malalan karmen Odkrito.si

Znan slovenski draguljar z ženo v Južno Afriko

horoskop Svet24.si

Horoskop za soboto, 25. maja

profimedia-0347342852 Petisvet.si

V čem so nebesna znamenja močna in v čem šibka?

upokojenci, upokojenka, socialno ogroženi Svet24.si

Kdo bo vladal slovenskim upokojencem?

jayme closs Svet24.si

Surovo ubil starša 13-letnice in jo nato ugrabil,...

timon sturbej Njena.si

Igralec Reke ljubezni bo snemal z legendarnim ...

Bojan papez kolo Njena.si

Noro: Bojan Papež s kolesom do Dubrovnika!

Ranko Babić: Nisem več copata! Saj tudi prej nisem bil

Marjana Vovk, Vklop, 14.03.2019 19:00:00

Predstava Moška copata se po petih letih in tristoosemdesetih ponovitvah poslavlja.

Delite na:
Ranko Babić: Nisem več copata! Saj tudi prej nisem bil
Predstava Moška copata se po petih letih poslavlja. arhiv predstave

Ranka Babića so gledalci vzljubili kot taksista Ibra v seriji Ena žlahtna štorija, še bolj pa nas je nasmejal v avtobiografski predstavi Moška copata, v kateri brez dlake na jeziku govori o odnosih med moškim in žensko – tako kot jih je izkusil na lastni koži. Predstava se po petih letih poslavlja, Ranko pa že snuje nov projekt, spet avtobiografski. »A o tem več kasneje, ko bodo stvari stekle,« pravi.

Predstava Moška copata se poslavlja. To pomeni, da niste več copata?
Ne, nisem več copata! Saj tudi prej nisem bil.

Bi se žena s tem strinjala?
Ja, bi se. Velikokrat mi vrže naprej: »Kar naprej prodajaš, da si moška copata, pa nimam nič od tebe, nič nisi doma, nič ni tako, kot jaz hočem.« Čeprav mislim, da je še vedno več ali manj po njeno, ampak ima občutek, da premalo, ves čas postavlja to lestvico višje – kot vse ženske. Nikoli ni dovolj, to je ta ženski pohlep. Saj sami veste, kako je: če vaš nekaj naredi, pa bo prijateljičin mož naredil nekaj več, boste svojemu očitali, zakaj ni tak kot prijateljičin. To gre lahko v nedogled.

Kaj pa je moška hiba?
Da smo ujeti v današnjem času, gledali pa smo starše, ki so odraščali v drugačnih časih. To je res 'zafrknjeno'. Moji starši so iz Bosne in moj dedek se ni premaknil, kar se gospodinjskih opravil tiče. Moj oče se tudi ni ravno pretegnil, jaz pa naredim veliko stvari in to je zelo težko, ker se moram bojevati s temi svojimi vzorci.

To uničuje vaš moški ego?
Ne da ga uničuje, ampak včasih se primerjam z dedkom in njemu je bilo res veliko lažje, kot je meni. (smeh)

ranko3.jpg
S starejšo hčerko Tajo, ki je lani dobila še sestrico Kajo.
Šimen Zupančič/M24.si

Kaj pa enakopravnost spolov?
Enakopravnost seveda, ampak jaz sem se moral tega naučiti. No, saj zdaj sem se že asimiliral in sem sprejel enakopravnost, samo pravim, da je bilo težko. Ampak zdaj sem čisto 'ufuran', zdaj se že meni zdi malo čudno, če vidim, da tip ničesar ne naredi, in mu rečem: »Daj no, malo se premakni! Ne moreš pustiti, da žena vse dela!« Veste, tipi so malo čudni: žena osem ur dela v službi, potem se pričakuje, da bo doma vse naredila, skuhala kosilo ali večerjo, uredila otroke, in ko vse to naredi, se želi zvečer mož malo stisniti. Ja pa kaj še? Od kod naj dobi to energijo? Ima vso pravico reči ne. Jo čisto razumem, če noče.

Zakaj ste se odločili, da Copato upokojite?
Če povem po pravici: ker je nimam več kje odigrati. Vso Slovenijo sem že prečesal z njo in 380 ponovitev je za slovenski prostor res ogromno. Jaz bi jo še igral. Če bi bil v Italiji, bi jo lahko igral še nekaj let. Sem pa s 380 ponovitvami avtobiografske predstave v Sloveniji absolutni rekorder.

Verjetno je v teh petih letih predstava rastla z vami in se spreminjala?
Seveda. Ljudje, ki so jo videli večkrat, mi rečejo, da je zdaj čisto druga predstava.

Ste jo zavestno spreminjali ali je to organsko?
Organsko. To je kot zveza: prvi seks je tako tako, potem ga ves čas spreminjaš, da prideš do tistega pravega, potem pa ponavljaš v nedogled. In po petih letih tega seksa nimaš več kje odigrati. (smeh)

Kakšni pa so občutki ob slovesu?
Veste, da še nimam nobenih občutkov? Ker sem že pred dvema letoma mislil, da bom odigral zadnjo, pa potem sem lani spet mislil, da bomo končali, pa šele zdaj prihajamo do te točke.

Podobno, kot je bilo pri seriji Ena žlahtna štorija!
Res je – ves čas smo govorili, da je zadnja sezona. Dejansko bom šele potem videl, kako bo, ko bom stal na odru. Ampak nikoli ne veš: te predstave v Sloveniji ne bom več igral, imam pa ambicije s tujino, balkanski trg, tako da se morda zbudi kje drugje. Vedno puščam stvari odprte. Mlad sem še, 37 let imam, in če bi hotel iti ven s predstavo, bi verjetno adaptiral Moško copato. Tako da – pustimo, naj bo tam, kot stara antična puška, obešena na steni, ki jo še vedno lahko po potrebi uporabim. (smeh)

Menda pripravljate že novo predstavo?
Moram, čas je že, imam kup novih dogodivščin, tudi nekaj tem, ki jih noben komik še ni razgalil. Zanimivo bo.

Bo spet avtobiografska? Moška copata 2?
Ja, bo avtobiografska, ampak ne Moška copata 2, nov naslov bo, ker bo tudi rdeča nit drugačna. Komaj čakam, če bo vse po načrtih, bo zaživela jeseni.

Katera vloga je trenutno vaša primarna? Očetovska?
Ta, da poskušam preživeti s tremi babami! (smeh) V prvi vrsti sem zdaj res oče. Naporno je, dobro, zdaj je že lažje, ko je mlajša stara že devet mesecev. To drži: en otrok kot nobeden, dva pa kot deset! To je res razlika. Saj so mi govorili, ampak nisem verjel. Priznam, da je res naporno. Morda tudi zato, ker je bila Taja ob rojstvu sestrice stara že sedem let in je bila precej samostojna, nisva bila več vajena dojenčka. Zdaj pa »jovo na novo«. Če se spomnim, kako sem pred nekaj leti jamral, bi šel nazaj v preteklost in samega sebe oklofutal. Tisto jamranje je bilo čisto brez osnove! Takrat sem bil res prost, zdaj imam pa spet verigo na nogi.

Če že vi tako jamrate, kaj naj potem šele reče vaša žena oziroma mame nasploh?
Prav imate! Jaz jih zdaj še bolje razumem. Pri prvem otroku so uničene, po drugem pa … Fantje, morate pomagati svojim boljšim polovicam, ker to je res noro naporno! Zdaj se veliko več strinjam z ženo, kot sem se prej, manj se prepiram, ker vidim, kako je zanjo naporno, da je izžeta. Ona skrbi za Kajo, jaz za Tajo, ampak ona je še vedno več vključena pri Taji kot jaz pri Kaji. Moram povedati, če sem kdaj copata, sem zdaj! Če se zdaj zmenim s prijatelji, ženo lepo vprašam, ali lahko grem, ali moram prej kaj narediti itd. Čutim, da je tako prav, ker je tempirana bomba in je lahko vsak napačen premik usoden. (smeh) Jo čisto razumem, vem, v kakšnem stanju je, zato se več strinjam in jo ubogam, ampak jo zraven tudi opozorim, da je to samo trenutno obdobje, ko bodo otroci zrasli, se bova spet začela prepirati na »stari« ravni. (smeh) Naučil sem se, da se ni pametno prepirati, če veš, da dvoboja ne moreš dobiti. Včasih je treba malo popustiti, stopiti korak nazaj in ne biti preveč pameten. »Draga, tako kot ti praviš, je najbolje, ker ti najbolj veš!«

Vse to zveni kot taktika, da sami sebi kar najbolj olajšate življenje.
Res je, življenje si je treba olajšati, tisti moški, ki misli, da lahko dobi prepir z žensko …

ranko2.jpg
V Eni žlahtni štoriji je igral taksista Ibra, njegova partnerica pa je bila Ana Dolinar.
Planet TV

Večina vas pozna iz serije Ena žlahtna štorija. Kakšno je življenje po njej?
Življenje gre naprej. Saj sem že takrat imel tudi druge projekte. Preživel sem že veliko medijskih vzponov in padcev: pred desetimi leti sva z Mikijem Bubuljem na TV3 delala B&B Show, potem so prišle Kursadžije na Pinku, pa z Denisom Avdićem Da šov na Planetu, potem Štorija. To so bile priljubljene zadeve, vmes pa so bila velika zatišja. Verjetno zna biti precej grozno, če tega nisi vajen in naenkrat ostaneš brez pozornosti, lahko pride do depresije. Jaz pa na to gledam kot na normalen del življenja – čaka me še 33 let dela in zagotovo bo v tem času še kar nekaj vzponov in padcev. Treba je uživati v delu. Ne smeš biti obremenjen s tem, da si ves čas na vrhu – to ne gre. Bolj ko si pohlepen, hujši je padec.

Štorija je bila zelo odmeven projekt, po dobrem letu dni od njenega zaključka je gledalci še kar ne morejo pozabiti. Vas še prepoznavajo kot Ibra?
Še vedno, v Ljubljani sicer še najmanj, ker so vajeni medijskih obrazov, najbolj pa na Primorskem. To je bila res lepa izkušnja in se mi zdi, da sem še premalo užival v njej. Velikokrat sem godrnjal, ker smo morali zgodaj vstajati, ker ni bilo kavice … Šele ko je nečesa konec, vidiš, kaj si imel. Joj, ta neumna človeška psiha, grabežljivost, pohlep, večno nezadovoljstvo. Ampak zdaj sem se odločil, da zavestno več uživam. Sploh pa nisem obremenjen s tem, da bi moral biti ves čas med najbolj znanimi ljudmi v Sloveniji. Tudi če me ljudje pozabijo – koga briga. V življenju je treba uživati, zato zdaj igram tenis, se ukvarjam z otroki, skušam biti čim manj obremenjen s prihodnostjo … Saj imam tudi kdaj dvome in strahove, ampak saj nekaj sem že naredil v življenju in mi ni treba biti ves čas na preži. Kot mi je rekel Zijah Sokolović: »Samo počasi. Zapomni si, da boš delal do sedemdesetega, in če boš prehitro vse dosegel, potem ni nobenih izzivov. Počasi, vse ob svojem času. Bodi pozitiven, uživaj v svojem delu in vse bo prišlo samo od sebe.«

Pravite, da vam je vseeno, če vas pozabijo, ampak danes živimo od všečkov.
Morda smo igralci res odvisni od pozornosti, ampak eno je obsedenost, drugo pa odvisnost, ki ti da dodatno energijo, da nekaj narediš. Jaz nisem lovec na všečke, skušam biti čim manj odvisen od družbenih omrežij, moteča se mi zdijo.

Vaša Taja ima osem let. Koliko pa njo fascinira sodobna tehnologija?
Kot vsak starš se tudi jaz trudim, da bi jo čim manj. Na srečo ni preveč obsedena z igricami, ampak zdaj ima osem let, kaj pa vem, kaj se zgodi pri desetih, enajstih. Malo računam, da bo čez tri, štiri leta že vse drugače. Vidim, da so ljudje malo naveličani vse tehnologije in da se tudi vse bolj zavedamo njenih posledic.

S čim hčer zamotite, odvrnete od televizije, računalnika, telefona?
Dobro vprašanje. Saj se ne ukvarja veliko s tem. Ta teden sploh ni imela telefona v roki. Ni tak tip osebe. Tudi jaz nikoli nisem bil odvisnik od računalnika in igric, šele pred letom in pol sem si kupil Playstation, pa ga niti ne igram. (smeh)

Torej Taja sledi dobremu zgledu?
Ne, ker jaz na telefonu ves čas nekaj praskam. Zamoti se z drugimi stvarmi: šola, domače obveznosti, igra se s sestrico, ima plesne, gre na pevske, pogleda kakšno risanko in to je to. Ni tehnični tip, da bi jo tehnologija tako zanimala. Televizijo ima v svoji sobi in pogleda kakšno risanko, ampak ne visi pred njo. Joj, zdaj ste mi dali misliti: kaj moj otrok sploh dela, da ni na telefonu ali pred televizorjem? Moj otrok je čuden! (smeh)

Sodelovali ste tudi v seriji Gorske sanje, ki je bila po nekaj epizodah ukinjena. Je to pustilo kakšne posledice, ste zdaj bolj previdni pri izbiri projektov?
Ne, to je bila zgodba, ki je bila del prejšnjega vodstva Planeta, zdaj so se stvari menda uredile in verjamem, da so se iz tega tudi oni kaj naučili. Nimam nobenih zamer ali zadržkov, da ne bi več delal z njimi. Saj ni bila njihova napaka, ampak krivda produkcijske hiše. Zgodilo se je, kar se je, »kiks«. Takšno je življenje, kakšen projekt se ne izteče tako, kot bi bilo treba, naredili so napako, kaj naj? Gremo naprej. Tudi nisem zaradi tega bolj previden.

Vam je pa verjetno vseeno žal za serijo, vanjo ste vložili kar nekaj truda in časa?
Žal mi je, ker je bila dobro zastavljena. Nekatere stvari bi morali malce drugače narediti, ampak sama vsebina je bila dobra, ravno se je začela odvijati. Vendar to je kot pri deskanju: na začetku moraš ujeti val, če ga ne, je težko karkoli narediti. Mi tega vala nismo ujeli, ker so bile napake že na začetku in smo jih začeli prepozno popravljati. Škoda.

Spremljate, kaj delajo slovenske televizije?
Ja, spremljam vse, da približno vem, kaj se dogaja. Ne pomeni pa to, da oddaje gledam.

In kakšna je trenutna slovenska produkcija?
Glede na to, koliko serij je bilo že narejenih, bi bilo škoda, da bi zdaj nehali z njimi. Super je, da se snema. Več ko bodo snemali, več bo konkurence, več in bolje se bo delalo. Imamo zgodbe, imamo igralce … Zakaj bi gledali turške, če lahko gledamo domače serije?

Ko jih ravno omenjate: gledate turške serije?
Ne! Ne morem jih poslušati, španske sem še lahko, ker je lep jezik, turščina pa je tako trda.

Zakaj, mislite, so pri nas tako priljubljene?
Ne vem. Za marsikaj se sprašujem, kako je možno. Ti formati telenovel so bili na sporedu od četrte do sedme popoldne, zdaj pa so kar naenkrat v »prime timeu«. Fascinantno, da so v desetih letih prišle iz popoldanskega v glavni termin. Mislim, da mladi ne gledajo televizije in televizijci vedo, da izgubljajo populacijo med 15. in 35. letom, zato bolj delajo za starejše. Bodimo realni: koliko je sploh programa za to populacijo med 20. in 22. uro? Kaj naj potem delajo pred televizorjem?

Ampak hkrati je to populacija, ki gleda resničnostne šove.
Ker potrebujejo nekaj … to prepiranje. To je generacija »žive televizije«. To se vidi tudi po predstavah: konec je s situacijskimi komedijami. Upam si trditi, da v naslednjih petih letih nobena situacijska komedija ne more imeti več kot 150 ponovitev. Ljudje danes hočejo realnost, zato pa je tako priljubljena stand up komedija – ker nastopajoči govori realne stvari in gledalci se v njih najdejo.

Kakšna je prihodnost gledališča?
Malo bom pesimističen: prihodnost klasičnega komercialnega gledališča je zelo temna. Abonmaji upadajo, generacije, ki prihajajo za nami, ne hodijo več v teater … Dolgoročno ne bo preživel.

Kaj pa bo preživelo?
Manjše produkcije, stand up, avtobiografske predstave … To je odraz tega, kar je na televiziji: če je tam polno resničnostnih šovov in poudarka na realnosti, se tudi od predstave pričakuje, da govori o realnih, ne pa namišljenih stvareh. Kar poglejte, katere predstave so imele v zadnjih petih letih največ ponovitev: Moška Copata, Udar po moško, Slovenska muska od A do Ž … Ljudje torej hočejo, jaz temu pravim, »naravnost v čelo«.

Zakaj pa so potem tako uspešni muzikali?
Ker je to dogodek, pleše se, poje. Ljudje cenijo, da je na odru trideset ljudi, da se skače, je vse pompozno. Ampak seveda s pravo vsebino – ni vsak muzikal »bum«. Zanimivi časi so. Saj vidite, kje danes »dogaja« mulcem: na družbenih omrežjih, tam je vse resnično in v živo. Hkrati pa resničnega življenja ne živijo. Nič čudnega, da je toliko ljudi v depresiji in goltajo tablete.

Objavljeno v reviji Vklop št. 10, 7. 3. 2019.