»Pokažite mi festival v Sloveniji, kamor hodijo takšne zvezde!«

Dvorana na Grossmannu je bila ob premieri četrtega igranega celovečerca radgonskega »hobi filmarja« Vasje Rovšnika nabito polna, konec pa pospremljen z močnim aplavzom in vzkliki. Najbolj vesela projekcija na 14. Festivalu fantastičnega filma in vina v Ljutomeru dokazuje, da Radgona, Pomurje in Prekmurje res dihajo z Rovšnikom, ki je film posnel brez državnih sredstev, vsi pa so pri snemanju sodelovali brezplačno. Zdaj si Rovšnik, sicer učitelj etike in zgodovine, želi distribucije po slovenskih kinih, saj meni, da bi si jo Oto zaslužil in da je po filmih Kolesarji v temi, Kolega in Ruša to njegov najboljši igrani celovečerec doslej.

Bi lahko rekli, da ste »Grossmannov proizvod«?
Lahko, lahko pa bi se reklo tudi, da sem proizvod Petelinjega zajtrka, pri katerem sem leta 2006 sodeloval kot statist ter opazoval, kako se snema filme, poleg tega pa sem tam spoznal dekle, s katero imava danes tri otroke. Še isto leto sem si kupil kamero in začela se je moja filmska zgodba. Leta 2009 sem posnel prvi videospot, leta 2010 pa svoj prvi film. To je zdaj moj četrti celovečerni igrani film.

Kakšno vlogo pa je imel pri vašem filmskem ustvarjanju Grossmann?
Moj prvi igrani film je bil Opel B Kadett. Najprej smo ga predstavili v Radgoni, ker sem hodil v Ljutomer v šolo, pa so mi fantje rekli, naj ga pridem predstavit še sem. Vsak moj film je dobil priložnost na Grossmannu, za kar sem mu izjemno hvaležen, zdaj pa smo prišli tako daleč, da pridemo na Grossmanna kot eni od »headlinerjev«.

Errementari, zmagovalni film režiserja Paula Urkija Alija, je žirijo prepričal s svojo ambicioznostjo in fantastičnim vizualnim spektaklom ter igralko Umo Bracaglia.

Revija Vklop

Je Oto vaš najbolj dodelan film doslej?
Zagotovo. Vsak nov film je bolj dodelan od prejšnjega, čeprav sem se s Kolesarji v temi leta 2012 uvrstil celo na Festival slovenskega filma.

Vsi vaši filmi so bili posneti brez podpore Slovenskega filmskega centra, tudi Oto.
Vsi moji filmi so bili posneti brez sredstev. Imamo društvo KUD Zrak in nekaj podjetij v Radgoni, ki pomagajo, tako da stroške za hrano, pijačo in vožnjo pokrivamo tako. Radgona diha za naše filme.

Ste se kdaj poskusili prijaviti na razpis SFC-ja?
Enkrat pred leti, ampak mi ni uspelo, potem pa nisem več poskušal. Če za svoj projekt dobiš sredstva na razpisu, prva »klapa« pade čez dve leti, jaz pa nimam ne potrpljenja ne časa za čakanje. Poleg tega je razpis sestavljen tako, da deset točk od stotih predstavlja že sam sloves producenta, potem je podobno še s slovesom režiserja, sam pa nimam slovesa ne kot producent ne kot režiser, ker sem neodvisni »hobi filmar«, tako da že na začetku izgubim 20 točk, pod 75 pa sploh ne prideš noter.

»Sem so prišli Christopher Lee, Udo Kier, Franco Nero. Vse sem lahko spoznal v živo, pa ne samo jaz, vsi! Pokažite mi festival v Sloveniji, kamor hodijo takšne zvezde. Ni ga! Potem pa izpustijo Grossmanna, ko delijo sredstva festivalom ...«

Vsi, ki so sodelovali pri filmu, so delali brezplačno?
Popolnoma brezplačno. Mi v Radgoni smo ena »opasna« ekipa in nam ni spodbuda denar. So pa zadnje čase moje delo opazili tudi zunaj naših krajev. Marcel Štefančič je velik oboževalec mojih filmov, tako da se premika. Hostar je po mojem mnenju prebil led za neodvisni film v Sloveniji. Predstavljen je bil kot nizkoproračunski film in je bil posnet za 50 tisoč evrov, naš pa je imel desetkrat manjši proračun. Ampak zdi se mi, da se je s Hostarjem marsikaj spremenilo in da bodo mogoče zdaj dobili priložnost tudi takšni filmi, kot je moj.

Je v filmu brezplačno igral tudi Ludvik Bagari?
Seveda. Ludvik Bagari je hodil v Radgono iz Ljubljane. Prišel je desetkrat in dobil 300 evrov za gorivo.

Kaj ga je prepričalo, da sodeluje pri snemanju?
Ludvika sem spoznal na snemanju Halgata in sem mu povedal, da za hobi snemam filme v Radgoni, ter ga vprašal, ali bi enkrat igral v mojem filmu. Rekel mi je, naj ga pokličem, pa bomo videli, kaj bo, potem pa sem čez eno leto napisal scenarij z njim v glavi v vlogi negativca in ga poklical. Teden pozneje smo že snemali.

Vasja Rovšnik je bil pri filmu vse: režiser, montažer, scenarist, snemalec in avtor glasbe.

Revija Vklop

Scenarije pišete tako, da že imate v mislih obraze igralcev in glasbo. Ste slednjo delali sami?
Vse delam sam. Sam snemam, sam montiram, sam pišem scenarij, sam oblikujem glasbo. V ekipi imam nekaj igralskih kolegov, s katerimi kdaj kaj predebatiram, sicer pa sem »one man band«. Poleg filmske glasbe je v Otu glasba zasedb, ki v 90 odstotkih prihajajo iz Pomurja, in vsi so jo odstopili brezplačno, celo Trkaj in Vlado Kreslin.

Je to zato, ker čutijo pripadnost Radgoni, Pomurju?
Pripadnost Pomurju, alter sceni, v kateri je Radgona vsaj v koncertnem delu najmočnejša v Pomurju. Za Vlada Kreslina pa sem leta 2015 snemal videospot in sva ostala v stiku, tako da mi je rekel, da lahko uporabim vsako pesem, ki jo hočem, tudi v prihodnosti. Njegova Okna na stežaj sem poslušal stokrat in prizor potem napisal nanje.

Ste učitelj etike in zgodovine, se pa v filmu vidi malo moralnega nauka. Dobro premaga zlo, zaznati je kritiko nestrpnosti proti drugačnim in tujcem, imamo družinsko nasilje …
Živimo v nevarnih časih, ko vrednote padajo po mesecih. Vsi moji prejšnji filmi so imeli politično-družbeno kritiko, ta pa ima socialno-družbeno kritiko. Vedno so me zanimali ljudje na robu in takšnih Otov je pri nas dosti, v Ljubljani pa še več. Želel sem predstaviti nekoga, ki je drugačen, ki je na robu družbe tako v finančnem smislu kot v smislu duševnih sposobnosti, ampak sem ga vseeno hotel prikazati kot normalnega prebivalca tega planeta in razbiti neke stereotipe. Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo imeli v nekaterih stvareh manjše sposobnosti – ampak kam bomo prišli, če se bomo šli tega, česar se je šel Hitler? Kar zadeva nasilje v družini, pa gre tako ali tako za vsakdanjo težavo slovenske družbe, ki se jo še vedno pometa pod preprogo, predvsem na podeželju.

Zombija na festivalski paradi.

Revija Vklop

Kaj – glede na to, da ste tesno povezani z Grossmannom – pravite na finančne težave, ki jih je imel festival letos?
Včeraj me je neki novinar spraševal o »mističnosti« Pomurja in sem mu rekel: »Glej, mi smo si to 'mističnost' izmislili sami, ker smo v tej državi ves čas v slabšem položaju. Pa ne samo mi, tudi Koroška, Haloze in tako naprej. Zdi se mi, da se je Grossmannu zgodila velika krivica, ker je to festival z dolgo tradicijo. To je edini zvrstni festival pri nas. Sem so prišli Christopher Lee, Udo Kier, Franco Nero. Vse sem lahko spoznal v živo, pa ne samo jaz, vsi! Pokažite mi festival v Sloveniji, kamor hodijo takšne zvezde. Ni ga! Potem pa izpustijo Grossmanna, ko delijo sredstva festivalom ... To ni logično in upam, da je šlo za enkratno napako, ki so jo popravili in se ne bo nikoli več zgodila.

Nagrado Evropske federacije festivalov fantastičnega filma za najboljši evropski fantastični kratki film melies d’argent je prejela risanka Celica avtorja Dušana Kastelica.

Revija Vklop

NAGRAJENCI GROSSMANNA

Na sobotni podelitvi nagrad, ki jo je vodil belgijski režiser in scenarist Stephane Everaert, je hudega mačka za najboljši celovečerni film prejela temačna baskovska pravljica Errementari v režiji Paula Urkija Alija, posebno omembo pa film Vampir Vidar. Errementari je žirijo spomnil na dela režiserjev, kot so Ridley Scott, Guillermo del Toro in Peter Jackson, norveška črna komedija Vampir Vidar Thomasa Askeja Berga, ki v njej igra tudi glavno vlogo, pa je prepričala z zgodbo o nerodnem vampirju, ki išče ljubezen. Hrupnega mačka za najboljši glasbeni dokumentarec je dobil film v režiji Christine Franz Bunch of Kunst, film o Sleaford Mods, ki ga je žirija opisala kot »simplističen, resničen film s pristno človeško emocijo ob potrpežljivem portretiranju vzpona skupine v dveh letih«, Slakovega hudega mačka za najboljši kratki film avstralska Cesta mrtvih: Kronike, nagrado Evropske federacije festivalov fantastičnega filma za najboljši evropski fantastični kratki film melies d’argent pa Dušan Kastelic za Celico.