Igor Mikić 3 Odkrito.si

VIDEO: Igor Mikić pozira v kopalkah

Opel Corsa 24. 6. 2019 Svet24.si

VIDEO: Slovencem avto »vzelo« hrvaško morje

pajek Petisvet.si

Če se določene živali bojite, to pomeni ...

velenje jezero bobo Svet24.si

Nove podrobnosti v zvezi s smrtjo v Velenjskem ...

Masterchef Slovenija Anna Paynich Svet24.si

Njene knjige gredo za med, sedaj odhaja v tujino

booty naslovna Njena.si

Zakaj ima 80 % žensk celulit in kako ga lahko ...

tomaž bizjak izločanje Njena.si

Tomaž z oddajo spoznal, da ima lahko tudi druga ...

Posebno darilo za rojstni dan Romana Končarja

Marjana Vovk, Vklop, 03.06.2019 20:00:00

Roman Končar sebi (in vsem drugim) za okrogel jubilej poklanja komedijo Dve na enega.

Delite na:
Posebno darilo za rojstni dan Romana Končarja
Roman Končar Marko Vavpotič/M24.si

Igralec, režiser, scenarist in producent Roman Končar bo decembra – »ako mi bo stvarnik naklonil milosti ravno prav« – praznoval 60. rojstni dan. »Vem in se zavedam: ni ne vem koliko, a človeka vendarle veseli, da je doživel vse, kar je doživel, pa tudi to, da mu je uspelo vse to preživeti. Nikakršnih 'mega fešt' ne bom prirejal, bolj delavno bom skušal vse skupaj zaznamovati, morebiti tudi bolj trajno,« pravi. Prvo darilo je že tu: premiera komedije Dve na enega avtorja Fadila Hadžića.

Za 60 let si torej poklanjate predstavo Dve na enega?

Po pravici: nikoli ne bi naredil te predstave, ker sem pozabil nanjo. Bilo je naključje. Imel sem srečo, da sem nekoč, še v času nekdanje Jugoslavije, večkrat gostoval na festivalu Dnevi satire, ki ga je ustanovil Fadil Hadžić, velik umetnik, slikar, fotograf, dramatik, prevajalec, novinar, režiser … Leta 1964 je ustanovil Jazavac, prvo satirično gledališče v tem koncu Evrope. V času ortodoksnega komunizma! Bil je res razred zase. No, z njim sem se v času gostovanj spoprijateljil in leta 2010 mi je dal eno svoje besedilo: »To sem pred kratkim napisal, še nihče ni tega igral, pa ga imej ti.« Ne morem vam povedati, koliko mi je to pomenilo! Bil sem pretresen! Nekaj mesecev pozneje je umrl. Ko sem z besedilom prišel domov, sem šel takoj v trgovino, kupil hrvaško-slovenski slovar, se zaprl v sobo in začel prevajati. Ko sem končal, sem besedilo odložil na polico, kjer je ostalo devet let. Letos sem nekaj jemal s police in so vse knjige zgrmele name – in pred mano se je odprlo to besedilo. Izbruhnili so spomni in nabrale so se mi solze, zato sem se odločil, da si za 60 let poklonim darilo – predstavo po tem besedilu (pa še nekaj velikega načrtujem novembra, a o tem še ne bom govoril). Nič sebičnega ni v tem: jaz bom strašno zadovoljen, ustvarjalci so veseli, ker imajo delo in zaslužek, pa še ljudje bodo imeli kaj od tega. Kaj ni to lep praznik? Primejduš, da je!

Kako ste se torej lotili predstave?

Najprej sem še enkrat prebral izvirnik in svoj prevod ter podrobno pregledal besedilo. Za dovoljenje sem seveda poklical Fadilovo vdovo Elizabeto Kukić, ki je zelo hvaležna, da bomo uprizorili to besedilo, in to ravno v Sloveniji. Odločil sem se, da bom sam režiral in produciral, poiskal sem igralce, vse uredil in zdaj delamo. Premiera bo 25. maja v Hramu kulture Arnolda Tovornika v Selnici ob Dravi. Zame je ta režija balzam za dušo! To moraš znati režirati in na srečo sem se učil od najboljših, dramaturgijo mi je predaval Primož Kozak. Najprej pa so me vsi gospodje in gospe z univerze, vključno z edino taščo do zdaj, Majdo Potokar, naučili obrti. Vsi so mi vbijali v glavo: »Muza se te dotakne ali ne – obrti se nauči! Če tega ne boš znal, nikoli ne boš delal umetnosti.« Tudi srce je pomembno. Duša Počkaj mi je rekla: »Roman, če nisi pripravljen vsak večer izruvati svojega srca in ga na dlani ponuditi občinstvu, raje pojdi študirat kaj drugega.«

In vi ste bili pripravljeni to delati?

Še danes sem!

Če se vrneva k predstavi ... Z njo obeležujete še dve drugi obletnici?

Ja, stvari so se kar same sestavile. Naključno sem naletel na podatek, da je leta 1959 Arnold Tovornik odigral svojo prvo filmsko vlogo v Treh četrtinah sonca, kultnem filmu Jožeta Babiča. Predstavo igramo v Arnoldovem rojstnem mestu, v njemu posvečenem novozgrajenem domu, ob tem pa imamo še 60-letnico Arnoldove prve filmske vloge! Poleg tega pa letos mineva 55 let od ustanovitve Hadžićevega satiričnega gledališča Jazavac! Tri stvari so se torej lepo »poklopile«.

Predstavo ste prevedli, priredili in režirali, zaigrali pa bodo Alenka Tetičkovič, Urška Hlebec in Luka Markus Štajer. Vi že nekaj časa ne igrate. Zakaj?

Zaradi več stvari. Prvič: niti pomotoma ne bi delal vsake »prčkarije«, ker ne bom blatil svojega imena, snema pa se tako ali tako zelo malo. Drugič: ko so me vrgli iz Drame, se mi je malo sesul svet, nato sem ustanovil Moj teater, ki se je po petih, šestih letih tudi na neki način sesul, potem pa se nisem nikamor in nikomur več silil, zato sem se malo oddaljil od gledališča. Tretjič: začele so me zanimati še druge stvari – pisanje, prevajanje, priredbe, režija, produkcija. Čeprav vidim, da »žmoht« za igranje še imam. Ni torej rečeno, da ne bi še kdaj z besedilom, ki bi ga sam izbral, in z režiserjem, ki zna delati z igralci, naredil neke velike vloge. Na primer Klanfarja v Krleževi drami Leda. To je strašno naporna in težka vloga. Take značajske vloge bi rad delal, ne pa tega modernega gledališča, ki ne zna več začarati občinstva.

Zakaj je danes tako priljubljen stand up?

Hitro poistovetenje občinstva, ki ga nihče več ne vzgaja, ker so gledališča izgubila svojo osnovno vlogo.

Zato so televizije polne resničnostnih oddaj in tekmovalnih šovov?

Moram reči, da sem vesel, da imamo nacionalko. Ta še najmanj poneumlja, in sicer zaradi svojega poslanstva, ki ji to preprečuje. Tam imajo domače in tuje dokumentarne, izobraževalne, kulturne, verske oddaje, obvezen otroški program, nekaj igranega programa … Medtem ko komercialne televizije pomilujem; to je huje, kot da bi bil jezen na njih, jih sovražil ali preziral. To je beda – notranja, duhovna, moralna, estetska.

Ampak ljudje gledajo ...

Gledajo, nekomu pa to strašansko ustreza – tistim, ki so veseli, da gre zgolj 30 odstotkov ljudi na volitve. Če bi jih šlo 90, bi bilo vse drugače. Ljudi so tako stisnili, da se ukvarjajo le še sami s sabo, in to ne na kakovosten način, ampak kako bodo plačali položnice. Tu se zgodi najhujše: najprej se odreže duhovna »nadstavba« – saj ni treba v gledališče, galerije, na literarne večere, koncerte … Kultura – tega pa res ne potrebujemo! S tem se narod poneumlja, gledališča se poneumljajo, da lahko naprej poneumljajo ljudi, in začaran krog je sklenjen. V Sloveniji prodajamo ogromno »cesarjevih novih oblačil« in imamo stvari obrnjene na glavo. Na vrhu vrednostnega sistema so ljudje, ki tam nikoli ne bi smeli biti. Popolnoma smo »izgubili kompas«! Ves svet ga je. Svet je iz tira, je rekel Hamlet. Nekaj časa sem se obremenjeval zaradi svojih otrok, zdaj pa ne več, ker sem nemočen, lahko jim le dam vse svoje znanje in vedenje. A tudi to je bolj jalovo početje, ker ne smejo izstopati, takšne pri nas takoj »pristrižemo«.

koncar2.jpg
Glavne vloge v komediji Dve na enega (o ženskah, ki ugotovita, da nista edini ljubici mladega šarmerja) igrajo Alenka Tetičkovič, Urška Hlebec in Luka Markus Štajer.
arhiv predstave

Ste kdaj razmišljali, da bi bili učitelj?

Pravijo, da bi bil dober pedagog, ampak sploh ne morem priti do tega, ker, saj poznate sistem habilitacije, nimam nobene uradne nagrade. Poleg tega bi me to požrlo, ker bi se tako »sekiral« za te otroke: pral bi jim perilo, bil njihov oče, mati, teta in stric, hranil bi jih, tolažil, jim urejal zmenke … Da bi dobili tudi zatočišče, ne le znanje. Mene stvari strašansko bolijo, še vedno sem velik otrok – ne veste, kakšen! – z vsemi pozitivnimi in negativnimi značilnostmi tega, torej tudi popolno naivnostjo. Jaz jokam pri vsakem filmu. Dobra zgodba me takoj kupi. Ampak danes žal ni več pripovedovalcev zgodb, v ospredju so estetika, koncept, take stvari ... Naredite film za ljudi, prosim!

Lani ste preživeli infarkt. Zdaj drugače gledate na življenje?

To je bil šok! Najbrž se mi je vse nagrmadilo. Za las so me rešili – če ne bi rešilec prišel tako hitro ... Ko sem ležal na operacijski mizi in gledal svoje srce (operacija poteka z lokalno anestezijo in na ekranu vidiš njen potek), sem se res prestrašil. Zdravnik mi je potem rekel, naj neham z vsem: kaditi, piti alkohol, se nažirati, biti pod stresom … Najbolje, da potem kar »crknem«! Pa pravi doktor: »To je primitivno razmišljanje. Življenje je čudovito!« Od 27. julija 2018 nisem poskusil niti kozarca alkohola, nisem prižgal cigarete, zamenjal sem prehrano, iz telefonskega imenika izbrisal 3700 telefonskih številk in spremenil odnos do ljudi. Najprej je bilo strašno, spraševal sem se, kaj bo zdaj, ker je to korak v neznano, potem pa sem počasi začel luščiti svoje vzorce in sestavil nov sistem vrednot.

Ste zdaj torej drug človek?

Še vedno sem isti človek, sem pa zagotovo drugačen. Ne razburjam se toliko, bolj sem razumevajoč, ne kričim več, ne izgubljam živcev, ne zamerim toliko, ne obremenjujem se več toliko v sebi … Skušam biti res dober, predvsem do sebe. In do drugih.

Objavljeno v reviji Vklop št. 21, 24. 5. 2019.