Saša Jerković: Prekleto vesel bi bil nogometne komentatorke!

Zdaj je že dokazal, da se enako dobro kot v športnem studiu znajde v zabavni oddaji. Tudi Saša Jerković opaža, da je že domač v oddaji Kdo bi vedel, ki je prejšnji mesec začela s četrto sezono. »Zdaj sem res povsem sproščen in sem gospodar prostora. Prej pa je bilo to zame novo področje zunaj mojega športnega vrtička, hkrati pa oddaja z občinstvom.«

Res se pozna, da ste zdaj bolj sproščeni, da se več in bolj iz srca smejete ...

Eno so izkušnje, po drugi strani pa sem si v pripravah pogledal oddaje različnih držav in najbolj všeč mi je bil nemški voditelj, ki je bil precej konservativen. Nekako sem ubral njegovo pot, ker ni smisel oddaje, da je v ospredju voditelj, ampak kapetani in sotekmovalci. Če sem povsem iskren, mi je bilo to takrat tudi najlažje, ker sem šele »tipal led«, tako sem se najlažje vpeljal v zabavno oddajo. Zdaj pa sem v njej že skoraj pravi jaz.

Se to morda kako pozna tudi na športnem področju?

Takšnih zabavnih vsebin v športu nimamo, poskušam pa biti tu in tam malo zabaven, na primer v kakem studiu. Vedno sem bil, ne bom rekel zabavljač, nikakor ne, ampak blizu mi je, da se malo pošalim. Sem že tudi prepeval v studiu Lige prvakov! Ni pa v športu toliko možnosti, športna poročila so že po naravi konservativna, malo je »manevrskega prostora«, pa tudi, če slovenska nogometna reprezentanca izgubi tri tekme zapored, ne moreš ravno »afen guncati« v studiu. Zelo bi bil vesel kake velike športne oddaje z občinstvom, kjer bi lahko imeli tudi bolj vesele dele.

To bi si želeli delati?

Ja, to je edino, česar še nisem počel, pa bi si želel.

Vas pa zdaj zelo radi uporabijo za posebne športne studijske oddaje, kajne?

Ne bi tako rekel; jaz sem se zelo zgodaj oblikoval kot studijski človek – mislim, da edini ali vsaj prvi. Vrsto let je bil pri nas vrhunec novinarstva športno poročanje, torej komentiranje. Jaz sem šel prvi stran od tega, proti vodenju. Kot takšen sem postal prepoznaven in koga drugega tako oblikovanega zdaj, ko je Sanja Modrić odšla, niti nimamo.

Preberite tudi: Rojstvo zvezdnikove hčerke je bilo dramatično.

Zdaj imate Ireno Shyamo Hlebš. Bi rekla, da je tudi precej »studijska«.

Ja, ampak je šele prišla; verjetno bi imela težave, če bi morala že zdaj, brez kilometrine, delati velike oddaje vsak dan. Koketiranje s kamero terja neke izkušnje in veščine. Je pa seveda prišla k nam tudi zaradi tega in se bo »naredila«. Skupaj sva delala neko dobrodelno prireditev in je odlična!

Zakaj nimate več športnih voditeljev?

Fantje bi bili vsi raje komentatorji, in ko je Gregor Peternel postal odgovorni urednik, Ivo Milovanovič in Miha Žibrat pa sta šla v pokoj, se je odprla priložnost za nove. Skozi leta v uredništvu opozarjam, da se ne dela na TV-voditeljih, da bi morali kakšnega pripeljati. Kaj če sredi kakega velikega projekta zbolim? Kaj bomo pa potem?

Ni še večja nevarnost, da boste povsem »ušli« v razvedrilni program?

Za zdaj te nevarnosti ni. (premišljuje) Nikoli ne reci ne, ampak v tem trenutku ni nobenih pogovorov o tem, niti ne vem, kaj se bo zgodilo, ko se bo ta oddaja končala. Lahko pa povem, da mi je to, kar sem delal v razvedrilnem programu, všeč in sem to z veseljem počel.

Zdaj se vam je prepoznavnost dvignila …

Se vam zdi? Bistvene razlike ni. Jaz še vedno, v nasprotju z nekaterimi kolegi, lahko grem normalno po cesti. Redko me kdo ogovori in ni mi treba v trgovino na skrivaj, z globoko na čelo pogreznjeno čepico.

Ste kdaj poslušali očitke, da ste se prodali, ko ste šli v razvedrilne vode?

Ti očitki so bili predvsem znotraj hiše, češ, kaj ti je tega treba. Pa kakšni športni delavci mi to kdaj očitajo, predvsem kakšni pomembneži, nogometni trenerji ali športniki, ki jih kdaj kritiziram, mi rečejo: »Kaj bo on, ki vodi tiste križanke?« Čeprav jih že tri leta ne vodim. (smeh) Jaz pa pogosto pravim, da je šport za večino ljudi v prvi vrsti zabava, zato v tem ne vidim tako zelo različne usmeritve. Mimogrede: ljudje, ki mi to očitajo, kažejo precejšnje neznanje; ne gre za kakšno posebnost na naši televiziji, tudi na drugih, tujih televizijah se dogaja, da velike kvize vodijo voditelji Lige prvakov, kot na primer na nemškem ZDF-ju.

Rekli ste, da si večina moških v športnem uredništvu želi postati športni komentator, vi pa ste se odločili za vodenje. So se kolegi temu čudili?

V športnem programu je bilo to nekoč res zelo čudno. Spomnim se očitka nekega našega priznanega režiserja: »Ti misliš vse življenje voditi dnevnik?« Nedoumljivo mu je bilo, ko sem pritrdil. Še v začetku devetdesetih so bila športna poročila za večino nujno zlo, ki ga je pač bilo treba opraviti. Zdaj ni več tega. Si pa večina fantov v našem uredništvu še vedno želi postati komentator. Ne vem, zakaj punce nimajo te želje. Meni bi se zdelo krasno, če bi se kakšna odločila in šla po stopinjah naše Jolande Bertole, da bi komentirala, denimo, nogometno tekmo, zakaj ne ... Tudi v Nemčiji in Braziliji ženske komentirajo moški nogomet!

To bi dvignilo prahu!

Zagotovo! Pred kakim desetletjem ali več sem slišal komentarje: »Zakaj pa ženska vodi športna poročila, kaj se pa ona spozna na šport?« Seveda se spozna – zakaj pa ne?!

Kaj si torej želijo postati dekleta, ki pridejo v športno uredništvo?

Verjetno biti voditeljice.

Ženske v športnem programu torej ne ciljajo prav visoko?

Mislim, da gre pri njih tudi za »praktičnost«, ker to za sabo potegne veliko odsotnosti od doma – mama je le mama. Če delaš v Ljubljani, greš še vedno popoldne domov, če komentiraš tekmo, pa greš na prizorišče in si tam tri dni.

Mislite, da se izziva bojijo, ker so naši gledalci precej konservativni in ker bi morale preskočiti veliko več polen ter bolj trdo delati kot moški kolegi?

Ovire bi jih čakale na poti, seveda. Tudi več bi jih bilo kot pri moških. A če si odločen, prepričan, verjameš vase, boš šel čez to. Verjetno bi bilo najbolj nenavadno, če bi ženska komentirala nogomet, ker je v našem svetu na žalost tako, da so moški prepričani, da je to njihova sveta stvar.

Kaj pa vaše ambicije? Morda uredniške?

Ne, nikoli! Nimam sposobnosti za to. Se dobro zavedam svojih omejitev in ena od njih je, da nimam sposobnosti za urednika. To namreč zahteva veliko samodiscipline, reda do sebe in navzven, česar jaz nimam; jaz sem vedno na tapeti, ko je treba oddati kakšna poročila.

Več v reviji Vklop št. 45, 8. 10. 2018.