Ana Praznik: Rada imam svoj mir

Na sporedu je druga sezona oddaje Delovna akcija. Je zdaj za vas delo lažje?

Lani je bilo zelo naporno, ker sem se podajala v nov projekt in nisem vedela, kaj pričakovati, in se nisem mogla dobro pripraviti. Letos sem to vedela in sem zato lažje šla v projekt, čeprav sem tudi vedela, da nas čakajo težke zgodbe – ta del pa ni nikoli lahek.

Rekli ste, da je bila prva sezona za vas zelo naporna. Ker ste tako čustveni?

Lani se nisem znala kontrolirati v tem smislu, da ne bi projicirala vsake zgodbe posebej tudi nase, da ne bi v teh zgodbah iskala same sebe ali se postavljala v kožo teh ljudi. Odkar sem postala mama – prav zdaj bo tri leta –, sem še bolj čustvena in me take zgodbe še bolj oziroma še hitreje prizadenejo. Letos sem se malo bolje psihično pripravila. Kaj točno sem naredila, ne vem, morda so to res izkušnje od lani, a je zdaj psihično malo lažje. Ampak vseeno sem še vedno precej pretresena od vsake zgodbe posebej. Če si človek, ki čuti, ob njih ne moreš biti ravnodušen.

• Jože Potrebuješ jokal od sreče!

Ste svoje dobrodelno poslanstvo odkrili šele s to oddajo ali ste že prej razmišljali in delali v tej smeri?

Ne morem reči, da sem kdaj dajala kakšne pobude, sem pa sodelovala pri dobrodelnih stvareh, na primer že leta sem Božiček za en dan. To je moj prispevek družbi, nisem pa bila pobudnica peticij in akcij. A človek ves čas spoznava samega sebe in Delovna akcija me je s svojimi zgodbami res zaznamovala. Krivično se mi zdi, da take zgodbe sploh obstajajo! Ne morem se sprijazniti s tem. Zdaj imam tudi na radiu rubriko Ana pomaga, ki se je razvila iz lanske sezone Delovne akcije – želela sem dobrodelnost nadaljevati. In odziv ljudi, ki so pripravljeni pomagati drugim, je fantastičen!

Slovenci smo dobrodelen narod, kajne?

Zelo! Odzivi po vsaki oddaji so fenomenalni. Vsi so veseli, da obstaja takšna oddaja, ker pri gledalcih spodbudi dobrodelnost, sočutnost, prijaznost – pozitivne lastnosti. Velikokrat mi pišejo starši in pravijo, da je to edina oddaja, ki jo gledajo družinsko, z otroki, ker se jim zdi pomembno, da vidijo, kako drugi otroci živijo, in dobijo sporočilo, da je treba pomagati, biti sočuten. In ko smo na terenu, nas zdaj otroci »izvohajo«, pridejo k nam in nam tudi sami povedo, da oddajo radi gledajo, da jim je všeč, ker pomagamo drugim. Presenečena in navdušena sem nad odzivom otrok!

Oddaja torej ni le dobrodelna, ampak tudi vzgojna?

Seveda. V prvi vrsti je dobrodelna, saj pomagamo družinam v stiski k boljšemu življenju. A kot voditeljica si želim sporočiti, da je veliko bolje, če smo prijazni kot neprijazni. Če bomo prijazni do drugih, bodo tudi drugi prijazni do nas.

Delovna akcija je oddaja, ki vam je na prvo žogo ne bi ravno pripisali. Kako ste se znašli kot voditeljica in kaj ste se s to oddajo naučili?

V oddaji se ne vidim kot voditeljica, ampak bi rekla, da malo povezujem. Ne igram, sem, kakršna sem, pred kamero se ne pretvarjam, če česa ne znam, to povem. Morda je iskrenost do družin, ki jim prenavljamo stanovanja, in do gledalcev tudi ena od stvari, ki so jo gledalci prepoznali v tej oddaji. Kar se tiče gradbenih del, pa so me moji mojstri ogromno naučili. (smeh)

In zdaj lahko doma sami popravljate in prenavljate?

Pri nas doma je tako, da sva oba s partnerjem priročna, kar se domačih opravil tiče. Sva sama svoja mojstra. In ko se na kupu najdeta dva takšna, lahko velikokrat pride do kakšnih nesoglasij. Tako da ko imamo doma kakšno delovno akcijo, je ne vodim jaz, ampak kar partner. (smeh)

Ampak priročni pa ste, pravite?

Ja, ja, to pa sem!

Z oddajo ste zopet prišli v središče pozornosti. Če se spomnim Bepopa, je bilo precej noro. Ste pogrešali ta cirkus okoli vas?

Joj, zadnje čase kar precej razmišljam o tem. Bepop je bil res evforija na evforijo. Lanska prva sezona Delovne akcije je bila zelo uspešna, ampak nisem bila tako zelo izpostavljena, letos pa je skoraj šlo v razsežnosti Bepopa. Res! Zasledovanje, klicanje po telefonu … Sem razmišljala, da se ni kaj dosti spremenilo od časa pred sedemnajstimi, osemnajstimi leti do danes: klientela je ista. (smeh) Takrat so bili moji oboževalci otroci in danes so tudi. Kar je super, ker otroci so najbolj iskreni in direktno povedo, kaj si mislijo. Če jim kaj ni všeč, bodo to tudi povedali. Tega sem vesela.

Pravijo, da pozornost zasvoji, zato sprašujem, ali ste jo pogrešali.

Ne, nisem je pogrešala, mi je kar ustrezalo, da je ni. Zato sem bila letos kar presenečena nad takšnim odzivom na oddajo, nisem ga pričakovala in nisem bila pripravljena nanj. Presenetil me je, zato se nisem takoj našla. To ni del »šovbiznisa«, ki bi me polnil, nisem človek, ki bi potreboval pozornost drugih, da bi se dobro počutil – prej nasprotno! Ta del je zame malo obremenjujoč, sploh zdaj, ko imam hčerko. Ni nobena skrivnost, da sem mama, ampak vseeno imam rada svoj mir, tega pa zdaj včasih spet nimam. Ta del mi je manj ljub, ampak treba ga je vzeti v zakup, ljudje so pač ljudje.

Ko ste ravno omenili hčerko: če bo kdaj želela v medijske vode, boste veseli ali ji boste odsvetovali?

Kaj pa vem, kako bo. Zagotovo je ne bom omejevala. Če bo pokazala željo, ji bom skušala svetovati in jo opozoriti na pasti. Ampak zdaj ne razmišljam o tem. Bo, kar bo. Jaz ji bom stala ob strani in jo podpirala, ne glede na to, za kaj se bo odločila. Ne bom ji odsvetovala. Verjetno ji bom povedala, kaj si mislim, odločitev pa bo njena.

Pravite, da je bil Bepop za vas zelo lepa in pozitivna izkušnja. To je bilo pred več kot petnajstimi leti, danes so časi precej drugačni – družbena omrežja, poplava pevcev, samopromocija ... Verjetno bi bila izkušnja drugačna?

Zagotovo bi bila to čisto druga zgodba. Nisem ravno zagovornica otroških zvezd – ne razumite me narobe, vsak se odloča zase oziroma starši za svojega otroka –, ampak za to industrijo moraš biti že malo izoblikovana osebnost. Vsaj malo, ker te lahko hitro potegne v ta proces … (premišljuje) Izpostavljen si tako lepim kot slabim komentarjem, zato je pomembno, da vsaj približno veš, kdo si, kaj si želiš, in da si zaupaš. Če si premlad in še nisi izoblikovan, te lahko negativni komentarji – ti vedno so, ne moreš se jim izogniti, ker ima vsak svoje mnenje – zelo prizadenejo. Z Bepop smo imeli veliko srečo, da smo delovali v obdobju, ki je bilo idealno za take skupine, in da smo imeli drug drugega, da nas je bilo vseh pet takšnih karakterjev, kot smo bili. Pri nas se je na srečo vse dobro zložilo skupaj. Res smo se dobro razumeli, skupaj smo šli čez vzpone in padce, veliko smo se pogovarjali, lahko smo si povedali, kaj si mislimo, kaj nas moti, kaj nam gre na živce itd. Razumeli smo drug drugega, zakaj tako čutimo in mislimo. Če bi bil Bepop v današnjem času, vprašanje, če bi bil tako lepa izkušnja, kot je bil takrat. Res so drugi časi, predvsem zaradi razsežnosti interneta. V času Bepopa je bil internet v začetni fazi, YouTuba še ni bilo, če si nas želel videti ali slišati, si moral priti na koncert, poslušati radio, kupiti CD … Danes pa je vse takoj in zdaj, razvili so se čisto drugi mediji, kot so bili takrat.

Se vam zdi, da je današnji čas tudi bolj negativno nastrojen, ali je samo tega več, ker je več kanalov za izražanje (anonimnega) mnenja?

Mislim, da je tega pljuvanja tudi prej bilo veliko, ampak v zaprtih družbah, te informacije pač niso prišle do nas – bile pa so. Danes pa pridejo do tebe, ker imamo družbena omrežja, komentarje ob člankih itd. Iz tega vidika je danes za izvajalce definitivno težje. In tudi bolj se moraš izpostaviti, če želiš biti prepoznaven. Sebe moraš ves čas dajati. Takrat smo imeli več zasebnosti oziroma odločal si lahko o tem, koliko je boš imel. Če pa danes hočeš biti »top«, moraš biti ves čas prisoten.

Ker je danes »poplava« pevcev, zvezdnikov?

Tako je. In če hočeš izstopati, moraš biti zelo aktiven, kar pomeni ves čas objavljati na družbenih omrežjih. To pa za sabo potegne cel kup stvari.

Vi še kaj pojete?

Ja, Kuža pazi, Maček Muri … Take pesmi. (smeh) Zares pa ne več, samo hčerki in kdaj partnerju. Tudi njemu Kuža pazi. (smeh)

Predlani ste se bepopovci ob petnajstletnici skupine spet zbrali in nastopili, ljudje so bili navdušeni. Zakaj je bil to samo enkratni dogodek?

Ja, res je bila »bomba«. (smeh) Ne vem, ne počutim se, da bi bila spet Bepop. Ko se spomnim, kaj vse to potegne za sabo – organizacija, prilagajanje, vožnje, snemanja, koncerti, večerne ure … Ne da se mi več, zdaj sem v čisto drugem življenjskem obdobju, ko imam rada tudi malo rutine. Ustreza mi služba »od do« na radiu in vesela sem, da so šefi zelo razumevajoči do oddaje. Ne predstavljam si, da bi si zdaj življenje spet obrnila čisto na glavo. Zelo recimo občudujem Alenko, ki je ostala v glasbenih vodah in uspešno združuje družinsko življenje, redno službo in skupino Sopranos. Kapo dol! Ima željo, in če imaš željo, potem gre. Jaz je pač nimam.

Objavljeno v reviji Vklop št. 23, 6. 6. 2019.