Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

spanje, raziskava Svet24.si

Sanje pod nadzorom

jv_0 Necenzurirano

Kaj se skriva v ozadju nenadnega odhoda direktorja...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Simon Popek: Včasih kak film uvrstim na Liffe zaradi lastnih fetišev

Marjana Vovk, Vklop, 06.11.2018 20:01:37

Na leto vidi okoli 700 filmov. »In zanimivo, da se ta številka ne spreminja še od časov, ko sem bil 'običajni' ljubitelj filmov v srednji šoli in v študentskih letih,« pravi programski direktor Liffa Simon Popek, ki že dvanajst let izbira filme za Ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, ki bo letos potekal med 7. in 18. novembrom.

Delite na:
Simon Popek: Včasih kak film uvrstim na Liffe zaradi lastnih fetišev
Simon Popek Marko Vavpotič

Kako toliko filmov ohranite v spominu? Menda delate zapiske?

Najprej sem si zapisoval v zvezke, od leta 1993 pa imam posebej zame ustvarjen računalniški program, v katerem je cela baza podatkov z vsemi možnimi referencami, po kateri lahko iščem po vseh možnih kriterijih. To pride zelo prav, kadar delam kakšno retrospektivo. Danes je sicer lažje, saj je veliko tega na spletu, jaz pa sem začel to delati v času, ko splet še ni bil tako razširjen. Najbolj prav pride rubrika 'osebno mnenje', tako da je to zame res fin pripomoček.

Na Liffu je letos okoli sto filmov, menda ste videli praktično vse?

Sem tak, da hočem videti vse. Včasih sicer kakšnega res vzamem glede na ime režiserja ali odzive, predvsem kaj v zadnjem hipu, ko ni časa, da bi si ga pogledal. Načeloma pa vidim vse, kar je dobro, ker potem veš, o čem govoriš. (smeh)

Preberite tudi: Štefka Kučan v bolnišnici na nujni operaciji.

Kako izberete filme za Liffe?

Glavni kriterij je, da menim, da bo film všeč občinstvu, saj 60 odstotkov festivalskega proračuna sestavlja prodaja vstopnic. To je res impozanten delež!

Pa dejansko poznate okus slovenske publike?

Učim se vsako leto. Zdaj si že predstavljam, da ga poznam, a še vedno so pozitivna in negativna presenečenja – vsako leto je štiri, pet filmov, za katere nisem pričakoval takega zanimanja, ampak sem jih dal v program bolj zaradi lastnih fetišev, potem pa sem prijetno presenečen, ko neznani film iz kake ne preveč filmsko pomembne države postane priljubljen. Ponavadi so pri nas popularni skandinavski in bližnjevzhodni filmi; a ne nujno vsak, odvisno od teme. Pa ruski filmi in nasploh vzhodnoevropski, sploh humorni in topli.

Rekli ste, da nekatere filme uvrstite iz lastnih fetišev. Kakšen je vaš okus?

Izraža ga recimo sekcija Ekstravaganca, ki sem jo ustanovil še pod Jelko Stergel – žanrski in 'čudaški' filmi. Ponavadi iščem bolj deviantne, vzhodnoazijske in ameriške neodvisne filme. Slednji zadnja leta niso v najboljši formi, s Sundanceom se je ameriški neodvisni film spridil in imam občutek, da zdaj vsi mečejo trnke proti velikim studiem, češ, glejte, znamo biti prikupni in komunikativni, kupite nas! Ni več toliko pristnosti kot v devetdesetih, ko je bilo veliko dobrih neodvisnih ameriških filmov.

To je odraz časa, mali studii vedno težje preživijo, pobude prevzemajo nove platforme, kot so Netflix, Amazon, HBO …

Verjetno. Marsikateri ameriški režiser neodvisnih filmov, ki je nekoč bil na Liffu, danes snema izključno za televizijo. Vsak se pač prilagaja času.

Ker sami naredite program festivala, je to kar velika odgovornost.

Imam neformalno posvetovalno telo, ki mi svetuje. Z dvema sekcijama, otroški in kratki filmi, pa se ne ukvarjam – nimam časa, za otroške filme pa niti ne znam preceniti, zato imamo za to profesionalke, punce iz Kinodvora, ki se vse leto ukvarjajo s tem. Veste, z Živo Jurančič sva prvo leto, dve sama izbirala filme za nagrado kinotrip, torej filme za srednješolsko publiko, pa sva pri polovici popolnoma brcnila v temo! Zato zdaj skušava vplesti to publiko, da sami sooblikujejo izbor. To je občutljiva starost in mimogrede lahko brcneš mimo in te imajo potem za čudaka oziroma te obtožijo, da ne razumeš današnje najstniške generacije.

Kako je s podmladkom Liffa? Vemo, da študentje zelo radi hodijo, kaj pa najstniki, srednješolci?

Na njih se najbolj splača delati, ker generalni obisk kina stagnira.

Se vam zdi? Kinodvor je (pre)poln, tudi v velike kinocentre se spet vrača življenje.

Težko bi rekel, ne poznam podatkov niti nimam občutka, ker grem redko v cineplekse, a se mi zdi, da je glavni padec minil in se je število ustalilo. Množičnega obiska pa zagotovo ni več. Nekoč je bil standard, da ima hollywoodski film 50 tisoč obiskovalcev, danes je to 10 tisoč, včasih manj, 30 tisoč pa je že ogromno. Čez 50 imajo le še risanke ali filmi o super junakih in občasno kakšna domača uspešnica.

Zanimivo, da tudi pri nas radi gledamo super junake, čeprav nikoli nismo živeli z njimi ali prebirali teh stripov.

To je vpliv globalizacije in spleta. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko ljudi, ki grejo v kino gledat take filme, sploh bere te stripe. Mislim, da jih ni veliko. Lahko pa, da se motim.

Si tudi vi kdaj ogledate kakšen hollywoodski spektakel?

Seveda, nič nimam proti Hollywoodu. Nisem pa ljubitelj filmov o super junakih, to mi je popolnoma tuje, le občasno kakega pogledam, če mi ga vsi priporočijo. Ne maram, da mi vse ropota okoli glave. Ko sem bil mlad, sem seveda tudi jaz gledal Vojno zvezd in podobne, danes pa je inflacija teh filmov enostavno prevelika. Drugače pa spremljam hollywoodsko produkcijo, ki skuša biti vsaj za silo resna. Problem je, da v Sloveniji ni več resnega Hollywooda. Včasih je bil avtomatizem, da je v kine prišel vsak film Clinta Eastwooda, danes pa morda vidimo le vsak njegov peti, šesti film. Pa tudi te zahtevne ameriške produkcije ni več toliko, večina se je preselila na televizijo.

Kaj za filme in festivale, sploh vašega, pomenijo vrnitev k serijam in Netflixova, Amazonova, HBO-jeva itd. produkcija velikih filmov?

Netflix bo res povzročil velike spremembe, zanima me, kam bo to peljalo. Seveda se tudi Netflix prilagaja festivalom, saj potrebujejo prestižni štart, in letos so že dobili prvo veliko lovoriko – zmagali so v Benetkah z Romo. Zdaj bodo zagotovo šli z vsemi topovi na oskarje. Imeli so spor s Cannesom, ker niso pristali na pravilo, da mora biti film potem v francoski distribuciji v kinu. Zdaj pa so se že prilagodili – šest filmov je bilo v Benetkah, tri od njih zdaj vrtijo vsaj v ameriških kinih. Slovenski trg pa je zanje seveda premajhen. Sam sem si zelo želel na Liffe uvrstiti Romo, ampak v dvomilijonskem trgu seveda ne vidijo interesa. To pomeni, da bo nekaj dobrih filmov očitno Liffe preskočilo in jih bodo naši gledalci lahko videli, ko pridejo na Netflix. To je pač nova realnost. Do zdaj je bil Netflix bolj znan po serijah, zdaj pa imajo takšen proračun, kot ga ni imel noben hollywoodski studio v zlatih letih – po mojem amaterskem izračunu zaslužijo 12 milijard dolarjev z naročninami –, da se lahko lotevajo kvalitetne filmske produkcije in za zdaj jim zelo uspeva.

Vi imate Netflix, Amazon, HBO …?

Ne, ker televizijske serije gledam zelo odmerjeno. Ne vem, kje ljudje najdejo toliko časa, da vse spremljajo.

To se mi sprašujemo za vas in filme.

(smeh) Serije gledam občasno, tri do štiri na leto, že zato, da vidim, kaj se dogaja. Če moraš oblikovati dva festivala na leto, težko konzumiraš še kaj zraven.

Kaj pa potem gledate za sprostitev?

Stare filme.

S tem si polnite baterije?

Ne, za polnjenje baterij zagotovo ne gledam filmov, ampak berem.

Kateri film ste v življenju največkrat videli?

Uf, težko reči, veliko jih je. Ko je bil leta 1994 v kinih Šund, sem ga ritualno šel gledat vsak teden vsaj enkrat ali dvakrat. Pa v mladosti Pobesneli Max 1 in 2, Terminator, Iztrebljevalec …; rastli smo na žanrskih filmih 80. let. Dotik zla Orsona Wellesa je verjetno še vedno moj najljubši film, pa Melvillovi filmi, francoske kriminalke … V mladosti smo imeli ta luksuz, da smo kak film gledali po 15-krat, zdaj za to nimam časa, tudi če bi si želel; redko sploh kak film pogledam dvakrat.

Katere 'male' filme manj znanih avtorjev bi priporočili letos?

Moja najljubša sta nemški Stotnik, vojni film, ki je izjemno močan, in korejski Požiganje po kratki zgodbi Harukija Murakamija, malenkost zahtevnejši in daljši film. Sicer so mi zelo všeč tudi filmi iz Fokusa Vzhod-severovzhod, na primer gruzijska Grozna mama in Dede – oba z ženskimi temami, eden zelo čudaški, drugi liričen. Pa islandski Bojevnica, zelo močan, igriv v formalnem pristopu.

Več v reviji Vklop št. 44, 30. 10. 2018.