Prismojeni profesorji bluesa z novo ploščo

Na radijskih postajah jih boste redko slišali, na koncertnih odrih, bodisi v klubih, barih ali na festivalih, pa jih lahko videvate ves čas. Za njimi je skoraj tisoč nastopov, studijska plošča, dvojni koncertni album in zdaj drugi studijski izdelek z naslovom Wacky Professors of Blues.

Po naslovu sodeč je album mišljen za zunanji trg.
Upamo.

Tudi distribucija na tujem je urejena?
Ja, dela se po spletu. In na terenu, na koncertih se proda največ plošč.

Ste okvirno prešteli, koliko koncertov je po desetletju za vami?
Nismo, nas je pa to nekdo pred kratkim spraševal. Škoda, da nismo beležili, prvih nekaj let je bilo nastopov manj, po štirih letih pa je številka kar šla v nebo, tam nekje več kot sto na leto, v skupnem seštevku pa mora biti nekje okoli tisoč.

In po tisoč koncertih še vedno delujete v enaki postavi. Kako se je spremenila dinamika znotraj benda v tem času?
Trudili smo se nadaljevati tisto, s čimer smo začeli. Največja razlika je verjetno v predanosti projektu, nov album je bolj rafiniran in razdelan. V začetku je za glasbo skrbel skoraj izključno Julijan, sčasoma pa smo tudi mi pogruntali, da gre za dober bend, in dodali svoj kreativni doprinos. (smeh) Miha je dober slikar in grafik, Julijan obvlada snemalne prijeme. Bolj znan ko postajaš, več ljudi se zbira okrog tebe in potem je modrost, kako razdeliti delo in naloge, da je rezultat najboljši. Mi štirje smo jedro, precej prijateljev pa pomaga pri kakih glasbeno-neglasbenih zadevah.

Pravite, da gre za refiniran zvok, tudi skladbe so krajše in zvenijo kompaktnejše. Izhajajo iz nekih spontanih koncertnih jam sessionov, ki so jih obiskovalci že slišali v drugačnih različicah?
Ja, seveda. A gre za konglomerat, ene skladbe izhajajo iz koncertnih jam sessionov, druge so bile spočete iz neke jasne ideje že v štartu. Plošče vedno preizkušamo na koncertih, tako najbolje vidimo, kaj je ljudem všeč.

Koliko materiala ostane neuporabljenega po snemanju albuma?
Precej, še največ je ostalo iz obdobja pred prvo ploščo. Mogoče ga bomo uporabili za tretjo.

Se pravi, da ko boste nekoč končali kot pravi rockovski zvezdniki – v nesreči zasebnega letala –, bodo zanamci lahko služili dolga leta z novimi in novimi izdajami neobjavljenega materiala? (smeh)
Točno tako, le pravo letalo moramo najti. (smeh)

Imeli ste nastop v Križankah, v Kinu Šiška, zdaj imate koncert v Cankarjevem domu. Ker so takšna eminentna prizorišča dobra za medijsko odmevnost ali zato, da se lepo sliši v uradni biografiji benda?
Igrali smo povsod, tovrstna prizorišča so nam izziv. Običajno se več pogovarjamo o akustiki dvorane kot o njenem imenu. Lani smo gostovali na koncertu Petra Lovšina in Gallusova dvorana nas je očarala z akustiko. Ne gre za promocijski vidik, temveč glasbeni.

Sedeč koncert mi nekako ne gre v koncept vašega benda. Bo zaradi stolov program drugačen, kot bi bil sicer?
Glasba je za poslušanje, ne samo za divjanje. Večkrat smo gledali Vlatka Stefanovskega in bili očarani, kako te lahko glasba v takšnem okolju prevzame. Gre za inverzijo, če igraš v Kinu Šiška, nimaš možnosti, da bi se usedel, tukaj sediš in lahko vstaneš in malo zamigaš.

Glede na običajno trajanje vaših koncertov, se bo tale začel ob petih, šestih?
Verjetno ob enih popoldne. (smeh) Po kosilu. Ideja je, da ne delamo maratonskega koncerta. No, vsakič je načrt takšen. Nekje smo prebrali, da mora biti vsak koncert vsaj devetdeset minut, a mi nimamo teh težav. Ampak, resno, ljudje so vajeni žurati na naše koncerte, zdaj pa bodo prisiljeni poslušati.

Včasih pa so vaši nastopi predolgi. Po več kot treh urah je občinstvo izžeto.
Saj imamo kdaj tudi nastop le uro in pol. Vse je odvisno od našega počutja, če ljudje začnejo odhajati, pa pač igramo za tistih sto, ki so še ostali. Obstaja ogromno anekdot o tem, kako nas organizatorji panično gledajo, naj že enkrat nehamo. (smeh)

So vas kdaj tudi aretirali, ker ste prekoračili dovoljene ure?
Ne ... še.

Kako si zapomnite neki spontan vložek z odra, ki ga želite nadgraditi na vajah?
Težko. Zato koncerte snemamo. A jih redko poslušamo, ker so predlogi. (smeh)

Kaj ste si kupili, odkar ste zasloveli in obogateli?
Vlagali smo v nepremičnine, kupili smo nekaj velikih podjetij, a o tem nočemo razlagati. Povejmo le, da je to vzrok, zakaj nas pogosteje slišite na radijskih valovih. Zdaj se malo hecamo, a slava v Sloveniji je smešen pojem sam po sebi. Zanima nas tujina, a tam so standardi višji in mi jih še ne dosegamo, zato se trudimo biti boljši, podobnejši našim idolom. Gremo stopničko po stopničko. To je sicer dvorezen meč, če se preveč »zakoplješ« v idole, postanejo duh, ki te preganja kot prikazen, dobro je ustvarjati v prostoru, kjer živiš in tam črpaš vplive in navdih.

Preberite tudi: Kipec, ki ustvarja zvezde. Kliknite TUKAJ!