjame v to, kar ljudje delajo, in se je tudi pripravljeno boriti za ustrezno financiranje. »Spori« z nadzornim svetom so se vrteli okrog tega, da naj bi bolj rigorozno posegali na področje kadrov. Kadri pa so program, torej naj bi posegali na področje programa. Jaz pa nisem za to, imamo še nekaj rezerv. Da pa bi odpustili 200, 300 ljudi zato, da bi z denarjem, ki je na razpolago, prišli skozi, tega pa ne! Temu sem se vedno upiral. Za poslovanje imamo z uporabo rezerv dovolj denarja, imamo ga dovolj tudi še za eno leto, morda celo dve, vendar pa dolgoročno brez uskladitve prispevka za RTV ta hiša ne bo zmogla sedanjega obsega programov. Lahko jo zreduciramo na, kaj pa vem, javni servis z informacijami in kulturnimi programi, ki pa ne bodo gledljivi, in potem bo s pripravljenostjo plačevati prispevek še večji problem.
»Ne moremo reči, da bi bili veseli, če bi vsi upokojenci kar odšli – še posebej če računate, da sem tudi jaz prišel nazaj iz pokoja. Paziti moram, kaj govorim.«
Ko ste prevzeli vodenje RTV, ste rekli, da je samo za en štiriletni mandat. Bo to dovolj, da speljete, kar ste si zastavili?
Vsak dan se kaj spremeni. V tem trenutku je moj cilj prepričati ljudi, da si RTV zasluži ustrezno podporo v družbi. Doslej je ni toliko potrebovala, ker je imela rezervo. Za to si prizadevam že od začetka. Na eni strani je notranja racionalizacija nujna, da bo družba videla, kako tu racionalno delamo z denarjem, ki nam je na voljo. In da imamo po drugi strani tak program, da nas imajo ljudje radi, saj so edino pod tem pogojem sploh pripravljeni plačevati prispevek za RTV.
Ne gre za to, da bi bili pripravljeni, saj jih nihče nič vpraša, kar nekatere tudi zelo jezi.
To je stvar dojemanja potrebnosti javnega servisa. Če nas ne bi bilo, potem bi šele videli, kakšne so posledice. Kar spomnite se, to je najboljši primer, kako je bilo, ko nismo mogli tekmovati s komercialnimi televizijami za evropsko prvenstvo v košarki. Takrat so ljudje spoznali, kako sploh ni nujno, da jim to lahko omogoči nacionalna televizija. Naslednji korak je bil, da se je predvajalo samo v kabelskih sistemih, torej nekateri ljudje do tega sploh niso imeli dostopa. Lastniki komercialnih televizij so izrabili monopolni položaj in povečali cene, zdaj pa ljudje pravijo, saj pravzaprav dvakrat plačujemo prispevek! Kar pa ni res. Za programe RTV Slovenija kablašem ne zaračunavamo niti evra. Že od začetka pa si prizadevamo, da bi morali vsi kablaši omogočiti vsem naročnikom, da dobijo naše programe brez dodatnega plačila, saj skupinskih anten na blokih ni več.
Bi bil drugi mandat za vas izziv?
Poglejte, to je šele čez dve leti.
Dve leti hitro mineta.
Zdajle se praktično borimo za naslednje leto, ravno smo začeli pripravljati osnove zanj. Vprašanje je, ali nas bo družba podprla ali ne. Inflacija od zadnjega povišanja prispevka je 7,6 odstotka, to bi bil prispevek za en evro višji, in če bi to imeli, bi lahko normalno delovali in opravljali svojo funkcijo, ker smo se že racionalizirali. Malo ljudi vé, da je bilo takrat, ko je bil prispevek določen, dodatnega denarja iz delnic in dividend osem milijonov evrov, torej smo realno že zmanjšali stroške delovanja za osem milijonov. Zaposlenih in stalnih sodelavcev je bilo nekoč okrog 2500, danes nas je nekaj manj kot 2300.
Do kdaj boste še imeli Eutelsatove delnice in kaj bo potem, ko jih ne bo več?
Saj prav za to gre. Trenutno imamo delnic še za 12, 13 milijonov, imamo tudi okrog štiri milijone iz obveznic iz tega naslova. To je nekako za dve leti, pri čemer pa računamo, da bi del tega vendarle naložili v izgradnjo nadomestne stavbe. To moramo narediti, tudi mesto nas priganja. S tem bi dobili prostore, kjer bi imeli potencial za boljše sodelovanje radijskih in televizijskih novinarjev, na vrhu pa bi bil sodoben studio. Če pogledate sliko našega Dnevnika – vizualna podoba je pri konkurenčnih televizijah, da o tujih sploh ne govorim, nekaj povsem drugega.
Kako daleč so načrti za novo zgradbo?
Projekte imamo pripravljene, nadzornemu svetu bomo dali materiale, da se do tega opredeli, to mora iti namreč skozi letni finančni načrt. Dokončno odločitev mora sprejeti poslovodstvo na osnovi načelne privolitve nadzornega sveta.
Če se vrneva k prispevku, kdaj bi ga povišali in za koliko?
Zelo nerad govorim o tem. To je stvar odločitve ustanoviteljev, te pravice po zakonu izvaja vlada. Znotraj vlade je to predvsem v pristojnosti ministrstva za kulturo, vendar je to vendarle stvar vlade kot celote. Koliko in kdaj? Zakon dopušča, da se lahko poviša za deset odstotkov. Zdaj je prispevek 12,75 evra, torej za 1,27 evra. V zakonu je tudi določilo, da se mora to sprejeti do 1. septembra, da začne veljati 1. januarja prihodnje leto.
In če ne povišate?
Ni nujno, da bi bilo sprejeto že ta september, bi bilo pa bolje, če že letos, da se ohranijo rezerve. Če se pa ne poviša, bi nadzorni svet upravičeno zahteval, da se pove, kaj bo čez dve, tri leta. In takrat situacija ne bo prijetna. Letošnji manko bo 5,5 milijona evrov. Nekateri mislijo, da se da to odpraviti z zmanjševanjem števila ljudi. Če vemo, da je povprečna plača oziroma strošek dela okrog 35–40 tisoč evrov in če to delimo, pridemo do številke 170. 170 ljudi je odveč, da bi lahko delali naprej brez povišanja prispevka. Se da delati program s 170 ljudmi manj? Mislim, da ne. Kakšen program bomo pa imeli? Je pomembna neka sobotna oddaja, ki jo ljudje radi gledajo, ali bomo to v celoti prepustili komercialnim televizijam? In potem pridemo do tega, ali bi bili za tak program, v katerem bi bile samo novice, novice o kulturi, koncerti …, ljudje pripravljeni plačati še ta, sorazmerno nizki RTV-prispevek? Potem bi imela pa politika problem zagovarjati, da ljudje to plačujejo, ker bi jih bilo namesto zdajšnjega odstotka gledalcev toliko in toliko manj. Ali pa če ukinemo regionalni center Maribor in iz njega naredimo dopisništvo? Kaj bo s koprskim programom? Bomo še imeli orkester, če nimamo denarja? Na te stvari mora odgovoriti politika. S tem hočem ustanovitelju povedati: vi povejte, kaj želite imeti. V dokumentu, v obrazložitvi, ki jo pripravljam, smo naredili kup mednarodnih primerjav. Toliko programa s tako malo zaposlenimi ne naredi praktično nihče. Osnovni problem je, da imamo 630 tisoč ljudi, ki plačujejo prispevek, in tega ne moremo povečevati. Hrvati jih imajo še enkrat več, pa še malo ostane. Avstrijci imajo pa še to prednost, da so del velikega jezikovnega področja. Mi na jezikovnem področju nimamo rezerve, ne moremo kupovati programov, kot jih na primer Irska v Angliji. Ne gre. Če hočemo programe v slovenščini, jih moramo praktično vse narediti sami oziroma jih odkupiti od neodvisnih producentov. Ta kvadratura kroga bi morala biti vsem jasna, če pa razmišljajo drugače in je pomembneje, da se družini ne vzame ene kave na mesec, bo pač tako, to ni v mojih rokah. Mi lahko samo prepričujemo. Globoko sem prepričan, da si Slovenija zasluži ta obseg programov. Poleg tega smo del sistema javnega sektorja. Odpravnine so določene s kolektivno pogodbo iz leta 1991 – tisti, ki so že nekaj časa tukaj, dobijo praktično več kot enoletno plačo. Zato zmanjšujemo število zaposlenih z notranjo racionalizacijo, da se ljudje upokojijo in morda še naprej sodelujejo, vendar niso več na našem plačilnem spisku. Imamo pa tudi take, ki jih ne morem pogrešiti, ker zanje nimam nadomestila. Torej ne moremo reči, da bi bili veseli, če bi vsi upokojenci kar odšli – še posebej če računate, da sem tudi jaz prišel nazaj iz pokoja. Paziti moram, kaj govorim.
»Jaz predstavljam to hišo, zato jo moram braniti in povedati, kakšna so njena stališča. Povedali smo, da ne bomo dopuščali pritiskov in da se ne bomo uklanjali. Če se nam zgodi manjši zdrs, ga bomo sami uredili.«
Menda so vam zagrozili, da lahko doživite grški scenarij (ko je Grčija ukinila nacionalno televizijo z 2700 zaposlenimi in jo nato preoblikovala v manjši servis, op. a.).
Na začetku mandata, pri prejšnjem kulturnem ministru Prešičku, je bilo nekaj razgovorov, v katerih je bil omenjen tudi grški scenarij. Mislim, da ta ne pride v poštev, saj okoliščine niso enake. Za vse obveznosti RTV odgovarja ustanovitelj, torej država. V tistem hipu, ko bi morda z nekim zakonom ukinili sedanjo RTV Slovenija in postavili novo, bi morali po zakonu o odpravninah vsem zaposlenim dati kar veliko denarja, po drugi strani je pa vprašanje, kako bi ta nova RTV kar nenadoma stekla. In tako spet pridemo do vprašanja, ali nas je tukaj res toliko preveč, da bi bilo s čiščenjem kar naenkrat zaposlenih le 1800 ali kaj takega. V strategiji imamo zapisan realen cilj, da bi do konca leta 2022 imeli do 2120 zaposlenih.
Tretji maj je bil dan medijske svobode. Ali so tudi vaši novinarji pod zunanjimi pritiski?
To vedo novinarji sami, to vedo uredniki, do mene pa v teh dveh letih ni nikoli prišlo, da bi bil vnaprej kakršenkoli pritisk. Problemi so se včasih pojavili po tem, ko so stvari šle svojo pot. Ko je nekaj objavljeno, eden misli, da je bilo v redu, drugi misli, da je bilo čisto zanič. Taki pritiski so bili, ampak vsi moji podrejeni so praviloma dobili zaščito, razen tam, kjer je vendarle šlo za morebitne zdrse.
Kakšno zaščito so dobili?
RTV Slovenija ni ukrepala proti nobenemu novinarju. Torej ne boš kaznovan, tudi če kaj manjšega narediš narobe. Vedno so lahko naprej normalno opravljali svoje delo, tudi če je kdo prišel k meni in mi rekel, tole pa ni bilo v redu. Jaz imam dve ušesi, skozi eno gre noter, skozi drugo ven, in gremo naprej.
Nisem ravno preštevala, se mi pa zdi, da ste verjetno direktor, ki je moral odgovoriti na največ javnih pisem.
Jaz predstavljam to hišo, zato jo moram braniti in povedati, kakšna so njena stališča. Povedali smo, da ne bomo dopuščali pritiskov in da se ne bomo uklanjali. Če se nam zgodi manjši zdrs, ga bomo sami uredili, da se bo to v prihodnje čim manj dogajalo.
Recimo, lani poleti ste jih zaradi Možinove oddaje z Dežmanom dobivali tako z leve kot desne. Vedno pravite, da se ne vtikate v program, zakaj torej niste poslali urednika, da na to odgovarja?
Vsi ti odgovori so šli po postopku znotraj hiše – posvetujemo se in potem objavimo stališče, za katerim trdno stojim, vendar ni nastalo samo v moji glavi.
Ampak stališče je bilo, da se vi s programom ne ukvarjate!
Ne vedno. Rekli smo, da vse ni bilo v redu in da bomo poskrbeli, da bodo oddaje takega tipa boljše. To je bilo sporočilo.
Se vam zdi, da ste držali besedo?
Ja. Zagotovo. Nihče nam ne more očitati, da smo reagirali zato, ker je nekdo na nas pritisnil z leve, ali zato, ker bi nekdo pritisnil z desne. Zaščita Možine je bila na zalogo: »Ne smete ga!« Mi nismo nič rekli, da se mu bo kaj zgodilo. Je mar on zmerjal druge ali je njegov gost zmerjal? Je vedel, da se bo to dogajalo, bi lahko v tistem trenutku reagiral? Če pa zaradi tega ne bi objavili oddaje, bi bilo to tudi neko sporočilo.
Pa vzemiva drug primer, če nekdo v oddajo povabi Zmaga Jelinčiča, natanko ve, kaj bo dobil, tu res ne morete reči, »novinarka ni vedela, kaj bo rekel«.
Če govoriva o tisti Tarči (kjer je kot rešitev navedel streljanje ljudi, op. a.), Zmago Jelinčič je bil povabljen kot predsednik parlamentarne stranke. In v oddaji, kamor povabiš predsednike strank in ki se nanaša na proračun, novinar ne more pričakovati, da bo tako zelo zašel … Vnaprej ne moreš vedeti, je pa zdaj verjetno nekaj več zavedanja, kaj se ti lahko zgodi, če vabiš …
Zmaga Jelinčiča.
… predsednike strank. (izrečeno z najnedolžnejšim nasmehom)
Nekje ste napisali reke, ki so vam pri srcu. Tudi tale Konfucijev citat: »Največja strahopetnost je, če veš, kaj je prav, in tega ne storiš.« Bi zase rekli, da se tega držite?
Seveda. Sicer se ne bi vtikal v toliko stvari.
So pritiski tudi na vas?
Ne. Razen tega, da me hočejo zamenjati.
